Evo, takole:

ko rečeš “moj mož”, ga definiraš kot kaj je on v odnosu do tebe. Pustiš mu pa biti poleg tega, da je “moj mož” tudi, da je “moj sin” (torej od tvoje tašče in tasta sin), “moj brat” (torej od tvojega svaka brat), “moj kolega” (torej od npr. Jožeta kolega). Skratka, ti ga označiš samo, kakšna je njegova identiteta v relaciji s tabo.

Z “moj mož” ga torej omejuješ samo v relaciji s tabo, v relaciji z drugimi ljudmi pa mu puščaš popolnoma odprta vrata, da je lahko, kar želi biti. V končni fazi je to zame veliko manj omejujoč in lastniški izraz. Seveda je res tako, da z “moj mož” res omejujoče izraziš samo to, kaj je on v relaciji s tabo. Zakaj? Ker mu tako pustiš prostor, da on sam izrazi, kaj je v relaciji s svojim bratom, da njegova mama izrazi, kaj je v relaciji z njo, da njegovi poklicni kolegi izrazijo, kaj so v relaciji z njim, npr. “moj sodelavec”. Ti se držiš samo svojega področja, “moj mož”, za druga področja njegovega življenja naj skrbi sam ali drugi okoli njega.

Če pa rečeš samo “moj” (ok, ali pa mož, ko reče samo “moja”), pa mu v izražanju vse druge funkcije odvzameš oz. mu jih ne dopustiš. Če je nekaj “tvoje”, seveda ne pustiš, da bi kdo drug s tem karkoli počel. V “moji” denarnici nima nihče kaj iskati in isti občutek vsaj jaz dobim, če za partnerja nekdo reče “moj”. Pri “mojem” nima nihče kaj iskati, čeprav je pa dejstvo, da “tvoj” ni samo “tvoj”, ampak je tudi samosvoj in tudi v življenju drugih ljudi igra neke vloge. A pri izrazu “moj” občutim, da mu v življenju ne “dopustiš” (pogojno rečeno) drugih funkcij. Je samo “tvoj”, nima možnosti biti pa od nekoga bratranec, na primer.

Skratka, semantika … 😉

Ampak, kot sem rekla, po želji, kakor vama ustreza, tako je pa za vaju najbolj prav. 🙂

LP,
Lenka

Eh no, pa še enkrat – tole tvoje razumevanje je samo tvoje in, kot sem že zgoraj napisala, je preveč ozko. Semantika ja…kakšna je razlika pomena besede moj v spodnjih povedih (ko predstaviš svojega partnerja)?
To je moj mož Peter.
To je moj Peter.
V obeh primerih opredeliš relacijo med to osebo in tabo ter posredno tudi med to osebo in ostalimi. To slednje ti vztrajno izpuščaš, pa vseeno vsakokrat opredeljuješ tudi to (je vendarle TVOJ mož, torej naj ga druge pustijo na miru:-))! Toliko o semantiki. 🙂
Nimam časa za globlje razpravljanje – bistvo je, da, kljub tvojemu drugačnemu dojemanju, NI BISTVENE RAZLIKE med omejevanjem nekoga glede na poimenovanje! To drugo ni čisto nič bolj omejujoče od prvega, če se gremo že to…Pravzaprav je to prvo (moj mož) malenkostno bolj! Če ne verjameš, vprašaj svojega moža :-))))

Sicer pa je pa to res zadnje, s čimer bi se ukvarjala, kaj šele imela težave s tem. Če kdo poimenuje mojega dragega (ja, očitno to največkrat uporabljam, torej ga tako omejujem:-))) za mojega moža, me čisto nič ne moti, niti ga ne popravljam, saj v bistvu ne vidim razlike v poimenovanjih in pomenu, pomembno je samo, da vsi vemo, za koga gre! Mogoče pa bi vsi tisti, ki se s tem tako obremenjujejo, morali razmisliti, če je res smiselno bistvo poroke omejiti na nazive in priimke?…
Tako, zdaj se pa ne grem več…

Zelo mi je všeč, da si napisala, da ne greš več, ker resnično nima smisla. Jaz si ne bom premislila, ti pa očitno tudi ne.

Samo še tole: nikjer nisem govorila o besedni zvezi “To je moj Peter.” Kjer sem govorila, sem govorila le o besedni zvezi “To je moj.” Meni se zdi tu bistvena razlika.

In še to: tudi moj mož nikoli ne uporablja besede oz. besedne zveze “To je pa moja,” ker tudi njemu ni všeč.

Na srečo sva se in pri nama in pri vama očitno našla dva podobna, to je pa tudi tisto, kar je tu najbolj pomembno.

Lep dan,

LP,
Lenka

Ja to je pa res neumno se s tem obremenjevat. Jaz mojega pokličem po imenu pa vse ok.

Tam v začetku dvajsetih sem na vsa usta trdila, kako se ne bom poročila, nikoli. Da je to brezvezni ritual.
Sparčkala sem se, živela sva kot par neka let. Imela otroka. Ko sva pričakovala drugega, sem začutila neko povezavo. In se je porodila želja, da se poročiva. Brez svadbe, samo poroka. Neka zaveza, da sva par. Ritual. Brez žurke. Stalo naju je v današnjem denarju enih 400 Eur.
Po 20 letih sva se ločila. Sporazumno in brez hude krvi. Zdaj oba skrbiva za skupne otroke. Kaj več pa od zveze ni ostalo.

Par let sem živela samsko. Imela avanture, Vmes je prišla ena začasna,občasna….bog vedi kaj. Ljubezen življenja pač ali akj pač vem kaj,,,, . Ne bi se več poročila, svoboda in življenski stil, ki ga zdaj živim, je pač neprecenljivo…

Samo nekaj manjka. Tisti občutek, ko vstopiš v zvezo s sorodno dušo in se predaš z dušo in teleso in veš da je za vedno. Ko te zadene in padeš v odvisnost. Osnova je fizična privlačnost in nek skupni interes. Potem lahko traja leta in leta. In se razvije v ljubezen. Eni imajo noro srečo in srečajo takšne partnerje v najstniških letih ali v začetku živlenja.
Eni pa to spoznamo kasneje. Po ločitvi, v novih razmerjih.

Pri 40+ sem spoznala partnerja, s katerim sva se ujela. V 75%. Več je pravljica v teh letih. Ko imamo ljudje svoj življenski stil, obveznosti, službe, otroke. Začutila sem povezavo in fizično privlačnost, kot je nisem nikoli do takrat. Sploh mi ni bila jasno, da obstaja nekaj takšnega.

Počasi se mora takšno razmerje razviti v resno zvezo ali pa se razvodeni. Emocionalno. Z njim bi se poročila. In bi bila predana žena. Dejansko sem se že videla, kako bi se z njim postarala. Začutila sem željo, da z mojimi dragimi delim to povezavo. V nekem ritualu. Da javno in pred vsemi dragimi pokažem in povem, da je to moški, ki ga ljubim in se mu predajam z dušo in telesom. Da vsem pokažem lepoto te ljubezni in pripadnosti.

To je poanta poroke.
Meni se ni izšlo. Bolelo je. Hudo.
Ampak je bilo vredno.

Vseeno pa privoščim vsakemu, da začuti to željo.
Če niste začutili zelje, da bi se poročili, niste zares ljubili. In niste zares izkusili življenja.

Pač ona zaprosi njega. Kako gre že tista pesem od Ane BekuteJedna, druga casa, gotovo
opet si se dobro otrov’o
vidim teturas, kroz masu guras
pa pravo za moj sto i goto, gotovo

Iz tebe nocas prica vino
normalna reakcija
a meni lepo, kao da me volis
k’o da ne znam te ja

Ref.
Reci mi bez vina da sam ti sudbina
ne pravi se, sreco moja, blesav
reci mi da neces opet da me predjes
predji na ljubav

Pozovi svirace za nas sto
nek’ svaka rana zaboli
i jos mi ih duplo napravi
od viska tog glava ne boli

Jedna, druga, treca godina
ni rastanka a ni prstena
reci mi gde smo, levo il’ desno
il’ odlazi za svoj sto i goto, gotovo

Ref. 2x