Motijo me ljudje , ki glumijo-igrajo. Pretvarjajo se da so samozavestni , pozitivno razmišljajo , pošteni , …. V resnici pa so slabiči . Borijo se dnevno sami s sabo in svojim negativizmom.

PA BODITE ŽE ENKRAT TO KAR STE!

Ne vem v čem je fora da nekdo drug za vas misli da ste kao ok v resnici pa ste slabiči.

Danes sem pa res tečna , samo a nimam prav ?

Imaš prav. Ne vem, če bi bilo to dobro, ker nas je večina slabičev.

Poznam ogromno takih. In če samo pomislim, kako bi bili šele težki potem, če se ne bi vsaj trudili biti pošteni in pozitivni, me kar srh spreleti.

po mojem mnenju- nimaš!
lp

Torej predlagaš, da se nehajo dnevno boriti s svojim negativizmom in da enostavno priznajo sebi in svetu, da so slabiči. Pustijo familijo, se začnejo zapijati, pustijo službo… in se preprosto nehajo truditi.

To bo pa res izboljšalo kakovost njihovega življenja!! Ali pa morda želiš samo, da s tem ko priznajo, da so slabši od tebe, izboljšajo kakovost tvojega življenja? Ali kako?

Pa kaj je narobe s tem, da želiš pokazat okolici, da si pozitivc???
Huje je, če bi kazal samo negativo in slabo voljo, ne??

TOČNO TAKO!!

Kaj me briga kaj nosiš v sebi, glavno da te JAZ vidim kot pozitivno in prijazno osebo, a ni tko???

Verjetno ni nič narobe če pokažeš da si pozitivc , če si to res . Če se pa pretvarjaš pa to ni v redu.

Bi rekla da se post nanaša na ljudi ki se pretvarjajo in ne na ljudi , ki hočejo nekaj iz srca pokazati in doživeti .

Jaz se v življenju nikoli no skoraj nikoli ne pretvarjam . Sem to kar sem ! Nekaterim je to všeč drugim spet ne ! Ob meni so ljudje ki cenijo mojo vrednoto odkritosti in vedo da mi lahko zaupajo in se zanesejo name . Če bi pa igrala … hm nikoli ne veš kako se bom odzvala oziroma na kateri točki bi se zlomila.

CELO ŽIVLJENJE NE MOREŠ IGRATI IN SE PRETVARJATI , ČEPRAV JE ŽIVLJENJE ENA SAMA IGRA !!!!

Tudi mene motijo “glumaci”, ampak tisti, ki so fajn in oh in sploh, v resnici pa ti potem nekaj zakuhajo za hrbtom.

Tisti pa, ki svoj negativizem skrivajo za kao pozitivno masko, me ne motijo. Naj se borijo sami s sabo, enkrat bo ze ena stran zmagala. Upam, da tista pozitivna.

Vedno imam najmanj dve možnosti, lahko gledam pozitivno ali negativno… Ponavadi in najraje izberem pozitivo, ker je ZAME to najboljše, če pa to zate izpade kot igra, je pa to tvoj problem.

glej, povsod polnijo glavo s tem, da moraš najprej sebe imet rad. no, samo če sem jaz negativc, potem se sigurno nimam rada tako, a ne? kar pomeni, da moram sprejet, da sem negativc, vendar tudi kaj naredit v smeri, da se to spremeni.
moje mnenje je, če te motijo taki ljudje, se pač z njimi ne druži.
jaz sem zaključila zgodbo s svojo dolgoletno prijateljico, ki je taka, kot jo ti opisuješ (samo da je šla še v malo hujše skrajnosti), mene je to pričelo motit, ne druživa se več toliko, naj se sliši grdo kolikor se hoče, se pač ne vidiva več toliko, vem pa ravno toliko, da je bolj srečna, če se dela pozitivca, da je našla druge ljudi, ki jo pri tem podpirajo in da ni več toliko depresivna. če to njej pomaga, bog ji požegnaj.

Pa kaj: včasih komu potožim, kako se počitim, kaj me teži, pa imam občutek, da mi nihče ne verjame.

Saj res, če gledaš od daleč: dobra služba, uspešen zakon, pridna otroka,
hiša, vsak svoj avto – kaj pa moja psiha, moje težave, ki jih pokažem samo možu, pa še njemu ne vse – kaj bi ga obremenjevala – ima svojih skrbi dovolj.

Vsi me imajo za optimista, v resnici pa sem zelo pesimističen in črnogled človek.

A si mogoče pomislila, kako tebe vidijo drugi??

Je pa vsak kdaj slabič, verjemi, pride trenutek v življenju, ko si nemočen in odvisen od drugih, pa si lahko drugače še tak pozitivec in samozavestnež. Jaz že vem – pri prometni nesreči, recimo.

Meni gre pa na živce beseda “glumiti”, pa kaj čem, moj problem, a ne? ;))))))))))

Recimo, da sem jaz eno jutro ful negativno razpoložena. In zato oblajam vsakega, ki pride mimo. Jao!
Zato je bolje, da glumim, ko da ni nič. Navadno seveda vsak pogrunta, da me nekaj muči, me povpraša prijazno, kak sem, povem, da sem zanič, malo pogodrnajm in sem že bolje.

Hm, zanimivo. Jaz sem po naravi vse, ker imam zelo spremenljiv karakter. Sem dobre volje in lahko v pol minute že grozno slabe, ali pa kontra. In s tem povezane tudi rekacije (so pa seveda določene stvari o katerih imam enotno mnenje, ne glede na to v kakšni koži se nahajam). Samo klik je treba, ni to neka odločitev kako se bom počutila v določenem trenutku. Mi pa do sedaj nikoli ni nihče rekel, da “glumim – igram”.

LP

mene pa motijo ljudje, ki ne znajo mislit z sojo glavo in slepo zaupaj nekomu, namesto, da bi si o vsem ustvarili svoje lastno mnenje! Torej slabiči gor ali dol, četudi meni nekdo reče, ta je slabič, da je okej, rečem hvala, toda dovoli, da to precenim sama in je mir in nato ponavadi izvem kdo je kdo!