Mož ima resne zdravstvene težave, a se noče odpovedati nezdravi prehrani
Sem poznala enega takega. Ga že nekaj časa ni več z nami. Telo lahko vse te strupe predeluje samo do določene mere, vendar se ves čas nalagajo, potem pa telo kloni in izbruhne bolezen. Z vso silo. Ni junaka, ki ob taki prehrani doživi več kot 50 let. Najverjetneje še manj. Jaz osebno tudi ne bi mogla gledat, da meni ljubi oseba vsak dan dela samomor in bi ga verjetno zapustila. Ker to je počasen samomor.
Bolezen je včasih zelo krivična. Nekateri imajo kronične težave, ne spremenijo prehrane in dočakajo starost. Ne bomo o tem, kako kvalitetno je njihovo življenje, a če jim je glavna tema hrana, potem je zanje gotovo v redu. Nekatere pa te težave zelo hitro udarijo po glavi, kmalu po prvem opozorilu, samo ni te več. To se je zgodilo mojemu prijatelju. Torej, po operaciji bi moral imeti ustrezno dieto. Saj nekaj se je trudil, a premalo, preveč je bilo vmes pregreh, zaradi njih se ni nič slabše počutil, a po nekem žuru s preveč “dobre” hrane ga je ornk zvilo, bolnica, koma, smrt. Sem skoraj prepričana, da so Jerneju Šugmanu tudi zdravniki že žugali.
Tako kot možganska kap. Ene samo pošlata, iz drugih naredi invalide, bolj ali manj hude, tretje lahko pokoplje. Jaz bi se resno pogovorila z njim. Ne pridigala, pogovorila.
Hja, ena moja frendica svojega dragega ni in ni mogla odvadit kajenja.
Pa mu je en dan rekla: Samo to ti povem – če kdaj zboliš, te ne bom tako negovala, kot je Mojca Janeza (njuna prijatelja, Janez frišno pokojni), ampak te bom prepustila samemu sebi.
Je zaleglo. Tip ne kadi več.
Bi se tvoj dragi ustrašil, če bi mu tako zagrozila glede debelosti?
Moj je bil tudi trmast, solate je pojedel cela dva pereščka, namesto sadja si je odprl kako pivo. Meso na meso, hrenovke, salame, pohano, pice, v glavnem sama obupna hrana. Od jedi na žlico je jedel pasulj, seveda z mesom in boranijo. Če si je pekel jajca, so bila 2 ali 4 v enem obroku. Nobeno pregovarjanje ni pomagalo. Kričal je name, naj ga pustim na miru. Bil je zaprt, smrdelo mu je iz ust, slabo je spal. Pa je prišel na vrsto v službi za zdravniški pregled in so našli beljakovine v urinu. Po vsemogočih pregledih so ugotovili, da so močno na udaru ledvice. Zdaj se lahko drži diete, lahko za večerjo je solato, ne rabi več pol prašiča tedensko, da bi bil sit. Enolončnice kuhamo brez mesa, čisto normalno živi brez alkohola in maščob.
A je bilo tega treba? Kaj šele bo v starejših letih, niti ne pomišljam. Njegovi jedo enak junk fund in sta oba diabetika. Mama ima tak artritis, da komaj drži kozarec. Morda poje 2 jabka na leto, ker sadje škodi pri cukru. Krivi so pa zdravniki, ker ne pogruntajo tapravih zdravil. Moj nasvet? Nehaj se sekirat. Kuhaj zdravo, on pa bo jedel ali pa ne.
No, ampak se je spametoval, si vzel k srcu. Tudi jaz poznam nekaj takih primerov, streznilo jih je, ko jim je pri 40 grozil diabetes. So pa taki, ki se ne dajo. Recimo sosedo je tudi zdaj štrafal artritis, da komaj hodi, in sem ji rekla, naj poskusi nekaj časa biti brez mesa. In reče, da ga itak je čisto malo, enkrat ali dvakrat na teden. Sem ji rekla, da to ni isto. A, čisto brez mesa pa ne bo šlo. Ja prav, potem pa nič. Sicer ni rečeno, da ji škodi ravno meso, nekaterim z artritisom recimo prej kava, tretjim kaj drugega, ampak da nočeš vsaj poskusit …
Ja, res je odgovoren za svoje življenje, ampak če sta par, potem ima odgovornost tudi do tebe in do otrok, če jih imata. Tako da mu to povej jasno in glasno, odločno. Nato pa, da glede na svoj življenjski stil naj sklene življenjsko zavarovanje in zavarovanje za težke bolezni ali karkoli imajo, da ko se mu bo kaj zgodilo, boste vsaj nekako lahko preživeli brez njegovih prihodkov. Samo naj najde takšno zavarovanje, ki bo najbolje krilo te stvari, ki se mu lahko obetajo.
Pismo mi gre na živce takšen odnos. Če si v razmerju, nisi sam in ne moreš samo o sebi razmišljati!
No, ampak se je spametoval, si vzel k srcu. Tudi jaz poznam nekaj takih primerov, streznilo jih je, ko jim je pri 40 grozil diabetes. So pa taki, ki se ne dajo. Recimo sosedo je tudi zdaj štrafal artritis, da komaj hodi, in sem ji rekla, naj poskusi nekaj časa biti brez mesa. In reče, da ga itak je čisto malo, enkrat ali dvakrat na teden. Sem ji rekla, da to ni isto. A, čisto brez mesa pa ne bo šlo. Ja prav, potem pa nič. Sicer ni rečeno, da ji škodi ravno meso, nekaterim z artritisom recimo prej kava, tretjim kaj drugega, ampak da nočeš vsaj poskusit …
[/quote]
Točno taka sta tast in tašča. Niti poskusit ne.
V sorodstvu smo imeli primer, kjer se je dedovala sladkorna, torej ta sorodnik je že od otroštva vedel, da jo bo zelo verjetno dobil po svojem očetu. Pazil se ni 0 pri hrani, pijači.
Ko jo je že imel diagnosticirano, se ni pazil še vedno čisto nič od nič pri prehrani.
Potem je počasi izgubil prst, stopalo, nogo, obe nogi, bil več mesecev hospitaliziran in na koncu umrl, star malo čez 50.
In kdo misliš, da ga je najbolj nahebal pri vsem tem? Žena! Ona je potem morala zanj skrbet, mu pomagat na vsakem koraku, zdaj je že vrsto let vdova.
Tako da to tvoje ozko gledanje, kako naj človek samo uživa, zakonec pa mu ne sme pri tem nič reči, je prav blesavo. Ker na koncu ga bo ona morala pedenat, mu pri vsem pomagat, ker se bo zaradi tega “uživanja” v neprimerni hrani in pijači njegovo zdr. stanje poslabšalo.
Razen seveda, če zagovarjaš tudi to, ko si bo njen mož prižrl toliko zdr. težav, da bo potreboval nego, da ona lahko takrat lepo spakira in odide? Ampak seveda ponavadi takrat vsi vpijete: joooj, zdaj, ko je bolan in nepokreten, si je pa dovolila oditi!!!
Avtorica, če se moža nič ne prime, imaš moj blagoslov, da ga zapustiš, ko se bo njegovo zdr. stanje tako poslabšalo, da bo potreboval tvojo pomoč. Če zdaj nič noče slišat, potem tudi ti njega kasneje nisi dolžna poslušat.
V sorodstvu smo imeli primer, kjer se je dedovala sladkorna, torej ta sorodnik je že od otroštva vedel, da jo bo zelo verjetno dobil po svojem očetu. Pazil se ni 0 pri hrani, pijači.
Ko jo je že imel diagnosticirano, se ni pazil še vedno čisto nič od nič pri prehrani.
Potem je počasi izgubil prst, stopalo, nogo, obe nogi, bil več mesecev hospitaliziran in na koncu umrl, star malo čez 50.
In kdo misliš, da ga je najbolj nahebal pri vsem tem? Žena! Ona je potem morala zanj skrbet, mu pomagat na vsakem koraku, zdaj je že vrsto let vdova.
Tako da to tvoje ozko gledanje, kako naj človek samo uživa, zakonec pa mu ne sme pri tem nič reči, je prav blesavo. Ker na koncu ga bo ona morala pedenat, mu pri vsem pomagat, ker se bo zaradi tega “uživanja” v neprimerni hrani in pijači njegovo zdr. stanje poslabšalo.
Razen seveda, če zagovarjaš tudi to, ko si bo njen mož prižrl toliko zdr. težav, da bo potreboval nego, da ona lahko takrat lepo spakira in odide? Ampak seveda ponavadi takrat vsi vpijete: joooj, zdaj, ko je bolan in nepokreten, si je pa dovolila oditi!!!
Avtorica, če se moža nič ne prime, imaš moj blagoslov, da ga zapustiš, ko se bo njegovo zdr. stanje tako poslabšalo, da bo potreboval tvojo pomoč. Če zdaj nič noče slišat, potem tudi ti njega kasneje nisi dolžna poslušat.
[/quote]
To govorijo ljudje, ki se sploh ne zavedajo, koliko je s takim bolnikom dela. In pomoči po navadi niti ne cenijo, ampak terorizirajo vse okoli sebe. Trmasti do konca.
Pri sladkorni bolezni lahko kar lepo dolga leta umiraš na obroke, ne glede na starost. Ne vem, zakaj si nekateri pregrešno življenje predstavljate tako, da se potem pri 70 lepo zadovoljno sit od pohanih pišk in suhih klobas uležeš v posteljo in se zjutraj zbudiš mrtev.
Kvečjemu lahko govorimo o tem, ali umreš pri 80 razmeroma zdrav ali po desetih letih valjanja po postelji, ki sledijo 15 do 20 letom različnih bolj ali manj resnih kroničnih težav.
V sorodstvu smo imeli primer, kjer se je dedovala sladkorna, torej ta sorodnik je že od otroštva vedel, da jo bo zelo verjetno dobil po svojem očetu. Pazil se ni 0 pri hrani, pijači.
Ko jo je že imel diagnosticirano, se ni pazil še vedno čisto nič od nič pri prehrani.
Potem je počasi izgubil prst, stopalo, nogo, obe nogi, bil več mesecev hospitaliziran in na koncu umrl, star malo čez 50.
In kdo misliš, da ga je najbolj nahebal pri vsem tem? Žena! Ona je potem morala zanj skrbet, mu pomagat na vsakem koraku, zdaj je že vrsto let vdova.
Tako da to tvoje ozko gledanje, kako naj človek samo uživa, zakonec pa mu ne sme pri tem nič reči, je prav blesavo. Ker na koncu ga bo ona morala pedenat, mu pri vsem pomagat, ker se bo zaradi tega “uživanja” v neprimerni hrani in pijači njegovo zdr. stanje poslabšalo.
Razen seveda, če zagovarjaš tudi to, ko si bo njen mož prižrl toliko zdr. težav, da bo potreboval nego, da ona lahko takrat lepo spakira in odide? Ampak seveda ponavadi takrat vsi vpijete: joooj, zdaj, ko je bolan in nepokreten, si je pa dovolila oditi!!!
Avtorica, če se moža nič ne prime, imaš moj blagoslov, da ga zapustiš, ko se bo njegovo zdr. stanje tako poslabšalo, da bo potreboval tvojo pomoč. Če zdaj nič noče slišat, potem tudi ti njega kasneje nisi dolžna poslušat.
[/quote]
če je že pri 50 tih postala vdova, potem ji ni bilo hudega, saj ima še veliko pred seboj.
bolj so problematični tisti, ki gredo počasi in ženske res omagajo ob skrbi.
Je pa za razumet, če žena že sedaj uživa v nadzoru, potem bo bolanega lahko še bolj komandirala. Zaradi tega razloga jih tudi pedenajo – končno imajo popoln nadzor.
Politično nekorekten odgovor – a verjamem da je najbolje s takšnim človekom biti popolnoma odkrit in praktičen;
Najprej mu lahko pritrdiš, da je stres res en izmed dejavnikov – a vse kar počne narobe temu krepko doda – in praktično pomnoži učinke.
Zahtevaj da preverita skupaj kako je z njegovo oporoko, kako bo poskrbljeno za otroke (zahtevaj dobro življensko zavarovanje, kjer so upravičenci otroci), povprašaj kje želi biti pokopan in kakšen naj bo pogreb, ali želi sedmino in kje ima za to pripravljen denar?
Če bo zadoščalo – fino. Če ne – bodo pa vsaj stvari bolj jasne in urejene.
Pri sladkorni bolezni lahko kar lepo dolga leta umiraš na obroke, ne glede na starost. Ne vem, zakaj si nekateri pregrešno življenje predstavljate tako, da se potem pri 70 lepo zadovoljno sit od pohanih pišk in suhih klobas uležeš v posteljo in se zjutraj zbudiš mrtev.
Kvečjemu lahko govorimo o tem, ali umreš pri 80 razmeroma zdrav ali po desetih letih valjanja po postelji, ki sledijo 15 do 20 letom različnih bolj ali manj resnih kroničnih težav.
[/quote]
dolgo in na obroke, ker se vedno najde neka babnica, ki začne težit z zdravo hrano, ko je že prepozno in se začne z zdravili podaljševat agonijo.
Kako pa se zjutraj zbudiš mrtev?
če je že pri 50 tih postala vdova, potem ji ni bilo hudega, saj ima še veliko pred seboj.
bolj so problematični tisti, ki gredo počasi in ženske res omagajo ob skrbi.
Je pa za razumet, če žena že sedaj uživa v nadzoru, potem bo bolanega lahko še bolj komandirala. Zaradi tega razloga jih tudi pedenajo – končno imajo popoln nadzor.
[/quote]
On je bil star nekaj čez 50, ona je bila starejša od njega, tako da že 60. Tudi nikjer ne piše, koliko časa je vse skupaj trajalo, ampak bilo je cca 10 let tega sranja z njegovo boleznijo in umiranjem na obroke.
Ne vem tudi zakaj eni kar enačite nadzor s preprosto skrbjo glede zdravja sočloveka oz. partnerja?
On je bil star nekaj čez 50, ona je bila starejša od njega, tako da že 60. Tudi nikjer ne piše, koliko časa je vse skupaj trajalo, ampak bilo je cca 10 let tega sranja z njegovo boleznijo in umiranjem na obroke.
Ne vem tudi zakaj eni kar enačite nadzor s preprosto skrbjo glede zdravja sočloveka oz. partnerja?
[/quote]
ja starejše ženske so sploh nagnjene h komandiranju svojih mož, očitno mu je bila hrana edina tolažba. skrb je, ko se dva dogovorita, da bo recimo eden kuhal zdravo za celo družino. Če pa eden hoče jesti določeno hrano, pa mu drugi teži, je pa to komandiranje.
saj najbrž ni bil debil, da ne bi vedel, kaj mu škodi. Grdo rečeno, ampak več kot očitno mu je bilo več do pomfrija kot do žene in ostalih. Zakaj si je pa ona izbrala takega, pa sama najbolj ve.