mož in sin se sovražita
Ja, prav ste prebrali. Ne vem zakaj, ne vem od kdaj. Sin 19, mož blizu 40.
Sin je bil zelo zaželjen, živimo v “urejeni ” družini. Otrok je bil zlat do pubertete, odličnjak, sedaj študira. Letos je šolo postavol malo na stranski tir, vendar dela in si vse sam plačuje ( mobi, mesečno, oblačila).
Oba sta trmasta, mulasta, če sta sama doma, se sploh ne pogovarjata. Nikoli ni bilo kakšnega konkretnega prepira, vse je bolj pod površjem, je pa. Večkrat molim, da bi se spremenila, z obema se skušam pogovoriti, oba krivdo valita drug na drugega. So boljši in slabši dnevi. Z možem se super razumem, s sinom tudi. Pri njunem odnosu se pa vse neha. Ne vidim izhoda, kakšen dan bi najraje odšla kar nekam in se ne vrnila, saj se sredi med njima počutim grozno. Oba imam rada, vendar nista za skupaj in konec.
In žal se mi zdi, da je vedno slabše.
Kaj storiti???Pustiti oba???
lp
Mogoče se pač ne ujameta! Poznam primer, kjer sta dva sinova in ena hčerka.In ko se po dolgem času vidijo si dajo roke, zdravo in nič več.Tako uradno.
Nekateri ljudje tudi ne izražajo čustev in mogoče se ravno ne sovražita, ampak se enostavno ne ujameta!
Pa še to, večkrat sta si lahko oče in sin preveč podobna in zato ne gresta skup! Tudi moj brat se z mojim očkom ne razume najbolj, pa tudi moj oče se z dedkom tudi ne!Tako da …
Ne sekiraj se. Moja sestra se je z očetom skoz prepirala zaradi banalnih stvari- sploh nista znala normalno govorit. Midva pa se nisva znala preveč pogovarjat. Je bila mama tista, ki je očetu povedala o najini šoli, življenju… potem pa njegovo mnenje prenesla nama. Pa oče ni bil kak zadrtež. Sploh ne, zelo zabaven je bil. Včasih sem mu rekla, da midva sploh ne govoriva, če pa govoriva pa meni skor v hlače uide, ko take govori.
Pa smo lepo funkcionirali. In veš, zdaj ko ga ni več ga zelo pogrešam, čeprav nisva ne vem kako komunicirala. Zelo ga pogrešam.
in mene sovraži moja hči. Zakaj me sovraži: ker sem tako zelo želela, da se izšola, da ne bo tako brez denarja, kot sem bila jaz (še vedno nima dokončane srednje šole (starost 24 let)), ker sem ji nehala kupovati oblačila (ko je obesila šolo na klin) in zahtevala, da si poišče zaposlitev, ker živi sama v MOJEM stanovanju in ne skupaj z mano v moževem (kjer bi bil hotel mama še vedno na voljo), ker se ne strinjam z (njenimi) vlaganji v rizična posla, ker vedno preverim, kam skočim(kar tudi sovraži)….. ker, ker…
Skratka najini življenji sta šli narazen, Ne moreva se o ničemer pogovarjati, ker vedno naletim na temo, o kateri se ne želi pogovarjati…..ker se počuti ogrožena…
Mogoče to ni odgovor na tvoje vprašanje, mi je pa olajšalo dušo, da sem to lahko napisala. Hvala.
To so pa otroci, ko odrastejo v samostojne ljudi in starši si kar ne moremo predstavljati, da niso več naši. Preprosto se ne ujemata in menim da se trudi kakor hočeš(razen če je res kakšen poseben razlog) bo to tako. Poleg tega so otroci takih starosti in še starejši precej kljubovalni in ponavadi starše kar na stranski tir odrinejo-za njih se pač ni potrebno truditi, saj so neprestano tam in na razpolago. Najlažje je, da se otrok pri takih letih nekako osamosvoji in zaživi na svoje, vidva pa živita vajino življenje naprej. Verjetno bo potem vsaj malo boljše.
Žalostno ampak resnično, smo iz enega “gnezda”, pa tako različni…
Otroke imamo res na posodo kakih 15 do 20 let potem moraja sami zaživeti mi jih pa moramo “delno odpisati”(uh, to je zelo težko).
Želim vam kar največ razumevanja in harmonije,
Darja