Mož me zapušča
30 let skupaj. Vzponi in padci. Veliko hudih težav z otroki, ki sva jih uspela s skupnimi moćmi rešiti. Vedno držala skupaj. V vsem tem pa sva v zadnjih desetih letih pozabila na dvojino in ni več intime, povezanosti, naju. Mož bi rad šel. Vedno bolj se odtujuje. Sama pa sploh ne vem, kako se bom znašla sama. Otroka sta na poti odraslosti in odhajanja. Imava skupne prijatelje, sama imsm samo eno samsko prijateljico. Vedno sem bila samostojna, sem uspešna v službi, nimam pa svojega življenja. Vse to mi tudi zbija samozavest. Počutim se brez moči, energije, motivacije. Kako se sam znajti v zrelih letih? Ali moram po vsej sili v družbo ali je dobro, da v miru odžalujem doma? Ali je narobe, da si družbe ne želim? Živim v mestu, tečajev, delavnic je veliko, vendsr ljudje gredo domov. Ne me obsojat, potrebujem nasvet.
Praviš, da odhaja. Je še čas, da kaj popravita? Sicer pa, z ločitvijo pride žalovanje, to pa je proces, ki ga moraš predelati po korakih. Na silo ne bo šlo. Poslušaj se in stori samo tisto, kar te v tistem trenutku veseli. Za delavnice boš imela še čas.
Hudo je (in bo), a boš preživela in šla naprej.
ja, je težko, če si 30 let z nekom.Navajenost, rutina, potem pa buuuum, kot da padeš iz 3.nadstropja.Ali kot da ti je nekdo izruval zob.
Nekaj časa je čudno.Potem sprejmeš in se navadiš.Kaj pa kakšna sestrična, prijateljica, bivša sošolka ? Ni treba po vsej sili v družbo.Pojdi šele takrat, ko boš začutila, da te zanima.
Še vedno pa imaš otroka.Čeprav sta že samostojna, ju imaš še vedno.
Vse dobro in čim manj žalosti. Ne bo lahko, bo pa minilo. Prazniki, vikendi res niso rožnati, če si sam, ni pa rečeno, da bo dolgo tako. Res ti želim, da bi kmalu lažje zadihala. Saj nas je veliko dalo to skozi. Če si želiš samote si jo “privošči”, sicer pa pojdi ven, med ljudi, v knjižnico, po trgovinah, na tržnico, poletje se bliža in sončni dnevi so nam v pomoč. Srečno!
Počasi, korak za korakom. Ne vem ali si v šestem desetletju (50-59) svojega življenja ali v sedmem (60-69). Šlo bo počasi. Če si v šestem desetletju boš prišla na idejo, da bi ti tudi še kakšnega imela, tako kot bivši. Saj zato odhaja ali ne? To bo težko najti, se je pa že zgodilo. Če si starejša kar takoj poišči skupine za samopomoč s podobno problematiko. Bo šlo hitreje na bolje pa še nove prijateljice lahko spoznaš. Samo ne računaj na to. Tudi prijateljstva se zgodijo ali pa ne. Če si verna sploh ni problem. Znotraj Cerkve imajo to odlično organizirano. Samopomočne skupine za vsako pasjo figo.
Vse, čisto vse boš morala pa sama prebroditi. Čez deset let, če jih boš preživela sama boš tako navajena lastnega udobja, da ga ne bi zamenjala za miljonarja. No, za milijon morda še. Ko se navadiš biti gospodarica same sebe tega ne želiš izgubiti. Pa tudi otroci te bodo hoteli za varuško, s tem kar računaj.
Želim ti moč in, da bi se hitro našla. Predvsem pa pazi na svoje zdravje.
Verjamem,da ti je v tem trenutku zelo hudo in,da se bojiš kako se boš znašla.Verjemi,da je tako počutje čisto normalno in,da ga doživlja vsak,ki se znajde v taki situaciji.Res je da,je za tiste,ki se dejsnsko celo življenje živi za družino še toliko huje,ko se nenadoma podre vse.Delaj tisto kar ti v danem trenutku najbolj ustreza.Če je to samota bodi sama,ce pa klepet,pa se pogovarjaj.Delaj samo tisto kar ti ustreza.Probaj pozabit na tiste,ki so tudi nate pozabli.Vem,da ni lahko,pa vendar zavoljo sebe probaj.
Vse dobro!
No, saj se ni treba delati norca iz njene nesreče. Tudi tebi se lahko čez noč zgodi.
Avtorica, morda se da še kaj popraviti, če sta seveda oba za to, morda vam pomaga kakšna terapija. Seveda mora biti želja obojestranska. Težko je iti po 30. letih narazen in začeti na novo, tako za enega kot za drugega.
Vsaka stvar je ta nekaj dobra.
Zdaj si še mal zmedena, ampak bo minilo.
Ko boš začela sama razpolagati s svojim časom in sama sprejemati odločitve, ko se ti ne bo več treba prilagajati drugemu mnenju, boš ugotovila, da je to ena od boljših stvari, ki se ti je zgodila.
Ne se bat vikendov in praznikov. Prihaja poletje in lahko boš vsak vikend na kakšnem hribčku ali se kam zapeljala. Ti povem iz lastnih izkušenj, da so prazniki krasni, če lenariš ali greš na kakšen izlet z agencijo, ali pa se samo dobiš s prijateljicami. Skupna družba se ne more več obdržati, tako pač je. Skratka, h kakšni telovadbi se vpiši in pojdite po njej na pijačo. Planinci imajo neprestano izlete. V gledališče greš lahko sama. Ne čakaj, da te bo vedno kdo poklical, naredi sama prvi korak. Predvsem pa se veseli življenja in ne razmišljaj, da je drugim lepše kot tebi. Ni res, tvoje je unikatno!
No, saj se ni treba delati norca iz njene nesreče. Tudi tebi se lahko čez noč zgodi.
Avtorica, morda se da še kaj popraviti, če sta seveda oba za to, morda vam pomaga kakšna terapija. Seveda mora biti želja obojestranska. Težko je iti po 30. letih narazen in začeti na novo, tako za enega kot za drugega.
[/quote]
kaj naj popravlja, če pa on hoče oditi?! naj se plazi za njim, ker brez nekega deda ne zna živeti?
Odhod je treba odžalovat, kot smrt, lahko traja tudi dve leti.
Ne hiti in ne sili se, to je normalen proces, pri dvajsetih ali petdesetih.
Pripravi se, odžaluj in prični živeti.
Še najmanj se je ukvarjati s krivdo, ne tvojo, ne njegovo. Nihče ni lastnina drugega.
Pazi na finance in to stabilnost. To je sedaj prioriteta.
Zatem se daj v kaj resnejšega, kjer boš morala delati, biti disciplinirana, šoferski izpit, nov študij, nov projekt, karkoli. Ter v miru žaluj.
Ko odžaluješ, se odpri svetu, tako, v sebi.
Takrat bo čas za nova znanstva. Šele takrat. Srečno.
tudi jaz žalujem… evo, pripenjam odličen zapis Alenke Rebula
to drži, če ima ženska dovolj hrbtenice, da ne bo takoj nasedla 1. moškemu, ki pod nujno išče gospodinjo
2. otrokom, ki bodo ugotovili, da je mati 24 ur na dan na razpolago
sicer pa res ne vem, zakaj se čisto vsak tak spis začne z vzponi in padci. Saj vem, da je to prevod iz angleščine, kjer veliko uporabljajo ups in downs, ampak kaj za vraga to res pomeni?
Najbolj se mi dozdeva en povprečno slab zakon, v katerem vsaj eden vztraja za vsako ceno?
Naj se še jaz oglasim s svojo izkušnjo, moj je odšel po 40 letih, ja je že odšel par let nazaj pa sem požrla in delala na tem, da sva skupaj (zaradi otrok, vnukov), vsa ta leta pa sem se pripravljala če to naredi ponovnona. To kar je naredil sedaj, verjetno je upal, da bom prosila, da ostane. Pa nisem, sem mu še pomagala spakirat in adijo čav, ostajam v hiši, ki je moja. Uživam v svojem miru, delam kar hočem, kuham kar mi paše, v glavnem si samo želim zdravja. Sedaj šele vidim koliko dela sem imela prej, pranje, likanje, pospravljanje še zlasti kopalnice kjer je bil pravi prešič, kuhanje, kar je njemu pasalo, pa ni zahteval ampak sem mu hotla ugoditi zakaj kuhat nekaj kar vem, da nima rad. Ni me maltretiral, ker sem bila prilagodljiva in mi je bilo vseeno sem se prilagodila in vse vzela za dobro. Zadnje čase pa sem večkrat uveljavila svojo voljo, pa je bilo že preveč. Tudi ni prenesel, da se je dobro oženil kar se financ tiče, veliko si je lahko privoščil na moj račun, ampak ni kaj, sedaj naj se znajde kakor hoče, se mi ne smili pa je kar nekaj čez 70. Pa da ne boste mislili, da je šel na cesto ne sem ga izplačala že v prvo, tako, da je imel kam it. Ženske zaživite svoje življenje in ne mislite, da brez moškega ne morete, s starim de.em je samo delo. Ko je bil po operaciji sem ga stregla, bil je kot putka, ker je bil slab, sedaj pa se dobro počutil in je ves vehementen. Pa da ne bo kdo mislil, da je bil posredi drug moški, ne hvala, tudi druge ženske ni bilo, le neuravnovešenost, kar pa je druga zgodba, saj izhaja iz neurejene družine, kjer ni bilo nobenih vrednot. Ko si mlad, misliš, da boš uspel človeka spremenit, ampak kri ni voda.
Ni mi žal za 20 let skupnega življenja, niti za teh zadnjih 20 ne ker sem dozorela in si upala to narest, kar sem velikokrat premišljevala, da bi bilo dobro zame, kar so mi svetovali tudi otroci in sicer MISLI NASE!
Pri nas je pa tako .
Po 25 letih zakona sva popolnoma odtujena nimava interesov do spolnosti,ne do skupnega druženja ali rekreacije praktično nič več ne ognja ,ne energije.
Kot moški nimam interesa spoznavati ženske ,ker mi je to nekako brez veze.
Enostavno si ne želim spet zakomlicirati življenje z nekom kar pomeni še dodatno breme ,ki bi ga ob tem nosil .
Res je žalostno otroci polnoletni kot družina imamo vse ,lahko bi se na star leta zelo lepo imela ampak če nekdo ni za to potem naj tako bo.
Zakaj do tega pride?
Verjetno zaradi samih medsebojnih odnosov ,ki niso bili postavljeni na trdnih temeljih.
