havana, kaj pa tisti otrok, ki se je rodil pri tvojih 16. letih?

Jah, tisti otrok je bil pred dvema dnevoma star 37 let. Ko je bil majhen, sem za njega več ali manj skrbela jaz, včasih se mi je zdelo, kot da je moj otrok. Imela sem ga iskreno rada, ko pa je med mano in starši prišlo do večjih konfliktov, se je postavil na njihovo stran.
Pri njem pa je bila njuna vzgoja čisto drugačna. Če se prav spomnim, ga nihče ni nikoli udaril, dopuščeno mu je bilo vse in še več, danes pa je navaden mamin sinček, ki s težavo obdrži kakšno žensko za daljši čas. Živi še vedno v mama hotelu.
Saj mu nič ne zamerim, odločil seje pač tako, da je zanj najbolj prav.

Grozno, kaksne stvari berem.:(

Jaz sem bila nekajkrat tepena po riti, mislim da nic vec ali nic manj od tedanjega povprecja.

Odrascala sem pa v nasilnem okolju z ocetom alkoholikom, ki se je spravljal nad mamo leta in leta, do moje srednje sole, ko je resno zbolel in prenehal z alkoholom. Psiholosko nasilje pa je ostalo vse dokler ni umrl.

Navkljub vsemu sem hvalezna, da je moj spomin ohranil samo lepe stvari iz otrostva in se ga spominjam kot zelo srecnega in se samo redko spomnim, da sem iz “pokvarjene” druzine. Sem pa tudi sama zelo vzkipljiva, ampak na sreco imam partnerja, ki se noce kregat:)

Havana, imam podobno zgodbo. Pri mojih desetih letih sem dobila drugega brata, za katerega sem morala skrbeti. Seveda ga nisem pustila tepsti, torej sem jaz dobila še več batin.
Mati pravi, da ni bilo tako hudo, če jo spomnim na kakšen dogodek.
Foter je pred leti naredil samomor, in to tako, da smo imeli “veselje” še tri mesece, preden je umrl.

Prjatlca,

se mi zdi, da si res prjatlca, ker si mi v eni drugi temi prijazno in pametno svetovala, bila sem pa pod drugim nickom.

Se vidi, da nam, ki smo preživeli težko otroštvo, ni težko biti prijateljski.

Lp

Havana,

ni prav, da tvoj brat to tišči v sebi. Ko bo odprl stare rane, se bo sicer usulo, kot bi odprl jez, vendar je vredno tega. Nujno se mora s pomočjo strokovnjaka rešit tega hudega bremena preteklosti. Danes noben psiholg več ne dvomi, da pacient govori resnico, ko opisuje tragedijo otroštva. Obstajajo načini, kako zelo učinkovito ublažiti post-travmatski stres, kakršnega trpi tvoj brat. Lahko tudi sama narediš prvi korak do njega, vendar zelo obzirno in previdno ter z veliko takta.

Sicer pa naj še dodam, dediščina gor ali dol, bi bilo prav, da o tem govoriš še naprej – vendar moraš preceniti, kateri ljudje so butli, ki ne kapirajo in nočejo vedeti, in tistimi,ki ti lahko pomagajo.

Tvoje starše bo zanesljivo doletela karmična kazen najkasneje v naslednjem življenju. Prav pa je, da o tem govorimo, prav bi bilo, da napišeš svojo zgodbo in jo kje objaviš, vse preveč je tega trplejnja med slovenskimi otroci, rojenimi tam do 90. let, da bi bili tiho o njih.

Dvomim, da so današnji otroci tako bizarno kaznovani, mislim, da je nasilje postalo manj pogosto, saj izgineva tudi generacija, ki ji je bilo fizično nasilje samoumevno.

Pri meni gre še za dodaten problem, da sta z mano tako počela starša POSVOJITELJA in najmanj, kar je, bi morala socialna služba ukrepati, pa ni! Tudi velecenjena in hvaljena Ela Zupančič, ki je poskrbela za mojo posvojitev, ni mignila s prstom.

Moj foter je bil dosti krut človek – in tudi to je na meni pustilo posledice – ki je bil sposoben pobit vsako žival, če je delala kaj v njegovi bližini. Vpričo mene je pobijal miši, voluharje, klal zajce, itd. – brez sočutja in ozira. Pes je bil na kratki verigi, itd. To je generacija, o kateri sploh ne vem, kaj bi rekla – ne morem reči, da so sploh ljudje ali da so se učlovečili. Zame je vsako živo bitje enakovredno, vsi hočejo živeti, dosegati svoje cilje in srečo (ali vsaj zadovoljstvo, potešitev). Mentaliteta nekaterih tistih iz generacije, ki zdaj na stara leta pobožno sedi v cerkvah in guli moleke v rokah, se mi zdi gnusna in necivilizirana, še najmanj pa krščanska.

Z vsem, prav z vsem, kar si napisala, kaznovana, se močno strinjam.
Ampak brata ne bom nikoli prepričala, da bi šel h kakemu terapevtu. Tudi njegova žena, ki je rastla prav tako v neugodnih okoliščinah, vendar ne tako krutih, pravi, da je starše treba spoštovat, karkršni koli že so.

Ja, in moji starši zdaj res sedijo v cerkvah in molijo, misleč da jih bo to odrešilo grehov, ki sta jih storila nama z bratom.

Tole sploh ni problem, samo ne povezujte spoštovanja z drugimi zadevami. Spoštuješ jih lahko (in v osnovi si vsako bitje zasluži osnovno spoštovanje) tudi če ukrepaš, poveš, jih prijaviš, itd.

Ta dejanja ne izražajo nespoštovanja do človeka, temveč so le zaslužena posledica storjenih dejanj.

Mogoče tak pogled kaj pomaga.

Dvomim, da sedita v cerkvi zato, ker čutita, da sta grešila. Če bi tako čutila, bi šla do vaju z bratom in vaju NA KOLENIH prosila odpuščanja. V cerkev hodita, ker se to pač spodobi. Včasih so otroke tepli, ker je to bilo “normalno”.

Najhujša je 4. božja zapoved v smislu SPOŠTUJ OČETA IN MATER, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Jezusova zapoved je bila precej drugačna iz njegovih ust: spoštuj očeta in mater, ki si to zaslužita in jima dobro povrni z dobrim. Taka je bila originalna zapoved. Vse ostalo pa manipulacija Cerkve kot ustanove, ki je zahtevala absolutno pokorščino.

Tvoji starši žal niso vredni ne spoštovanja, ne ljubezni. Vredna pa sta sočutja, ker sta bila in sta še vedno zaslepljena.

Brata bi morala vseeno nekako prepričati, da si poišče pomoč. Ima pred sabo – vsaj po statistiki – še nekaj desetletij življenja in vredno je, da vsaj ta leta preživi dostojno in srečno. Vsakdo si zasluži srečo, tisti, ki so po nedolžnem trpeli, pa sploh.

Rok 1, nič mi ne pomaga pogled s tega zornega kota. Zame sta, kot bi bila mrtva. Ne zmorem niti osnovnega spoštovanja, ker vem, da ga tudi onadva nista sposobna do mene.

V vseh teh letih, kar sem poročena ( in imam tudi sama 2 otroka), mi nista dala vedeti, da sem tudi jaz vredna spoštovanja in morda vsaj kančka ljubezni.

Ne morem, no.

Preberi si moj komentar en stolpec višje glede spoštovanja.

Upam, da si v teh letih že prišla do spoznanja, da si vredna vse ljubezni na tem svetu, imela pa si veliko smolo, da si se rodila v okolje, ki ti je ni dajalo. Upam, da to ljubezen zdaj dobiš od domačih. Tudi sama si moraš ljubezen ves čas dajati. Iskreno se moraš imeti rada, ker si to zaslužiš in ker konec koncev smo z vsemi drugimi ljudmi samo v interakciji, sebe (odnos s sabo) pa imaš za vedno.

kaznovana, sem prebrala in se strinjam. Kot sem napisala že v enem postu, imam dobrega moža in zdaj že odrasli hčeri, pa tudi 2 vnučka. Dobro se razumemo, mož mi je veliko pomagal pri predelavi preteklosti.

Ampak tiste groze, tistih občutkov, ko sem vsako noč prisluškovala, kdaj bom zaslišala očetov avto, tega pa ne bom nikoli pozabila. Saj zdaj živim čisto normalno ( po moževi zaslugi), tudi objokujem in pomilujem se ne, tako je pač bilo, ampak nekaj v meni je pa ostalo.
Ne prenesem nasilja, tuljenja, zmerjanja, ob vsakem nenadnem ropotu se zdrznem, srce mi kar poskoči. S tem bom najbrž odšla v grob.

Hej, saj ne leti nate… Tisto zgoraj sem mislil za bratovo ženo, če že vztraja pri “spoštovanju” – kot nekako pojasnilo kako obiskovanje terapevta – ali pa tudi kakšna drugačna obravnava staršev – ne pomeni nič slabega.

Rok, se opravičujem, sem te narobe razumela, nisem pa mislila, da mi hočeš kaj slabega. Sem šla še enkrat prebrat tvoj post, zdaj razumem, kaj si hotel povedati.

Uh, zdaj sem se pa izdala. Nisem vajena pisati pod drugim nickom.

Res grdo vse skupaj, ampak tudi jaz sem bila dostikrat tepena. Z roko, s huhalnico, s palco, velikokrat me je mama vlekla za ušesa, klečati sem morala na hodniku, kjer mi je bilo grooozno nerodno, če je mimo prišel kak sosed, klečala sem na koruzi…vse se je dogajalo med leti 1975 in 1990:( Pa naj povem, da se ne spomnim, da je oče dvignil roko name, samo mama.

Meni je do nekih spoznanj dosti pomagala knjiga Upor telesa, Alice Miller.

Sem prebrala to ja, že pred nekaj leti.

Ja, enako… Tudi jaz še zdaj slabo prenašam pokanje, nenadne gibe, ropot, še posebej slabo pa prenašam vpitje… recimo sredi Španije ali kakšne Grčije, kjer ljudje že itak vpijejo drug na drugega, jaz avtomatično pomislim na nasilje in se umaknem… pa gre samo za njihov način komunikacije.

V šoli sem se nekajkrat polulala od strahu, enkrat ko je profesor fizike zamahnil v moji bližini z dolgim ravnilom – pa je hotel samo na tabli nekaj pokazat – jaz sem se pa uscala od strahu.

Takle mamo, ampak zdaj smo močnejši, pametnejši, samostojni, odvisni samo od sebe 😉

Grozljivka, kar berem.

Ne vem komu naj se zahvalim, ampak moja starša, rojena pred in med vojno, jaz pa v začetku 70ih, me NIKOLI nista udarila, NIKOLI grdo govorila o meni,… in VEDNO sta mi pokazala in rekla kako me imata rada. In tako je še danes. Do vnukov sta pa sploh super.

REs žalostno, da vas ima toliko tako grozljive osebke za starše:(

Ja, no, če se je drl, da ne bo punkerjev gledal okoli bajte, sem mu ustregla in je punkerja domov dobil :-p

p.s. Barvali smo se tist cajt kr z alkoholnimi flumastri, hehehe
Aja, pa pokradla sem mu žiletke in si naredila uhane, pa ketno s kleti in sem jo potem leta dolgo nosila namesto pasu, hehehe
[/quote],Čujte, kam je te YO zginla? Ve kdo kaj, čujte?