Sem samska, z dobro službo in družbo in na živce mi grejo otroci. Rada bi napisala, da ne vsi, a resnici na ljubo, je velika večina tako nevzgojena in razvajena, da ona manjšina sploh ne pride do izraza. Pa sem teta šestih nečakov, ki jih imam rada – a tudi oni mi grejo na živce. Ne vem, kaj se je zgodilo v zadnjih dvajsetih letih, včasih smo otroci bolj upoštevali pravila in zapovedi, pri mizi v gostilni smo sedeli kolikor toliko mirno tudi brez mobitelov v rokah, danes pa v gostilnah in kavarnah včasih s svojim cviljenjem in tečnarjenjem preglasijo glasbo in sploh vse, obuti spodvijajo noge na stolih ali celo stopajo nanje – ljudje potem na ta umazana sedala sedajo, halo! – mečejo po tleh pribor, po možnosti mečejo še kakšno žogico okrog in motijo druge goste … Njihovi starši pa nič. Me zanima, če jim tudi doma dovolijo hoditi po sedežni in metati vilice po tleh! V trgovskih centrih jih mirno posedajo v vozičke, in to ne tja k ročaju, kjer je prostor prav za to, ampak prav v voziček. Ja super, tja bom jaz potem odložila svoj kruh, če me razumete, kaj hočem povedati. Parkrat sem opozorila kakšno mamico na take zadeve in imela še srečo, če me je ignorirala, največkrat so me tako ozmerjale, da še nisem slišala takih besed. In razmišljam, da gre družba, kamor pač gre, tudi zaradi take vzgoje in odnosa do tuje lastnine in drugih ljudi, a kaj lahko sploh naredi nas malo posameznikov, ki nas taka razvajena otročad moti? Imate kak predlog?

Spokaj na osamlljen otok, tam ni otrok, boš srečno živela do …. kdaj že?

A da bi pa vi vzgajali svoje pamže pa ni opcija?

Moji so odrasli in super vzgojeni. Če mi gre kakšen otrok na jetra pa mu povem svoje, njemu ali staršem, ne grem jamrat na mon.

Se strinjam z avtorico. Samo otroci so pac otroci, starsi so tisti, ki morajo postavljati meje. Pa jih ne, ker jih tudi sami niso imeli, permisivna vzgoja pac. In sedaj imamo, kar imamo.

Imam odraslega otroka.

Otroci me načeloma ne motijo oz. jih imam čisto rada in jih rada poslušam. Njihove starše pa malo manj.

Ravno danes popoldan sem v Hoferjevi trgovini na Gerbičevi v Ljubljani naletela na babico in mamico s kake 3 letnim pobčkom. V trgovini sem bila največ 15 minut in v tem času sta obe ženski vsaj 200x na glas zaklicali:”Matiiiiiiic, kje siiiiii, pridi sem!”

Trgovina je bila ob 18h skoraj prazna, mali svetlolasec je vozil svoj voziček in je bil čisto skuliran, enako blond (očitno tudi možgansko) ženski pa –  namesto da bi ga vsaj ena vodila s seboj- sta se zaganjali v police (očitno ena sama ni sposobna opraviti nakupa), pri tem malega obe spustili iz oči in se potem histerično drli čez celo trgovino.

Lubi jezus no, dve odrasli osebi sta morali skrbeti za enega otroka, pa sta naredili iz tega cel šov…. 🙄

Tudi jaz se strinjam z avtorico. In ne razumem, kako ne gre staršem samim tako obnašanje na živce. Zadnjič smo sedeli v gostilni na terasi, pri sosednji mizi so sedele tri prijateljice (Avstrijke sicer), ena je imela s sabo hčerko okoli 11-12 let staro. Tamala je očitno nekaj hotela od mame in potem smo vsi poslušali: bitte mutti, bitte mutti, bitte mutti. Stokrat! Stokrat ji je rekla, da ne, tamala je pa še kar gonila in vlekla tisti svoj biiiiitte mutti. Da je moja bi se mi odpeljalo. Zagotovo ne bi pustila, da mi pokvari kosilo s prijateljicami z neskončnim prosjačenjem za nekaj. Niti ne vem, kaj je hotela, samo tisti biiiiitte mutti 100x smo poslušali vsi gostje na tisti terasi.

Otroci danes od staršev ne dobijo tistega, kar smo dobivali mi. Naši starši so vedeli, da se s  starševstvom konča življenje breskrbne mladosti in da niso več njihove muhe na prvem mestu. Bili so starši, ne pa kot danes večni študentje z vsemi hobiji, iskanjem svojega jaza in ne vem še česa, ki imajo za modni dodatek še otroka. Na drugi strani pa se najde cel kup staršev, ki preberejo vse knjige in po knjigah vzgajajo, posvečajo otrokom vso pozornost, a na zelo napačen način. Otroci točno vejo, da ti starši nimajo pojma, kaj počnejo, ampak samo driblajo neke naučene fraze in metode.  Rezultat enega in drugega načina je enak – zmedeni otroci, brez občutka stabilnosti in varnosti. Zapomnite si, podivjani otroci so izgubljeni otroci, ki pogrešajo občutek sigurnosti, varnosti in reda. Biti starš je v bistvu dosti bolj preprosto kot si večina predstavlja. Otrok potrebuje štiri stvari:

– ljubezen

– učenje kaj je prav in kaj ne

– pohvalo in nagrado za dobra dejanja

– grajo in kazen za slaba dejanja

In to je to. Te razne blesarije, kako si otroku prej prijatelj kot starš, nešteti brezciljni pogovori in filozofiranje okrog vsake mišje dlake, večno iskanje zlate sredine in predvsem zagovarjanje in polaganje računov za vsako stvar, ki jo otroku ukažemo ali prepovemo, so privedle do tega, kar imamo danes. Tega včasih ni bilo. Točno smo ločili med otroki, mladino in odraslimi, kamor sodijo tudi starši, ker se je vsak temu primerno obnašal in tako tudi živel. Danes se marsikatera mamica še vedno obnaša in razmišlja kot najstnica in marsikateri oče še vedno fura frajerja iz študentskega doma, namesto da bi se posvetil vlogi moža in očeta. Vedeli smo, da smo ljubljeni, staršem je bila privilegij družina, ne oddih s prijatelji in zbiranje lajkov za selfi, točno smo vedeli kaj lahko in česa ne. Čutili smo stabilnost, da vlada nek red,  varnost in to, da so starši naši vodniki, ne pa naši frendi, ki so v svetu še bolj izgubljeni od svojih otrok.

Meni tudi, še lastni me spravljajo ob živce, pa se mi zdi, da so kar vzgojeni.

Vse se da rešiti, adult’s only, restavracije, ki imajo malo višje cene, trgovine, ki nimajo igral,  nakupovanje ob drugih urah, ne se zbirat tam kjer se zbirajo sirotinje…

Nihce vec se ne ukvarja z otroki. Pravila, bonton, socializacija….zato pa gre vse v maloro, ker se jim vse dopusca.

Jaz pa imam otroke. Meni pa grejo na živce j e b e n i pesi. Veliko hodim na naravna kopališča na jezerih in zmerom se najde eden ali ena – največkrat ena s svojim j e b e n i m pesom.

Nočem plavati z vašim pesom. Pelte ga stran od tam, kjer se hodi v vodo, otroci in drugi, ki hodijo v vodo.

Jaz pese oz peso vlagam, tudi sok je fajni in zbija vrocino.

Psa oz psicko sem pa z veseljem peljala kam h kaksni vodi, ampak stran od mamic z razvajenimi soncki, ker to ni za prenasat od dretja, do razmetavanja do vsega, kot da so edini pod soncem.

In ja, strinjam se z avtorico, danasnja vzgoja je sla k vragu, strah me je, kaj nas caka, ko bodo ti soncki odrastli. Pa niso oni krivi…ampak njihovi starsi, ki jih ne znajo vzgajati in pripravljati za svet, ampak jih samo zavijajo v vato. Ko bodo pa prileteli na realna tla v realen svet bodo pa hudi problemi in starsi in mularija bo krivila vse okrog sebe, le vase se ne bodo znali zazreti. Poznajo namrec svoje pravice, dolznosti pa ne.

Ja, pasjeljubka ali ne, to je zal reala te danasnje druzbe. In verjamem, da resnica boli, ce jo sploh razberes v mojem in avtoricinem zapisu. Pa se kar nekaj se jih je oglasilo vmes z podobnim razmisljanjem.

Pa nauci se lociti med ‘pes/psa/psi (zival)’ in ‘pesa/pesa/pese (krmna, rdeca ipd)’, saj najbrz delas nalogo s svojimi soncki, naj poznajo vsaj pravopis 😉

Do staršev je. Otrok ne vzajajo v spodobnosti. En primer naprimer mama otroka posadi v voziček v marketu , kamor bo potem nekdo drug odložil kruh in ostalo hrano. To pogosto vidim v trgovinah s prehrambenimi izdelki, da je otrok s čevlji vred v vozicku . In tako se začne ….

Kaj se je spremenilo? No, da si ti sedela mirno kot kip pri mizi, si fasavala batine. Da si v šoli sedela mirno in tiho, si v glavo fasala šop ključev. Včasih preventivno.

Ata je bil glava družine, mati je bila stroj za razplod in gospodinja.

To se je spremenilo.

Ti imaš zdaj pravico, da nisi stroj za razplod in gospodinja. Starši pa več ne tepejo otrok.

Zato imaš občutek da je mularija podivjana, ti pa si lahko izbrala biti suha veja. Za suhe veje pa se itak ve, da imate raje pse in sovražite otroke.

Najbolj priden otrok je otrok z ekranom v roki. Jaz po gostilnah, plažah, parkih ne vidim ali slišim otroških več glasov ali divjanja, ampak “pridne”, skoraj nevidne otroke, prilepljene na ekrane. Od dojenčkov do najstnikov. To me bolj žalosti.

Pravilno, mama ni popustila in ni zgubila živcev. Pritožujete se nad permisivnostjo in da se otroku v vsem ugodi, ko pa nekje mama postavi jasne meje in vztraja pri “ne”, čeprav se mulo meče po tleh in zganja kraval, se pa spet pritožujete. Vzgoja je polna konfliktnih situacij, ki so lahko moteče za okolico. Tako pač je.

Kere litanije 🫠🙃😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂😂

Problem ste ođrasli, otroc se pa od vas ùčijo. Tudi ti si šla komu na neŕvese se mi zđi. Si pa odrasla ìn se nè prenašaš. Žakaj¿

Marš kurba tečna. Veliko bolj nadležni so tvoji pamzi nevzgojeni, kot pa psi. Raje izberem pasjo plažo, kot pa plažo nevzgojenih mulcev.

@antikidswoman:

Nam normalni ženskam pa gredo na živce takšne kot si ti. To ste mačje oziroma pasje kraljice, ki ste se odločile, da ne boste imele otrok, posledično tudi moškega niste mogle zadržati. Sedaj pa ste stare 50 plus in ste jezne na celi svet, zaradi svojih napačnih odločitev. In seveda, ker ste skozi slabe volje in nezadovoljne bi rade, da bi tudi ostanek sveta bil slabe volje kot ste ve…..

To je zato ker se očetje umikajo iz vzgoje. Glavno vlogo mora imeti oče. Oče predstavlja avtoriteto, oče mora kaznovati. Nasploh pri sinovih, mora biti tisti, ki se ga bo sin spoštoval in malenkost bal. Brez očeta ki je aktiven pri vgoji ni dobro vgojenih otrok.

a to je normalno da si povržeš 3-5 pamžov  to je uživancija pol in življenje?? haha vi s temi pokvekami neveste kaj je življenje in neboste nikoli vedeli.. s temi driskami ste si uničili cel lajf zdaj pa frustrirate tu svoje nebuloze nad psi in živalmi.. degeneriranci slovenski .. čim manj se razmnoževat ker albanci smo vas tko že prešišali v številu .. vse manj vas je 😀

Se pravi, da greš samo sebi na živce? Kajti mentalno jalova suha veja ni nič drugega kot nikoli odrasel otrok v stari koži. Nekje v razvoju se ti je nekaj sfleštralo in si obtičalo na mestu.☝️