Prosim, če mi nekgo razloži, tako po domače, kaj pomeni beseda nadebuden.

Ali je to negativno predznačena beseda ali pozitivno?

Večkrat jo slišim, pa nikoli ne vem, kaj na z njo? 🙂

Lep dan, Klemen

Po moje je kar pozitivno:

nadobuden -dna -o prid. (u u) knjiž. nadarjen, veliko obetajoè:
umrl je mlad, nadobuden umetnik / ekspr.: v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec; njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel; pren., ekspr. nadobudno pomladansko sonce

Najlepša hvala za odgovor.

“Nadebuden” je nepravilna oblika! Pravilno je “nadobuden”.
Ta beseda pa se pogosto uporablja tudi ironično, kar pomeni, da ima (rahlo) negativen predznak. Kako jo razumeti – pozitivno ali negativno – pa je slej ko prej odvisno od konteksta … Primerov, ki mi padajo na pamet, pa raje ne bi našteval, da ne bo slučajno kdo spet užaljen (tak bi pa lahko bil že zgoraj navedeni “nadobudni sinko, ki je pri izpitu spet padel”!)

Mirko,
vse življenje živim v prepričanju, da je “nadebudni” prav in “nadobudni” narobe, ampak SSSKJ pozna oboje, čeprav pri “nadebudni” pravi neustaljeno. Tako da ni čisto narobe (in jaz bom še vedno uporabljala, ker se mi precej bolj slovensko sliši).

LP
P.

Pravil ne postavljam jaz, ampak jih običajno povzamem po novem Slovenskem pravopisu (že večkrat sem povedal, da je – vsaj zame – bistveno bolj merodajen, kot pa SSKJ, ker je normativne in ne opisne narave in ker je med nastajanjem SSKJ in tega pravopisa kakšnih 30 let razlike …).
Slovenski pravopis pač označuje “nadebuden” kot NEPRAVILNO obliko. Čeprav to ni ravno merodajno, pa lahko povem, da taka opredelitev ustreza tudi mojemu osebnemu, se pravi subjektivnemu, jezikovnemu občutku.
Kar se mene tiče, sem kljub izobrazbi in izkušnjam oziroma verjetno prav zaradi njih pri svojih jezikovnih stališčih bolj skromen in običajno upoštevam sprejeto jezikovno normo tudi takrat, ko se ne ujema z mojim občutkom ali prepričanjem …

Uf, zgornji odgovor je seveda moj.

Mirko