naj pesniške zbirke
Ilona, me veseli, da je tudi tebi všeč! Ganile so me pa v bistvu do zdaj več ali manj vse njene pesmi, ki so mi prišle v roke, tako da se ne bi mogla odločiti za kakšno posebej – njen stil nasploh, njeno razgaljanje družbe… Ja, resda so nekoliko temačne, a tega mraka ni stvorila ona, ona ga le “prebere” iz stvarnosti, zato mi je tako všeč – s svojimi uvidi glede človeka je že v bistvu filozofska. Vidi globlje kot ostali, mora pa tak občutljiv človek najbrž neznosno trpeti v tem krutem svetu, ob vseh krivicah, ki se dogajajo, ob vsej človeški hinavščini, ki jo ona vidi tako jasno…
A to je pač breme umetnikov, ki so preobčutljivi za ta svet. Res pa zna tako poglabljanje v resnico (v njene pesmi) “zamoriti” oziroma boleti, zato npr. ne priporočam konzumacijo v velikih dozah naenkrat! 🙂 (vsaj jaz raje preberem kako pesem ali dve, ki mi da misliti, kot pa da zapadem v svetobolje :-)).
Hvala za odgovor Mojca. Meni se zdi, da je glede na svet v katerem živimo njen ( Svetlanin ) pogled čist realen, vendar je pri njej prisotna taka želja po izboljšanju človeka in njegovih vrednot. Zato se mi zdi na nek način idealistka, ker po moje vidi človeka kot nekaj lepšega, kot pa potrošniški stroj, ki ga je naredil iz njega ta kapitalizem. To je tako kot če v šovinističnem svetu zagovarjaš neke osnovne ženske pravice, izpadejo takoj feministične. Tak čuden zgled. 🙂 Drugače pa mi jeblazno všeč Boris A. Novak. Alba s svojo erotiko, in sploh njegov ritem. Pa Neža Maurer, si jo tako navedla. Super se mi zdi, ko na tako navidez preprost način pride do tako lepih in čutnih stvari. Nevem kar dotakne se te, pa naj se sliši še tako obrabljeno. Potem pa še Lucija Stupica, Dane Zajc, Bukowski… ta me vedno nasmeji, je pa kar preveč sodoben, kar me sicer odbija. imam pa zdaj ravno tako obdobje, da prebiram bolj ljubezensko poezijo … saj veš zaljublajenost in to … A ti kaj pišeš?
Poleg zgoraj omenjene klasike, bi Vam priporočila poezijo, ki je sicer še ni na knjižnih policah, bo pa kmalu. Imela sem namreč že čast, da sem posegla po verzih Andreja Žigona. Vsekakor ime, ki si ga je vredno zapomniti, posebno še, če se radi ubadate z eksistenčnimi razmišljanji. Zbirka nosi ime Regratov venec oz. Krt v sedlu. Absolutno nekaj drugačnega, nekaj, kar enostavno fascinira. Pa čeprav je rime oblikovalo pero ekscentričnega “Malgaša”, ki ga le malokatera duša razume. To pa je navsezadnje tisto, kar odlikuje vse velike umetnike…
Poleg zgoraj omenjene klasike, bi Vam priporočila poezijo, ki je sicer še ni na knjižnih policah, bo pa kmalu. Imela sem namreč že čast, da sem posegla po verzih Andreja Žigona. Vsekakor ime, ki si ga je vredno zapomniti, posebno še, če se radi ubadate z eksistenčnimi razmišljanji. Zbirka nosi ime Regratov venec oz. Krt v sedlu. Absolutno nekaj drugačnega, nekaj, kar enostavno fascinira. Pa čeprav je rime oblikovalo pero ekscentričnega “Malgaša”, ki ga le malokatera duša razume. To pa je navsezadnje tisto, kar odlikuje vse velike umetnike…