Nisem tako popolna kot ti.

Ne opravičuj se kar naprej.
Si mama.
Zato moraš kdaj tudi povzdigniti glas…
Saj veš…zaljubljenci šepetajo, ker se takoj razumejo…Hči pa včasih ne sliši kaj bi ti rada, zato ZAROPOTAJ!
Brez opravičevanja!

Nobena pa ne omenja očeta – moža. Nobena!!

Nekoč so taki domačinski prepiri trajali dokler ni Foter udaril po mizi! Nagnal mularijo delat in dal prav ženi/mami.
Noben več ni pisknil!! Ker je vedel, da sledi fizična kazen.

Pri nas je ata samo pogledal …. pa smo mamo takoj ubogali. Z mamo se pač prepiraš, tudi ata nas je crkljal, z nami delal snežaka, nas naučil plavat, vozit kolo……. Ah, kje so tisti časi ? ? ? ?

Manjka tudi ocetovska figura. Midva imava 2 najstnika, za katere SAMA skrbim. Oče pokuka iz svojega kabineta občasno in takrat akademsko nastopi. Vsa slava ocetu!
Vedno, ko sem prosila za pomoč pri vzgoji, nasvet, bili so tudi tezavni, je bil odgovor v stilu kot si jih navadila. Danes sta fajn fanta in sta moj steber, stari pa študira kje ga je polomil. Vse dobro vama zelim, dihaj in vztrajaj pri doslednosti in ciljih!

Resno? Te neumnosti ti enačiš s tem, o čemer govorimo? Da skoraj odraslega otroka prepiru tako užališ, da se mu moraš opravičiti?
[/quote]

Napisala si, da se še nikoli nisi rabila opravičit. Noben ničesar ne enači. Še vedno pa se človek vpraša, kako popolni so eni starši, da se sploh nikoli ne rabijo opravičit.