Najljubše sadje?
Katero je vaše najljubše sadje?
Zame je po vseh kriterijih to banana. Okus božanski, pa če jo ješ “surovo” ali uporabiš za neštete sladice, nared je mimogrede; nič dela z umivanjem ali čiščenjem (saj ne, da je to nasplošno ful težko, ampak za nas lene je včasih zoprno), na voljo je skozi celo leto.
Maram seveda tudi jabolka, hruške, mandarine ♥, jagode, breskve ipd. Ampak banane so naj.
Če zanemarimo, da je sadje na policah marketov kontaminirano. 
In da kivi, jagode, celo jabolka velikokrat niso to, kar bi morali biti. Banane pa po okusu skoraj nikoli ne razočarajo.
Od ostalega sadja bi na krožniku večkrat rada videla še kaj bolj “eksotičnega”. Obožujem mango. Ananas je fajn. Nisem pa še poizkusila kake pasijonke, marakuje, … Nekoč sem gledala dokumentarec, v katerem so omenjali nek tropski sadež, baje tako dober, da se ti odprejo nebesa. Bi z veseljem probala. Žal ne vem, za kaj gre, morda nekaj podobnega marakuji.
Aja, med najljubšimi sadeži mi je še sezonski kaki.
Pa vam?
Lep nedeljski pozdrav.
Sovražim banane in kaki, ne le od sadja, ampak vse hrane nasploh. Obožujem jagodičevje (jagode, borovnice, maline, ribez, kosmulje, robide), če bi se že morala odločit bi bile domače jagode. Rada imam tudi češnje, višnje, mandarine, limone, vinogradniške breskve, hruške, kakšno staro sorto jabolk in granatno jabolko. Drugega sadja ne jem, tudi kupljenih jabolk ne.
Lubenica -najbolj zdrav sadež – ravno prav zdravega sladkorja, veliko vode, ki jo telo potrebuje, obeem pa pomaga regulirati telesno težo. Dozorijo pa že na poljih prekmurja, pa na Hrvaškem in v Italiji, da ne prisejo ravno z ladjo od daleč. Seveda pa mi nikoli ni žal denarja za makedonsko lubenico, samo če mi jo kdo pripelje od dol, ker so tiste najboljše.
Ali pa svež mango, ki ga spremenimv pire in naredim sadni sorbet ali sladoled – samo pri nas je težko dobit dozorjenega na drevesu, ker dozorevajo v hladilnicah.
Odličen sadež mi je tudi plod opuncije ( kakteje), v Italiji ga imajo v sezoni na voljo na pretek-odličen vir vitaminov in mineralov, odlični so za prebavo.
Domače neškropljene češnje, črnivke ali hrustavke, direkt z drevesa, pa malo ohlajene.
Pa neretvanske mandarine, ki morajo bit ravno prav zrele in še zelene in neuvele okrog popka, kjer so se držale drevesa.
Ne maram banan, ker me po njih boli trebuh (napihuje, ker dozorevajo v hladilnicah s pomočjo plinov) in vsebujejo precej sladkorja, ki ga raje pojem drugače, ne jem surovih jabolk iz nasadov ali uvoza, sploh tista ki so skladiščena predolgo do spomladi – naravni procesi plinjenja in dozorevanja v hladilnicah ne ustrezao mojemu želodcu, ker mi obležijo v želodcu še naslednji dan in mi dvigujejo kislino-domača jabolka, naprimer sorta beličnik, ki je zelo redka, pa ne, so mi to najboljša jabolka in jih kupim pri stalnem viru na kozjanskem. Ne maram suhih fig, surove direkt z drevesa pa obožujem, samo morajo bir drobnejše plavice s tanko lupino, ne maram taogromnih zelenih z debelo brezokusno kožo.
Jagod skoraj ne jem več od kar nimamo več enega domačega vrta, kjer so rastle res v natur okolju, ker ko vidiš tiste nasade v Itaiji ob avtocestah, te vse mine. Pa v Španiji ali v Čatežu ni nič drugače. Pa še šprešpricano s kemijo za transport za skladiščenje.
Pozimi pa raje kot sveže sadje iz uvoza in dolge transportne poti in hladilnic, kjer dozoreva, jem sušeno nežveplano sadje – marelice, jabolčne, hruškove krhlje, pa citruse kupim v italiji ( pomaranče, mandarine, limone – iz J italije, pa iz okolice neapeljskih hribov. Če je kak dopust, e kar raje tja zapeljem in kupim nekaj gajbic za domov -tisto sadje je res nepešrpicano za transport, cene pa naprimer 9-12 eur za celo gajbo ( 15-20 kg). Grem tudi v nasade in naberem tam dol poseben užitek je to.
današnji zlati delišeš iz množičnih slovenskih nasadov ali pa iz nasadov Alto Adige v Italiji od koder jih večinoma uvažajo, je popolnoma voden, brezizraznega okusa. Ga ne najdeš več okusa te sorte, kot je bil pred 20-imi leti naprimer. Razen pri nekaj zasebnikih, ki jih gojijo samo zase, ne za zadrugo 
