Ubistvu si si odgovorila v prvem stavku. “Najstnik je”. Kaj si pa razmisljala ko si dala noge narazen, da so ti otroka naredili? Da bos imela vzgojenega psa celo zivljenje ne otroka? Katastrofa. Psihoteste vsaki bodoči materi obvezno.

Najlažje je kaznovati ko imaš avtoriteto, namesto da bi pomagala. Vse je blo vredu do lani zej pa ni … če se fijakajo po ganjico maš še srečo , če je na speedu al pa koki bo hiter zapufan.

Glej, teženje staršev v smislu “uči se, uči se, uči se za šolo, pazi, ker bodo popravni…” ne obrodi sadov. Po moje bi bilo dobro, če se usedete in dorečete zadeve. Popravci v življenju niso pomembni, tudi eno izgubljeno leto ali dve ne, zato naj ne bo debata samo o tem. Vprašaj ga, česa si on želi. Ali je sploh zadovoljen z gimnazijo? Kaj pa, če bi raje šel na kakšno drugo šolo in bi vpisal 2. letnik, pa naredil tistih par diferencialnih izpitov iz stokov. predmetov? To ga vprašaj. Kaj on misli. Kaj meni po gimnaziji, če je z njo zadovoljen. Kaj bo vpisal naprej z dvojkami iz gimnazije? S šibkim znanjem na resnih fakultetah, ki nimajo omejitev (matematika, fizika…) itak ne bo uspel, na tiste, ki imajo omejitve, pa ne bo prišel. Bo šel na neko xy fakulteto, samo da je, potem pa ostal nezaposljiv? To ga vprašaj, o njegovih ciljih. Pokaži zanimanje zanj in za njegovo osebnost. Povej mu, da je tebi čisto vseeno, ali bo naredil ta izpit ali ne, ali bo ponavljal ali se prešolal, samo da bo on srečen. Ampak bodočnost je pomembna in kroji se sedaj. Od tebe želi fant čutiti to, da ga razumeš, ampak da je odločitev v njegovih rokah. Karkoli bo naredil glede šole, ga boš podpirala. Povej mu, da se lahko odloči tudi ne izdelati izpita, ponavljati letnik, morda bo pa utrditev znanja v pomoč. Naj vidi, da ti ne gre samo za njegovo šolanje in da ti dol maha, če bo ponavljal, saj bo on, ne ti. Pomemben ti je on in to, kako vidi bodočnost. Če se zdaj zagrize, teh nekaj let, bo imel vse možnosti odprte, če se mu ne bo ljubilo, jih ne bo imel. Ampak to je njegova odločitev. Konec koncev bolje srečen krovec ali avtomehanik kot nesrečen zdravnik. Povej mu, da ti je pomemben on in njegovo počutje, je pa pomembno tudi šolanje za njegovo prihodnost. Ampak če on sprejme, da v šolo ne bo vlagal, tudi okej, se boš sprijaznila. To mu povej. Da ga imaš brezpogojno rada, ne pa samo če se bo trudil v šoli. Morda iz tega izhaja njegova odmaknjenost in nezanimanje.

šteffkka – hvala! Res hvala, za tale nasvet, ki se ga bom držala in mu poskušala na tak način razložiti zadevo.

Res pomembna mi je samo njegova sreča in da bo končno sproščen, nasmejan, spontan, srečen sam s sabo in z nami.

Spakiraj mu in najngre k očetu. A da noče? Ja prav, naj gre k prijatelju. A res misliš, da bo šel? Mogoče ja, za prespat eno noč, dve, mogoče celo en teden. In potem? Kdo ga bo hranil? Mu pral? Ga financiral? Prijatelj? Ja pa jade. Ga bo prijatelj hitro poslal nazaj domov. In ko bo gospodič spoznal, da brez dela ni jela, bo premislil, ali je vendarle fino biti pri starših, kjer ima vse pri riti, pa kdaj kaj ubogat, ali je lepše vihteti lopato na gradbišču po 12 ur na dan, pa še komaj znese za burek. Čas je, da se kake lekcije nauči sam, ne pa da ga vse učiš ti. Torej, spakiraj in postavi pred vrata.

Se načeloma strinjam in mi smo našima povedali nekaj podobnega.

S tem, da smo dodali, da brez dela doma ne bosta ležale cele dneve.

Ali je njuno delo šola ali pa tovarna popoldan pa njiva/vrt.

Zabušavanja nema.

Na srečo hodita med počitnicami delat za tekoči trak in vesta koliko dela je potrebno in koliko dobiš denarja, damo jima pa tudi mesečne položnice za plačat in pa med počitnicami, ko sta doma, sta zadolžene za nabavo in kuhanje, tako da presneto dobro vesta, da z minimalcem tega standarda, kot ga imata sedaj, ne bosta mogle furat   – želita pa si valda višje in več kot jima nudimo sedaj.

Zato pa šola laufa brez problema, prav tako ostale popoldanske aktivnosti.

Je pa res, da med vikendi in počitnicami pa znata zabluzit. Ampak ok zamižim na en uč :S

Dosti pa je po mojem mnenju odvisno tudi od družbe v kateri se gibljeta.

Starši nujnih prijateljev furajo podobno filozofijo kot mi – nema zabušavanja – al šola al delo.

Meni deluje cisto navaden najstnik. Starsi ste zaskrbljeni (razumljivo), ampak najstniki morajo delati napake, biti uporniski, probati nekaj novega… korona jim je vzela svobodo. Mladim najbolj. Zdaj bi se morali zabavati in hoditi okrog pa so bili prisiljeni zdeti pred tehnologijo, s katero so itak odrastli in jim ogromno pomeni. Ce bos kot mama tezila, da pospravlja, se uci.., ne bos nic dosegla. Zdaj so leta, ko ga ne moti dva dni neumita posoda, perilo na stolu.. to bo prerasel in cez cas bo ze zacel sam pospravljati. Lahko pa ga lepo prosis, da v skupnih prostorih pospravi za sabo, sobo pa lahko ima kaksno zeli. Pogovori morajo biti razumljivi in ne ukazovalni. “Do 22h bodi doma, ce pa ti ne uspe pa mi prosim napisi sms, ker sem v skrbeh, da se ti je kaj zgodilo.” Ves, da bo prisel sredi noci. Ves, da se ne bo drzal ure do 22h. Ampak dala si mu odgovornost, da ti napise, ce zamudi. Ce bos to dosegla, si ze ustvarila neki boljsi odnos v razumevanju. Vedno, ko mu das navodilo, mu tudi povej razlog zakaj. “Prosim posrpavi posodo” ne bo funkcioniralo. “Prosim pospravis posodo, ker jaz moram dati prat perilo” bo imelo zelo vecji ucinek. To so naredili ze raziskavo in eksperiment. Ce ljudem das razlago zakaj “lahko …, ker …?” je vec kot 60% bolj verjetno, da oseba maredi to kar jo prosis.

V glavnem, ne tezi “naredi to, naredi ono, bodi doma takrat pa takrat..”, ampak razumi, da ti ne bo celi dan pospravljal in se ucil. Probaj, da ti vsaki dan pospravi npr posodo in nic vec. Tak ne bos tezila, a vseeno bo nekaj delal.

Za solo mu povej, da ni obvezna in da ga ne bos silila, ampak naj se zaveda, da je sluzba pogojena s solo, posledicno denar in uresnicitev njegovih zelj.

Da pa ne posega po drogah in alkoholu pa je dejansko odvisno kako si ga vzgajala v otrostvu. Ce je doma videl, da kadite in pijete, je neumno od njega pricakovati, da to ne bo. Ce ste ga kot malega “zmanipulirali”, da so cigareti in alkohol slabi, potem ne bo posegal po njih. Tudi je odvisno kaksno druzbo ima. A hodijo na igrisce igrati kosarko, al kadit in pit. Tezko se resis neke druzbe, ampak tezenje o druzbi ne bo nic izboljsalo. Tu ne mores drugega kot upati, da bo tudi to prerastel in se zacel cez cas zavedati trenutnega stanja.

90% najstniki sami od sebe zavijejo na pravo pot. To pac so leta, ko mora malo po svoje, ampak bo ze nasel pravi nacin. Ti samo bodi “fajna mama”, da obdrzita vsaj odnos v tem obdobju.

Avtorica – točno tako mamo, kot ste vi, sem imela sama, sedaj sem stara 44 let, diplomirala, z uspesno službo, druzino, svojo hišo, skratka ocitno po vasih pricakovanjih. Mi gre pa še sedaj ob misli na moje najstnišvo na bruhanje, saj je bilo samo pomembno kaj se od mene pričakuje, kaj se spodobi, pa kaj se zdi prav mami, ipd. Zakaj mora biti otrok ob 22h doma, kje je razlog za to? Zato, ker mu ne zaupate? Zato, ker skrbite za njega, zato, ker vi tako pravite? Otrok nima nobenih pravic, si je sam izbral, da bo prišel na ta svet? Zakaj mu ne dovolite razpeti kril, zakaj mu ne dovolite, da se nauči na lastnih napakah, ste ga kdaj vprašala, kaj si želi, kakšne ima plane, kako bo združil zuranje z obveznostmi  … iz mojih izkusenj lahko povem, da me je moja mama krepko podcenjevala, še kako sem se zavedela svojih obveznosti. A ker nisem bila slisana, videna, samo to sem poslusala, kaj ne smem, sem se seveda upirala, zapirala vase in umikala od nje,…  Tako da vam predlagam, da namesto njemu najprej sama sebi nastavite ogledalo, se pogovorite sama s sabo, se umirite, ker s takim odnosom boste sina odgnala od sebe proč. Namesto pridiganja se postavite v njegovo kožo in ga poskušajte vsaj malo razumeti. In ne mislite, da ste samo vi žrtev vajinega odnosa, je tudi on. Vse dobro!

Moj podpis! Zelo dobro napisano!

Hahah, točno tako je bilo pri nas!

Odločitev je tvoja glede šolanja, ampak zabušavanja pri nas ne bo. Če se boš učil in lepo izdeloval, super, bomo financirali vsakemu od treh otrok študij. Ampak, če šola ne bo šla, pač ne bo šla. Niso vsi za študij. Boš pač delal fizično delo, ampak delalo se bo. Želiš študirat kominikologijo? Super, ampak če potem zaposlitve ne bo, ne boš doma čakal/a, da se ti ponudi super služba za tvojo izobrazbo, ampak boš šel delat, kar pač bo na voljo. Rabijo čistilke, rabijo navadne delavce, boš pač to delal/a. Odločitev je seveda tvoja. Vsi trije so že doštudirali poklice, kjer so službe tudi sedaj in so dobili službe takoj po študiju.:))

Ležanje na kavču ni opcija. Nikoli ni bila in tega so se vsi trije zavedali. Je bilo pa jasno, da spoštujemo vsako delo, pri nas se ne meri vrednost otroka po tem, koliko zasluži in kako spoštovano službo ima. Ampak po šolanju se bo pač delalo, to je edino, kar šteje. Še zdaj se vsi smejemo, ko se spomnimo, ko je srednji sin v drugem letniku gimnazije nekaj zabluzil in so iz štiric in petic začele padati dvojke in cveki. Žuranje in nič učenja. Ob polletju je mož pogledal spričevalo in mrtvo hladno rekel, da tole pa ni obetavno in da to niso ocene za gimnazijo. Fantu je predočil, da v kolikor ob koncu leta ne bodo ocene bistveno boljše, se bo pač izpisal iz gimnazije, itak ima skoraj 17 let, pa bo šel delat. Od nekod je privlekel številko nekega gradbenika in rekel, da lahko gre že takoj julija mešat beton in da mu bo zrihtal delo. Da ne ve, kaj se vsi toliko branijo mešalca za beton. Delo je na zraku, ni se ti treba učit in človek je samostojen. Pogovor je potekal umirjeno, nobenih visokih tonov glasu, tudi jaz sem pridala zraven svoj ščepec, mu povedala, da ga ne oče ne jaz nočeva siliti v neko hudo učenje, če tega ne zmore ali noče. Da ga imava rada v vsakem primeru, tudi če se odloči prekiniti šolanje. Sin naju je križem gledal, ampak je točno vedel, da misliva smrtno resno. In sva res. Če bi se odločil, da šolanje ni zanj, ja, bi mi bilo žal, da ni izkoristil svojih potencialov, ampak konec koncev če nekdo resnično želi študirati, lahko to počne tudi kasneje ali po drugi poti. Nobene ocene in šolanje ne odtehtajo tega, da imaš s svojim otrokom dober odnos, da ima otrok občutek, da dela tisto, kar sam hoče in da sprejema odgovornost za svoja dejanja. Na koncu 2. letnika je bil odličen.:)

Malo preveč se starši trudimo, da se otrok uči, ga silimo, vedno eno in isto težimo. Treba je preklopit v glavi, da je šola stvar otroka. Če jo dela dobro, če se želi učiti, super, če ne, jah pač ne… zakaj bi pa vsi morali na fakultete? Fant moje hčere je že en tak, ki je naredil “samo” srednjo strokovno šolo. In kaj potem? Fant je priden, deloven, sposoben, zanj se tepejo v službi, predvsem pa se z mojo hčerjo super razumeta. Sam pove, da se mu je učenje zagnusilo, ker so se doma ves čas pogovarjali samo o šoli, vedno so ga naganjali v sobo se učit, omejevali prihode domov, omejevali stike s prijatelji, dokler se jim ni odprto uprl. Občutek ima, da so ga imeli za luzerja, v primerjavi z bratom za nesposobnega, ker pač ni bil odličnjak, ker ni hotel na gimnazijo itd. Tako se odnosi dejansko pokvarijo, še zdaj ima s starši izredno omejene stike, vidijo se parkrat na leto, ker noče k njim. In zakaj je bilo to potrebno? Zakaj želijo nekateri starši živeti otrokovo življenje? Žalostno, res.

Moj 15-letnik je z obnašanjem popolnoma sesul moj svet. Ok, bila je korona, vem, da je to pustilo posledice na vseh najstnikih. Šola, 9. razred, je šla komaj “skozi”. Prej je bil prav dober.

Živiva sama. Z očetom nima veliko stikov. Mene ne posluša NIČ!! Zadnjič mi je sp…l ponoči ven. Jaz skuham, potem valjam po šporhetu hrano 2 dni, sploh ne pride jest. Se kar zunaj hranijo z raznimi čispi, smokiji, tortiljami.

Včeraj je prišel domov kot petelin, zabrit in pobarvan, sem rekla, da kaj mu je, da kot prvo, bi me moral vprašati, kot drugo pa, da ne vidim nikoli več tega. Obrnil se je, mi pokazal z obema rokama sredinca in odšel ven.

Jočem, obupujem, pomagam si s pomirjevali, ker drugače se bojim sama zase in si mislim, pa kl..c, boljš, da sem živa, pa da imam malo roko na njem kot da me ni več in je popolnoma prepuščen sam sebi. Ampak… Meša se mi! Ne posluša me NIČ!

jaz bi ga izselila k očetu kjer bo moral delat. Ha ha

Sploh ne bom brala celega posta, nočem pametnjarit ampak ne razumem zakaj mu pa pri tebi ni treba delat? Da šole ne bo naredil tudi že veš vnaprej, torej mu tudi v šolo ni treba. Jaz nevem ampak zelo malo najstnikov je takih, da se bodo pravilno in pametno odločili sami od sebe. Otroke je treba vzgajat. Treba jih je včasih nabutat. Ne govorim o pretepanju in nasilju ampak kašno vzgojno po riti si pa vsak zasluži. Treba mu je dopovedat kam pelje njegovo ponočevanje in po vsej vrjetnosti drogiranje. Najbrž ni samo trava in alkohol, danes je zeloooo popularen kokain. Z otroci se je treba pogovarjat, ne pa kregat vsak dan. Jaz mu nebi kupila nič, niti hrane, naj si najde sluzbo in se odseli, če je tako pameten, da vse ve in vse zna. Aha prijateljeva mama bo pa kar gledala, ko se bo on tja preselil. Lepo te prosim. Verjamem, da je težko ampak moraš mu pomagat in z načinom vzgoje kot si ga imela sedaj, ne boš daleč prišla. Vso srečo.

Če bi meni pri 15 na pamet padlo, da se pobaravam in pobrijem na modro, bi me mama lastnoročno pobarvala nazaj na normalno barvo. Pa sem prav tako brez očeta. Nočem obsojat in pametovat ampak kašne sončke ste to vzgojili, da se vas nihče nič ne boji? Otroka moraš od malega naučit, da si ti glavna in da imaš ti glavno besedo in da bo tako, kot boš ti rekla. Danes ti fakiča kaže, čez 10 ali 15 let te bo pretepal, če mu ne boš dala penzije. Da bi meni mulc fakiča pokazal ha ha samo enkrat naj proba.  Če jih pa celo življenje samo crkljate in nimajo nobenih obveznosti in jim nič ni treba potem pa ni čudnega, da so taki. 🙁

Moj je šel od doma za tri mesece in mu ni bilo čisto nič hudega … tako da ne sanjat, da bodo čez dva dneva prijokali nazaj.

Tudi težavni najstniki imajo radi svoje starše, kar se tiče spoštovanja, bi rekla, da v osnovi tudi, samo da malo pozabljajo na bonton. Moj težavni sin ni nikoli rekel žal besede čez profesorje, ki so bili v redu in fer, čez odrasle, ki so okej, je pa imel marsikaj povedati o vrstnikih, ki se ne znajo obnašati. Ne mislit, da so vsi težavni najstniki tudi globalno zblojeni. Ne gre vedno gladko, naravnost in po naših planih.

Treba je debatirat, ne pridigat. Izvedeti, kdo je sploh mlada oseba, ki živi pod vašo streho. To seveda velja tudi za pridne bubice. A res poznate svojega otroka?

Mi smo nekako najhujše prebrodili, še vedno ni tako, kot bi si jaz želela, še vedno me hudo skrbi, imamo pa okej odnos. Ima načrte za prihodnost, ne želi si zabresti, ko ga je pustila punca, je poklical mene, ne prijateljev …

(Tudi jaz ne štekam tega s policijsko uro. Pri nas smo bili zmenjeni, da ko je kak koncert, poseben žur, da pride s taksijem po koncu zadeve ali prespi, če se pa samo dobijo prijateljsko, pa zadnji bus. Aja, tudi jaz nisem bila neki zgled najstnice, marsikaj je bilo, zdaj kot mama sem seveda zgrožena, kaj vse smo počeli, takrat se mi je zdelo nekaj normalnega.)

Pri meni je isto. Sicer mi ne pokaže prsta, ker bi letel skozi zaprta vrata. Jezika pa skoz in hoče biti glavni. Sva zaglavila parkrat ta mesec, ampak se je delno umiril. In mulci so dojeli, da ne bo šlo. Ne bom namreč dovolila ponočevanja. Niti slućajno. Dokler bo pri meni ne, lahko gre pa k očetu, tam mu bo pa še slabše, kar se zaveda.

Začelo se je z igricami. Takrat je gluh in slep.  Me je imelo, da zabrišem monitor v smeti.

Pravite, naj NEJSTNIKA  pustim ponoči  ven, pa prespat… Če bi mojega sina prvič, ko je hotel kar na lepem prespat  ali bi pustila, da se privleče sredi noči, bi to počel vsak drug dan.

Kljub 17 letom je nezrel in nima mere. Tudi računalnik igra do onemoglosti. Ne zna nehat. Nikoli in ničesar.

Za manj kot minimalca ne morem delat.

V tovarni za tekocim trakom delajo magistri s 5 letnimi strokovnimi 3 letnimi in vecerno solo.

Zakaj bi ze hodil v solo glede na to da na faks tako ne mislim it.

To srednjo je pa vsak spackal skup slej kot prej.

Sosedov Friket se OS nima pa polaga ploscice za 30eur/m2 in se stranke tepejo za njega. Nobena ga ne vprasa kako frizuro ima.

Popolnoma te razumem. Imam doma dva 15 letnika..

Težko obdobje je ta puberteta… Do letos vse ok.. Ampak zdaj se pa še samo pregovarjamo.. Vsak teden imamo 2 uri Pogovora na temo  pravila, obnašanje dolžnosti, pravice,…

Enim se bolj enim manj in vsakemu se pozna najstništvo malo drugače.
Ne obupaj.

Nič ni razvajen, vrjetno ima samo premalo ljubezni, razumevanja in zdrave discipline.

MON spet vleče gor 1 leto stare teme.

Toplo ti priporočam knjigo Vihar v glavi.

Pri 17h ob 22 doma? A vi to resno takrat smo šli šele ven.

To mladino bi blo potrebno samo hoblat iz dneva v dan. Včasih ko si dobil okoli kepe si vedel zakaj. Danes pa otroc hoblajo starše…

kmalu bo polnoleten mislim da ga kar priklenite na svojo kiklco. edino pravilno da se upira. mi smo ze pri 15ih zurali pa tudi kje prespali… pri 17ih me ni bilo nic doma pri 19ih sem se odselila na svoje in se sama prezivljala. eni bi radi da decki do 40ga ostanejo na mamini joski. do 10ih pa skoraj polneten..kar v zapor ga posljite razuzdanca. 🤣

mas pa primere iz utra vernih druzin ko otroke niso pustili nikamor kakor v cerkev in za knjige. veliko teh otrok je koncalo na tezkih drogah ko se jim.je utrgal od tega zapora. kdaj pa bo zural ce ne zdaj?