Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Najstnika je sram najine ločitve

Najstnika je sram najine ločitve

To dejstvo skriva pred sošolci in prijatelji. Živi pol pri meni, pol pri očetu.
Ker se je bivši odselil relativno blizu, sošolci niso niti opazili, da gre kdaj kam drugam. Oziroma je po pouku zavil proti “staremu domu” da je prikril da živi tudi kje drugje.
Kako mu lahko pomagam, da bo to predelal? Da bo sprejel najino ločitev. Na kakšen način se naj pogovarjam z njim?

Za najstnike je to težko. In ogromno življenske energije gre v vzdrževanje neke “zgodbe”. Resnica osvobaja, na vseh nivojih. Zelo pomaga treniranje športa : tenis, nogomet, karkoli…Veliko otrok znanih staršev živi tako, ali pri enem, ali malo pri obeh…lahko je srečen, da ima oba starša, marsikdo je zgubil enega od staršev v nesrečah, boleznih…
Šolski psiholog….treningi in resnica.

Ti povem zakaj mu je nerodno.
Nerodno mu je zato, ker pozna razlog za ločitev…
In ga je sram namesto svojih staršev.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]
nova
Uredništvo priporoča

Ne verjamem. Ločitev je dandanes tako veliko, v vsakem razredu je več otrok ločenih staršev, ni ne nič nenavadnega ne sramotnega. In tak odnos imajo otroci že od zgodnjih OŠ let.

Ko bi le bilo po tvoje, pa ni.
Rada bi mu kako pomagala.

Ti povem zakaj mu je nerodno.
Nerodno mu je zato, ker pozna razlog za ločitev…
In ga je sram namesto svojih staršev.
[/quote]
Kako mu naj ta tovor pomagam sneti?

Ti povem zakaj mu je nerodno.
Nerodno mu je zato, ker pozna razlog za ločitev…
In ga je sram namesto svojih staršev.
[/quote]
Kako mu naj ta tovor pomagam sneti?
[/quote]

Tako, da nehaš z bulšitom in mu poveš po pravici.
Da smo tudi odrasli velikokrat nezreli, da gledamo predvsem nase in da je mami (ali oči) naredil veliko egoistično napako. In da ga prosiš (ali oči) odpuščanja. Ja, prav si prebrala.
Tisti starš, ki je zajebal, ne more svojemu otroku trosit bulšita in se delat odraslega (nisva se razumela lalala…), otrok bo pa zaradi njegovih laži in nesprejemanja odgovornosti zardeval namesto njega. Ker otrok VE. Če mu ne boš ničesar zamolčala, odgovorila na vsa njegova vprašanja in se postavila odgovorno, tedaj šele boš breme odvzela z njegovih pleč.
Am I right?

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Glede locitev in otrok v tem ostal v spominu nekog stavek tinkare kovac v nekem intervjuju na tv, katere starsa sta se locila… in je rekla nekako takole razumem, da locitev nima veze z mano, ima zgolj in samo veze s tem, da sta starsa odgovorno ugotovila, da nista za skupaj kot partnerja, imam pa zdaj prav tako lepe odnose vsi skupaj, se razumemo… in ona kot otrok je danes srecmo v partnerstvu z otroki in ni locena… torej podkusaj mu razloziti nekaj v tem smislu, da locitev ni sramota, ampak je odgovorna in pametna odlocitev dveh odraslih, ki sta ugotovila, da nista za skupaj v partnerstvu in gresta onadva narazen, zato, da boste vsi skupaj lazje funkcionirala kot druzina ker v druzinske vezi boste pa neglede ma locitev vedno povezani. Je pa vajina odgovornost potem, da se tako odgovorno tudi obnasata pri urejanju vasih razmerij in odnosov. Sicer pa ce je eden id starsev se vefno na starem naslovu tudi ni nic narobe, ce gre otrok se vedno k njemu domov in od tam k drugemu starsu. Pac stvar dogovora.med starsema, da se dogovorita in otrokom da pove ce mu je tako lazje, zakaj pa ne, glavno da se ve kje je in da starsa nista v skrbeh.

Če bi šlo res za tako andersenovo pravljico (brez potlačene krivde), tudi otroku ne bi bilo nerodno. Nerodno mu je zaradi diskrepance med tistim kar se prikazuje na zunaj (… sta starsa odgovorno ugotovila, da nista za skupaj kot partnerja…lalala) in med tistim, kar je resnično (običajno gre za varanje, egoizem in grdo ločitev). Zdaj, kako združiti obe te zgodbi v koherentno celoto, in to brez zardevanja, je pa drugo vprašanje.
In mislim, da je pot zgolj ta, ki sem jo opisal zgoraj.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]


Kako mu naj ta tovor pomagam sneti?
[/quote]

Tako, da nehaš z bulšitom in mu poveš po pravici.
Da smo tudi odrasli velikokrat nezreli, da gledamo predvsem nase in da je mami (ali oči) naredil veliko egoistično napako. In da ga prosiš (ali oči) odpuščanja. Ja, prav si prebrala.
Tisti starš, ki je zajebal, ne more svojemu otroku trosit bulšita in se delat odraslega (nisva se razumela lalala…), otrok bo pa zaradi njegovih laži in nesprejemanja odgovornosti zardeval namesto njega. Ker otrok VE. Če mu ne boš ničesar zamolčala, odgovorila na vsa njegova vprašanja in se postavila odgovorno, tedaj šele boš breme odvzela z njegovih pleč.
Am I right?
[/quote]
Miles. Najprej sem ti hotela napisati tole:
Kaj naj potem rečem – “lej tvoj fotr se je sk*****. Amapk za to nisi odgovoren ti.”

Ampak imaš bridko prav. Hvala za brutalno iskren nasvet.
Bom ga upoštevala.


No, ni srečen in so psihologi že davno ugotovili, da otrok lažje preboli smrt enega staršev, kot ločitev in imaš to popvsod zapisano. Večji kot je otrok, če je najstnik je to toliko težje. Pamaten nasvet je težko dat, prebrodil bo to kot vsak v taki sitiuaciji, posledice pa tudi bodo.

Tako, da nehaš z bulšitom in mu poveš po pravici.
Da smo tudi odrasli velikokrat nezreli, da gledamo predvsem nase in da je mami (ali oči) naredil veliko egoistično napako. In da ga prosiš (ali oči) odpuščanja. Ja, prav si prebrala.
Tisti starš, ki je zajebal, ne more svojemu otroku trosit bulšita in se delat odraslega (nisva se razumela lalala…), otrok bo pa zaradi njegovih laži in nesprejemanja odgovornosti zardeval namesto njega. Ker otrok VE. Če mu ne boš ničesar zamolčala, odgovorila na vsa njegova vprašanja in se postavila odgovorno, tedaj šele boš breme odvzela z njegovih pleč.
Am I right?
[/quote]
Miles. Najprej sem ti hotela napisati tole:
Kaj naj potem rečem – “lej tvoj fotr se je sk*****. Amapk za to nisi odgovoren ti.”

Ampak imaš bridko prav. Hvala za brutalno iskren nasvet.
Bom ga upoštevala.
[/quote]
Če je tako, potem ima prav. Nima smisla najstniku lagat.

Če bi šlo res za tako andersenovo pravljico (brez potlačene krivde), tudi otroku ne bi bilo nerodno. Nerodno mu je zaradi diskrepance med tistim kar se prikazuje na zunaj (… sta starsa odgovorno ugotovila, da nista za skupaj kot partnerja…lalala) in med tistim, kar je resnično (običajno gre za varanje, egoizem in grdo ločitev). Zdaj, kako združiti obe te zgodbi v koherentno celoto, in to brez zardevanja, je pa drugo vprašanje.
In mislim, da je pot zgolj ta, ki sem jo opisal zgoraj.
[/quote]

Nikoli locitev ni lepa, tudi v zgoraj onenjenem primeru zagotovo zanjo ni bila pravljica, samo z odgovornimi starsi in res odgovornim razvijanjem odnosov, lahko tudi najstnik, s casom lazje to razume. Pravim pa tudi, da ce mu je lazje zakaj pa ne hodi se domov. Mislim, da cecso vsi ziveli posteno in iskreno niso nikomur dolzni polagati racunov o zasebnem njihovem zivljenju… in lahko starsa takemu otroku povesta, da kdorkoli bi ga zasmehoval z vtikanjem v njohovo druzinsko zasebnost, vec pove s tem o sebi jako negativen in nekulturen je in se ta doticni, ki to pocne lahko bolj teh dejanj sramuje kot pa ta ubogi otrok locitve. Ce sta se starsa locila to se ne pomeni nic slabega o nobenem od njih.

najprej otroka vprašaj, kaj on misli, da se je zgodilo, kaj si želi in kako vidi rešitev, kaj bi on sam svetoval sošolcu na njegovem mestu….ne mu kar takoj servirati svoje resnice in besed in interpretacije, mogoče je tudi tvoja resnica obarvana z žalostjo, zamero…, če je minilo še premalo časa od ločitve

Tako, da nehaš z bulšitom in mu poveš po pravici.
Da smo tudi odrasli velikokrat nezreli, da gledamo predvsem nase in da je mami (ali oči) naredil veliko egoistično napako. In da ga prosiš (ali oči) odpuščanja. Ja, prav si prebrala.
Tisti starš, ki je zajebal, ne more svojemu otroku trosit bulšita in se delat odraslega (nisva se razumela lalala…), otrok bo pa zaradi njegovih laži in nesprejemanja odgovornosti zardeval namesto njega. Ker otrok VE. Če mu ne boš ničesar zamolčala, odgovorila na vsa njegova vprašanja in se postavila odgovorno, tedaj šele boš breme odvzela z njegovih pleč.
Am I right?
[/quote]
Miles. Najprej sem ti hotela napisati tole:
Kaj naj potem rečem – “lej tvoj fotr se je sk*****. Amapk za to nisi odgovoren ti.”

Ampak imaš bridko prav. Hvala za brutalno iskren nasvet.
Bom ga upoštevala.
[/quote]

Ja, vidiš, razumela si.
Torej, črtat je treba tisto podlo laž, ki jo kot naučene papige ponavlja večina ločenih staršev svojim otrokom: lalala… starsa sta odgovorno ugotovila, da nista za skupaj kot partnerja…lalala. Starši trosijo te zgodbice zaradi tega, da otroke kao ne bi prizadel, no resnica je bolj kruta – to naredijo zaradi tega, da se znebijo odgovornosti (nihče ni odgovoren…) in rešijo lastni obraz, a s tem le prevalijo neizrečeno breme na svoje otroke.
Torej, povej tako kot je – brez olepševanja. Otrok itak pozna (ali vsaj sluti) resnico. In če mu poveš resnico, te bo zaradi tega vsaj spoštoval. Nikomur resnica še ni naredila krivice, nikogar ni resnica poškodovala, nihče od resnice še ni zbolel – je pa vse to možno zaradi laži.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

A zdaj boš še otroka obremenjevala s tem, da naj sam interpretira resnico in jo prilagodi tvojemu pričakovanju? To je v bistvu še bolj podlo od laži.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]


No, ni srečen in so psihologi že davno ugotovili, da otrok lažje preboli smrt enega staršev, kot ločitev in imaš to popvsod zapisano. Večji kot je otrok, če je najstnik je to toliko težje. Pamaten nasvet je težko dat, prebrodil bo to kot vsak v taki sitiuaciji, posledice pa tudi bodo.
[/quote]

To pa ne verjamem… kje in kdo to pise, da je otroku lazje, ce nikoli ne vidi vec enega od starsev, kot pa ce ga obcasno vidi in zivi loceno z drugim? Prilimaj link… ker mislim, da je vsak otrok veeno vesel, da,starsa se ima, kot pa ce ga ne bi nikoli vec mogel videti.

Če bi šlo res za tako andersenovo pravljico (brez potlačene krivde), tudi otroku ne bi bilo nerodno. Nerodno mu je zaradi diskrepance med tistim kar se prikazuje na zunaj (… sta starsa odgovorno ugotovila, da nista za skupaj kot partnerja…lalala) in med tistim, kar je resnično (običajno gre za varanje, egoizem in grdo ločitev). Zdaj, kako združiti obe te zgodbi v koherentno celoto, in to brez zardevanja, je pa drugo vprašanje.
In mislim, da je pot zgolj ta, ki sem jo opisal zgoraj.
[/quote]

Nikoli locitev ni lepa, tudi v zgoraj onenjenem primeru zagotovo zanjo ni bila pravljica, samo z odgovornimi starsi in res odgovornim razvijanjem odnosov, lahko tudi najstnik, s casom lazje to razume. Pravim pa tudi, da ce mu je lazje zakaj pa ne hodi se domov. Mislim, da cecso vsi ziveli posteno in iskreno niso nikomur dolzni polagati racunov o zasebnem njihovem zivljenju… in lahko starsa takemu otroku povesta, da kdorkoli bi ga zasmehoval z vtikanjem v njohovo druzinsko zasebnost, vec pove s tem o sebi jako negativen in nekulturen je in se ta doticni, ki to pocne lahko bolj teh dejanj sramuje kot pa ta ubogi otrok locitve. Ce sta se starsa locila to se ne pomeni nic slabega o nobenem od njih.
[/quote]Odgovorni starš se ne skur-ba in ne loči, tako da je vse nakladanje brez veze. Najstniku pač poveš, da ni prav kar je bilo, ampak da pač foter ali mama, vseeno kateri, žal ima to pravico. Povrnit mu ne moreš družinskeg stanja in vzdušja, ki je bilo, ne glede kako bi se trudil, tako da bo moral preko tega, čeprav mu je težko.

A zdaj boš še otroka obremenjevala s tem, da naj sam interpretira resnico in jo prilagodi tvojemu pričakovanju? To je v bistvu še bolj podlo od laži.
[/quote]
Ne, ne…samo velikokrat starši otrokom niti ne omogočijo, da bi najprej sami dojeli, interpretirali, povedali, morda izrazili ob tem emocije, ampak jih takoj braiwash s svojimi neskončnimi monologi. Jaz vidim to tako, da se najprej omogoči otroku, da se izpove in izrazi svoje emocije in potem šele mi govorimo, njegovi starosti primerno.

Pa je govora o 11 ali 19- letniku?


No, ni srečen in so psihologi že davno ugotovili, da otrok lažje preboli smrt enega staršev, kot ločitev in imaš to popvsod zapisano. Večji kot je otrok, če je najstnik je to toliko težje. Pamaten nasvet je težko dat, prebrodil bo to kot vsak v taki sitiuaciji, posledice pa tudi bodo.
[/quote]

To pa ne verjamem… kje in kdo to pise, da je otroku lazje, ce nikoli ne vidi vec enega od starsev, kot pa ce ga obcasno vidi in zivi loceno z drugim? Prilimaj link… ker mislim, da je vsak otrok veeno vesel, da,starsa se ima, kot pa ce ga ne bi nikoli vec mogel videti.
[/quote]

mogoče je mišljeno ločitev kot izdaja in smrt kot izguba in izdaja bolj boli kot izguba ?


No, ni srečen in so psihologi že davno ugotovili, da otrok lažje preboli smrt enega staršev, kot ločitev in imaš to popvsod zapisano. Večji kot je otrok, če je najstnik je to toliko težje. Pamaten nasvet je težko dat, prebrodil bo to kot vsak v taki sitiuaciji, posledice pa tudi bodo.
[/quote]

To pa ne verjamem… kje in kdo to pise, da je otroku lazje, ce nikoli ne vidi vec enega od starsev, kot pa ce ga obcasno vidi in zivi loceno z drugim? Prilimaj link… ker mislim, da je vsak otrok veeno vesel, da,starsa se ima, kot pa ce ga ne bi nikoli vec mogel videti.
[/quote]
Tega je polno napisanega povsod, le babe nikoli nič ne berete, ker vam ne paše, kajti po večini babe zahtevajo danes ločitewv brez upravičenih razlogov, edini razlog je njihova polna rit in egoizem..

Škodljivi vplivi razveze na psihično zdravje otroka so usodnejši kot smrt enega od staršev.

http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/seksi/otroci-sovrazijo-locitev-starsev

14

Ker v vsem skupaj je še en (pomemben) keč…
Če se otroku predstavlja razhod kot nek starševski konsenz brez odgovornosti (kar je laž), otrok pa VE, da je to laž, ne sme pa tega izrazit (ker sta starša trdita, da je vse ok – čeprav ni, in to vsi vedo), niti si ne sme dovoliti jezo na neodgovornega starša ali na oba (čeprav jo čuti) – torej njegova čustva so zvezana in so talec starševskih laži (ker oba starša skupaj frizirata resnico). Kje in kako naj torej otrok predela ves vihar čustev, ki ga ob ločitvi doživlja, ne sme ga pa izraziti… v zgornji situaciji pač tako, da svoja (zatrta) čustva izrazi s sramom.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

To pa ne verjamem… kje in kdo to pise, da je otroku lazje, ce nikoli ne vidi vec enega od starsev, kot pa ce ga obcasno vidi in zivi loceno z drugim? Prilimaj link… ker mislim, da je vsak otrok veeno vesel, da,starsa se ima, kot pa ce ga ne bi nikoli vec mogel videti.
[/quote]
Tega je polno napisanega povsod, le babe nikoli nič ne berete, ker vam ne paše, kajti po večini babe zahtevajo danes ločitewv brez upravičenih razlogov, edini razlog je njihova polna rit in egoizem..

Škodljivi vplivi razveze na psihično zdravje otroka so usodnejši kot smrt enega od staršev.

http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/seksi/otroci-sovrazijo-locitev-starsev
[/quote]

Daj spet začet noret. Razlogi so različni in konec koncev me prav zanima, kateri bi bil pa po tvoje pravi (ne glede na spol tistega, ki se odloči za ločitev).
In konec koncev si tudi ti ločen, torej?

New Report

Close