Najstniska hci in sosolka
Hci hodi v srednjo solo,ima pa sosolko ki jo ne mara.Vedno se ji hihita,sosolke hujska proti njej da je negativna oseba,da je glupa,da je grda…in sosolke so ji obrnile hrbet.Nobena se z njo ne pogovarja vec.Ko smo se sestali z njenimi starsi,so prepricani da je njihova hci soncek ,ki nikomur nic noce ,vprasali ce ji je nasa kaj naredila in pravi da nic.Hci je ze brez volje na koncu z zivci…kaj lahko naredimo
Mi smo to doživeli v šetem razredu (no začelo se je že v četrtem, in bilo vedno slabše). Potem smo jo prepisali v drug razred in sedaj je super. Ni se dalo dogovorit ne z starši, učitelji, svetovalci v šoli. Je pač prihajala iz bogate družine, kjer se ni nihče nič upal, tudi učitelji nič, tako da je bila rešitev menjava razreda. Potem mi je bilo edino žal, da je že prej nisem prepisala.
Imeli izkušnjo v oš. Hči je imela sošolko, ki je podtalno in hinavsko terorizirala določene sošolke in sošolce. Držala vajeti v rokah kaj in kako se bo v razredu dogajalo. Učitelje je ovijala okoli prsta, ker je bila odličnjakinja. Sončica in nasmejana, ko so jo gledali, ko so se obrnili okoli pa nož v hrbet. Pomagalo nič, saj je imela v šoli polno podporo in na koncu celo dobila izredno priznanje za uspešnost, solidarnost itd. Cela dvorana sošolcev in staršev pa v smeh. Takrat ne bi bila rada v koži njenih staršev. No, tudi ona je dobila svoje saj je naletela na sebi enako osebo. Tako, da prej ali slej se vse obrne.
Ti hčeri povej, da se bo skozi take izkušnje naučila shajati s takimi osebki. Žal jih bo skozi življenje srečala še veliko.
Ko sem bila jaz v srednji šoli, moji starši sploh vedeli niso ne za sošolke, ne za profesorje (ok, šli so se pokazat) , ne za učni načrt, nič. So mi zaupali, da sem dovolj stara, da obvladam učenje, socialne stike, razna manjša urejanja glede štipendije, logističnih potreb, vsega. So samo podpisali, kar je bilo potrebno do polnoletnosti in to je bilo to.
Tole kar ti opisuješ je scena za v vrtec, ali kvečjemu za prvo triado.
Dejte pustit otroke, da odrastejo.
No, meni se zdi nekako pretirano, da ste se zaradi vrstniškega nagajanja sestali starši srednješolk – mislim, gre za 15-19 let stare punce, ne pa prvošolčke…
Najbrž ste že malo zaj… situacijo, ampak vseeno, jaz bi ukrepala takole:
1. neposreden stik žrtve z napadalcem v smislu – keep your friends close but your enemies closer
2. naj hči tisto težakinjo (ki je v osnovi samo grozno negotovo bitje, ki išče pozornost) povabi na kavo. Itak, da ji bo misel na to ogabna, ampak – pogosto se pri bullyih izkaže, da gre za nesamozavestne revčke, ki nekoga morajo maltretirati zato, da izpadejo carji.
Naj se kar tko v 3 dni pogovarja z njo, na koncu naj pa zablefira, da je vesela, da sta šli na kavo, ker je prej imela občutek, da ji ni všeč.
3. Hči naj o situaciji v razredu pove razredniku in šolski svetovalni delavki. Prosi naj, da naj svetovalna v razredu organizira delavnico o medsebojnem sprejemanju in vanjo vključi aktualno dogajanje
4. saj ni treba, da ima v razredu same prijateljice, ampak naj bo pogumna, pokončna, naj sama premisli, s kom želi govoriti, predvsem pa naj vedno odločno pove zasmehovalcem nazaj, kar jim gre..
Nekaj inteligence, sarkazma, cinizma, hiter jezik, pa lahko padejo pripombe tipa: “A kej boli bit ti?” in “Blagor tebi, ker ti ni treba nikol nič mislit” in “Srečni ljudje, ki verjamejo vsemu, kar kdo reče?” itd.
Utrjujte punco, naj se ne pusti tistim bithces, ki v real lajfu nimajo za burek, imejte jo radi, spodbujajte jo, naj nikoli ne špara jezika, naj se ne pusti čustvom, dopovejte ji, da so te punce samo smeti, s katerimi se ji ni treba ukvarjati. Naj blebetajo, naj opravljajo (to je itak vse, kar v lajfu znajo), ona naj jih zabija nazaj in se ne pusti.
Pogumno!
Sem doživljala nekaj podobnega celo OŠ in SŠ..no k sreči ta sošolka ni bila sprejeta na isti faks kot jaz, sicer bi se morda še nadaljevalo. Mi je pa to pustilo posledice, vedno sem se tudi kasneje “čudila”, če se je kakšna kolegica ali pa kolega sploh želel pogovarjati z mano; zdelo se mi je, da “nisem vredna”, da se to bitje pogovarja z mano.
In največji problem, kot ga danes vidim: takrat bi morali moji starši drugače odreagirati. To, da bi hodili k ravnatelju ali k sošolkinim staršem, ni rešitev. Sigurno pa bi lahko moji starši pogledali malo okrog sebe, mi kupili cunje kot so jih kupovali starši vrstnikom, ne pa da sem bila oblečena kot da bi imela vsaj 30 let več kot sem jih takrat imela, starši bi me lahko malo bolj spustili z vajeti… Moji starši so sicer naredili izvrstno delo, odrasla sem v resno in odgovorno žensko, ampak kot najstnica se pa nisem čisto nič znorela, zelo sem bila zategnjena, preveč resna… Poskusite malo popustiti hčerki, naj ne živi v takšnem “strahospoštovanju” do vas, ker mislim, da ste vi problem, ne pa njena sošolka, zato se ji tudi ne postavi po robu…In to govorim iz lastnih izkušenj. Vaša hči potrebuje osamosvojitev, učenje na lastnih napakah, ne pa da se stalno boji, ali boste zadovoljni z njo ali ne.
Da je tvoja hči nekaj posebnega. Zagotovo izstopa in tista strupenjača – sošolka je presrana, ker je ne razume, ne prebavlja in je ne zna popredalčkati, da bi lahko tudi z njo manipulirala.
Predlagam, da tvoja hči še naprej razvija talent, ki se skriva v njej. Naj bo to glasba, risanje, pisanje, oblikovanje, matematika… Naj uporabi te frustracije, ki jih prejema od sošolk, kot dodatno GORIVO za pospešeno pot proti uspehu. Najboljše maščevanje je, da si uspešen!
kupite vaš kaj, da bo ono razneslo od foušije, druge pa bodo hotele vedeti kje ste nabavili ☺
ravno toliko boljše, da malo izstopa (da je še rezerva za ponovno vajo)
Hči pa naj se nauči primerno povedati zgodbico, kako in kje ste ji kupili stvar, kako lep izlet ste imeli in kako dobro se počuti s starši …
Sem doživljala nekaj podobnega celo OŠ in SŠ..no k sreči ta sošolka ni bila sprejeta na isti faks kot jaz, sicer bi se morda še nadaljevalo. Mi je pa to pustilo posledice, vedno sem se tudi kasneje “čudila”, če se je kakšna kolegica ali pa kolega sploh želel pogovarjati z mano; zdelo se mi je, da “nisem vredna”, da se to bitje pogovarja z mano.
In največji problem, kot ga danes vidim: takrat bi morali moji starši drugače odreagirati. To, da bi hodili k ravnatelju ali k sošolkinim staršem, ni rešitev. Sigurno pa bi lahko moji starši pogledali malo okrog sebe, mi kupili cunje kot so jih kupovali starši vrstnikom, ne pa da sem bila oblečena kot da bi imela vsaj 30 let več kot sem jih takrat imela, starši bi me lahko malo bolj spustili z vajeti… Moji starši so sicer naredili izvrstno delo, odrasla sem v resno in odgovorno žensko, ampak kot najstnica se pa nisem čisto nič znorela, zelo sem bila zategnjena, preveč resna… Poskusite malo popustiti hčerki, naj ne živi v takšnem “strahospoštovanju” do vas, ker mislim, da ste vi problem, ne pa njena sošolka, zato se ji tudi ne postavi po robu…In to govorim iz lastnih izkušenj. Vaša hči potrebuje osamosvojitev, učenje na lastnih napakah, ne pa da se stalno boji, ali boste zadovoljni z njo ali ne.
[/quote]
o jebela cesta, kaže, da žal nisi podedovala zdrave kmečke pameti prednikov…
Po tvoje bi t e morala starša opremiti s sošolkam všečnimi cunjicami, da bi te sprejele ali te pustile na miru.
Naj ti povem resnično zgodbico: hči je imela sošolko, ki je pri starosti 9 let povedala mami, da jo sošolka zafrkava, ker ima “le” 3 pare kavbojk”. In kaj je naredila vrla mati? Šla je v trgovino in otroku kupila še 3 dodatne pare – samo da bo tisto zmene zadovoljno.
Moja hči je bila popolnoma osupla, ko je izvedela, kaj je sošolkina mati naredila in me je vprašala, zakaj mislim da ji tista mati ni naročila, naj se brani verbalno.
Pri starosti 9 let je znala razmišljati s svojo glavo in je vedela, da ji ni potrebno biti ovca.
Si se česa naučila?
o jebela cesta, kaže, da žal nisi podedovala zdrave kmečke pameti prednikov…
Po tvoje bi t e morala starša opremiti s sošolkam všečnimi cunjicami, da bi te sprejele ali te pustile na miru.
Naj ti povem resnično zgodbico: hči je imela sošolko, ki je pri starosti 9 let povedala mami, da jo sošolka zafrkava, ker ima “le” 3 pare kavbojk”. In kaj je naredila vrla mati? Šla je v trgovino in otroku kupila še 3 dodatne pare – samo da bo tisto zmene zadovoljno.
Moja hči je bila popolnoma osupla, ko je izvedela, kaj je sošolkina mati naredila in me je vprašala, zakaj mislim da ji tista mati ni naročila, naj se brani verbalno.
Pri starosti 9 let je znala razmišljati s svojo glavo in je vedela, da ji ni potrebno biti ovca.
Si se česa naučila?
[/quote]
Ja :). Da je tvoja hči za razliko od mene podedovala zdravo kmečko pamet svojih prednikov, torej tvoj omejeni pogled na svet.
V tem, kar sem napisala, je nekaj globljega, kar pa verjamem, da nisi dojela.
Med tem, kar piše Replika in kot smo odraščali včasih, ter sestankovanjem staršev tako rekoč skoraj odraslih ljudi je kar nekaj vmesnih možnosti, med drugim, da hči poslušate, se pogovarjate o tem, problema ne omalovažujete, in jo hkrati skušate okrepiti, da se bo znala sama postavit zase. Ne vem, ali govorimo o prvem ali že višjem letniku. Če je prvi letnik, se bodo moči še prerazporejale, ker verjemi, da si vsi otroci ne želijo take družbe, kot je opisana strupenjača, ampak zdaj še tipajo in iščejo svoje mesto, pa raje sledijo navideznemu vodju.
Problem bi jaz osebno vseeno omenila tudi razredničarki/razredniku in jo/ga vprašala za mnenje.
Pa še to: najbrž ni čisto tako grozno, kot opisuje hči, ker najstniki znajo precej dramatizirat in če imata dva v razredu iphone, ga imajo potem doma, za starše, VSI, cel razred, samo jaz ne. In tudi vsi smejo cele noči ponočevati in tako dalje. VSI do zadnjega, itak.
Kere glupace babje, ni cudn da je vecina mladine sfuzlana.
Od replike drobiza mrbit kj bo ostalo pisi kuci propalo!
Mi nekoc tekmovali, katera vas bo vec keramicnih izolatorjev razbila na stangah na razdalji 3.7 km. Blo nas je ene 20 z obeh vasi tamali so kamne nosili tavelki pa cilali.
Dons se pa smrkle lasajo smrkovci pa navijajo…
Zto k jih blesave babe vzgajate…
Ko smo bili mi smrkavci, smo se fantje tudi izogibali ene punce v razredu..pač pasivni bulliji bi rekel.
Ma zadost je bilo, da je ravnatelj 3 naključne povabil k seb na razgovor. Ostali nismo NIKOLI sploh slišali, kaj je bilo na razgovoru, a je kričal na njih, a jih je prosil, a jih je mlatil..nikoli ni noben nič rekel. Pa smo vsi vedli, da so bili poklicani zaradi te punce, pa da če bomo nadaljevali, smo lahko nasledni pri ravnatelju in smo takoj prenehali.
Danes se pa razredniki in ravnatelji sploh ne upajo nobenmu nič rečt kot kaže. Bo verjetno najbolje, če gre čim prej vsaj v drug razred. Ker dokler si prepričan, da nekaj lahko delaš brez posledic, boš to počel. Če ti je v zabavo, zakaj bi nehal?
Ne podpiram nasilja, ampak če bi tale najstnica pred vsemi enkrat samkrat zlasala sošolko… se ji nebi noben nič več upal nič rečt. En ukorček zaradi tega se pa tudi splača pokasirat.
Jaz bi vso agonijo zelo skrajšala. Nekomu bi plačala, da bi problematično mulo nekje pričakal in jo stisnil za goltanec ter ob zid. S sporocilom, da dokler ne bo dala sošolki mir, tudi ona ne bo imela miru. Nobenih učiteljev, psihologov in policije, ter podobnega neučinkovitega sranja. Punca ima srečo, da se ni spravila na mojo hči.
Ce si ti dipl. psihologinja sem jaz predsednica drzave. Studiram psihologijo, zadnji letnik in taksnega odgovora nebi dal niti student v prvem letniku
[/quote]
Če ti študiraš psihologijo, sem jaz banana. Takoj se obrnit na policijo. Ukrepat takoj! Nasilju v šoli, na delovnem mestu, doma je treba reči NE!
Če ti študiraš psihologijo, sem jaz banana. Takoj se obrnit na policijo. Ukrepat takoj! Nasilju v šoli, na delovnem mestu, doma je treba reči NE!
Ne govori ce ne ves. Policija je pristojna takrat, ko gre za fizicno nasilje. V dolocenih primerih tudi psihicno. Ampak ne pri 16 letnih otrocih.
Žal se jih premalo zaveda, da so otroci kazensko in odškodninsko odgovorni za svoja dejanja že od 14. leta. Smatra se, da pri teh letih že veš kaj počneš, razumeš posledice in prevzameš odgovornost.
Zato če se vam zdi, da je prehudo, pa podajte prijavo na policijo … A ni to bolje, kot da bomo čez nekaj časa spet brali, da je ena maturantka naredila samomor?