Najtežja življenjska odločitev
Prosim za vaše poglede! Znašla sem se v »neizhodni« situaciji, za katero ne najdem rešitve. Zdi se mi, da kakorkoli se bom odločila, ne bo prav.
Pri 47ih letih sem zanosila. Imama še čas za abortus toda ne vem, če sem ga zmožna opraviti.
Sedaj že z bivšim možem sva se leta in leta trudila za zanositev. Po vseh možnih pregledih sva dobila uradno potrdilo o neplodnosti, oba. Sprijaznila sva se z usoda, da otroško čebljanje ne bo napolnilo najinega doma. Karkoli drugega kot po naravni poti za naju ni bila opcija.
Malo po ločitvi sem spoznala mlajšega moškega s katerim se občasno dobivava, izključno samo za popestritev kakšne večerne urice. Zaščita nujno kondom, zato mi še danes ne gre v račun, kje se je zataknilo.
Kaj ni ironično, leta sem se trudila za zanositev, neuspešno, sedaj na leta, ko za dojenčka res niso več primerna, pa se mi zgodi taka »nesreča«?
Ginekologinja kakšnih posebnih težav ne vidi niti ne pričakuje, mene pa skrbi, da sem pri teh letih res prestara za prvega otroka. Seveda me želja po otroku nikoli ni minila, samo sprijaznila sem se z usodo.
Poraja se mi nešteto vprašanj in skrbi, največja je, da bi bil moj otrok najstnik, jaz pa v letih, ki so namenjena za ukvarjanje z lastnimi tegobami.
Ne vem niti, če sem zmožna nositi vse poglede in vprašanja, ki bi jih materinstvo v mojih letih prineslo.
To je moja najtežja življenjska odločitev, zato res lepo prosim za čim več komentarjev. Lahko se med vašimi komentarji skriva kakšen, ki mi odpre nov pogled na mojo situacijo.
Hvala!
Prestrašena 47- letnica
Prestrašena 47- letnica, 30.11.2022 ob 11:36
Prosim za vaše poglede! Znašla sem se v »neizhodni« situaciji, za katero ne najdem rešitve. Zdi se mi, da kakorkoli se bom odločila, ne bo prav.
Pri 47ih letih sem zanosila. Imama še čas za abortus toda ne vem, če sem ga zmožna opraviti.
Sedaj že z bivšim možem sva se leta in leta trudila za zanositev. Po vseh možnih pregledih sva dobila uradno potrdilo o neplodnosti, oba. Sprijaznila sva se z usoda, da otroško čebljanje ne bo napolnilo najinega doma. Karkoli drugega kot po naravni poti za naju ni bila opcija.
Malo po ločitvi sem spoznala mlajšega moškega s katerim se občasno dobivava, izključno samo za popestritev kakšne večerne urice. Zaščita nujno kondom, zato mi še danes ne gre v račun, kje se je zataknilo.
Kaj ni ironično, leta sem se trudila za zanositev, neuspešno, sedaj na leta, ko za dojenčka res niso več primerna, pa se mi zgodi taka »nesreča«?
Ginekologinja kakšnih posebnih težav ne vidi niti ne pričakuje, mene pa skrbi, da sem pri teh letih res prestara za prvega otroka. Seveda me želja po otroku nikoli ni minila, samo sprijaznila sem se z usodo.
Poraja se mi nešteto vprašanj in skrbi, največja je, da bi bil moj otrok najstnik, jaz pa v letih, ki so namenjena za ukvarjanje z lastnimi tegobami.
Ne vem niti, če sem zmožna nositi vse poglede in vprašanja, ki bi jih materinstvo v mojih letih prineslo.
To je moja najtežja življenjska odločitev, zato res lepo prosim za čim več komentarjev. Lahko se med vašimi komentarji skriva kakšen, ki mi odpre nov pogled na mojo situacijo.
Hvala!
Prestrašena 47- letnica
OMG ker štala. Nimam nasveta, lahko pa ti rečem, da le pogumno. Kakorkoli se boš odločila, boš sama nosila posledice svojih odločitev.
pa ginekologinja ne vidi posebnih težav?
mja. nosečnost pri teh letih je rizična, več kot 50% se jih konča s splavom. ginekologinja pa ne vidi težav
e bejž no.
to ima dr. pušenjak o tem za povedat:
Ampak tako ali drugače, četudi bi bil pri vas test pozitiven in bi šlo za zanositev, je verjetnost neuspešne donositve preko 50%.
Sem imela zadnjo pri 43, stara baba gor al pa dol, dete me ima zelo rado, jaz pa dete. Ne rečem, čez nekaj let bo vse drugače, vendar je življenje v vsakem primeru nepredvidljivo. Kaj čmo. Celo pozabava se z nami, kot kaže primer ženske v stiski, ki to niti nujno ni. Tudi čez 50 so bile in so imele otroke. Res nerada recem ampak … Da ni ta otrok s kakšnim posebnim razlogom? In svetujem pogovor s kakšnim strokovnjakom, mi forumaši smo čudna druščina.
Pozdravljena.
Nezavidljiva situacija. Tako, na prvo žogo, bi jaz otroka obdržala.
Želja je torej bila (že od nekdaj), zgodilo se je z razlogom. Mogoče potrebuješ v svojem življenju nov smisel, novo stalnico. Ko/če se odločiš za otroka, boš imela trenutke, ko ti bo vse zraslo čez glavo, ampak taki trenutki so normalni in minejo, pa tudi veliko manj jih je kot tistih veselih. Starost? Gin pravi, da ne vidi težav, torej glede fizičnih zmožnosti ni zadržkov. Velik plus. Verjamem, da se ne počutiš toliko stara, kolikor šteješ let. Živce ti bo pa froc itak požrl… pa če jih imaš 20 al pa 50 😁
Tudi, če ne bo podpore otrokovega očeta, bi se jaz odločila ZA otroka. Edino, kar je iz tvojega posta razbrati, je strah pred TVOJO starostjo. Da ne boš zmogla… pa boš 👍🏻 Vse dobro 😍
Če bi jaz zanosila pri teh letih, sigurno ne bi hotela obdržati, ker nikakor ne bi prenesla, da bi mi govorili, da sem otrokova babica. Sploh pa bi bilo otroka sram, ko bi se pojavila kje na roditeljskem…
Saj se spomnim ene sovje sošolke, ki je imela zelo stare starše… meni je bilo nerodno zanjo (pa sme bila otrok).
Ampak to govorim jaz, zdaj, ko že imam 2 otroka in še nisem toliko stara.
Če pa bi si otroka neizmerno želela (da ga še ne bi imela), pol pa sploh ni dvoma, da ga obdržim, pa če bi zanj celo nosečnost ležala. Babica gor ali dol. Če pa imaš srečo, da še malo mladostneje izgledaš, pol pa itak…. Srečno!
Hmmm res težko…ja, je treba paziti na svoje želje, ker se lahko izpolnijo takrat, ko si premislimo. To pa kar dobro razmisli, sicer ni nic narobe v teh letih roditi, poznam veliko takih primerov. Mogoce zapri oči in zamisli si dogodek, da otroka obdrzis. Kaksen obcutek je v tebi? Dober, slab? Mora biti res prvi obcutek brez misli. Ce si negotova,se pogovori z oplojevalcem, tudi on mora imeti besedo.
…lej ne bom nič odločala ali določala v svojem imenu….sama se boš s tem spopadala…
ampak neka duša je izbrala tebe, …, da se utelesi in udejanji svoje poslanstvo na tem planetu…ja točno zdaj in ne prej…kdo smo mi, da gremo nad kreatorja / boga / stvarnika…/ …in njegove skrivnosti…z svojimi možgani ne skontamo božjih načrtov…in nepredvidljivosti življenja…garancije ni za nikogar, kajne, vemo to – smo spoznali preko izkušenj …
glede let…je pa biološka starost, ki se razlikuje od dejanske…zato si ti najbrž biološko mlajša in še sposobna donosit in vzgojit to bitje , razlike med biološko in dejansko so pa tudi do dvajset let…potem je tu še energijska raven ( saj veš- mladi pa skoz utrujeni in stari pa polni veselja …).
če te vendarle skrbi- imaš vendarle mlajšega partnerja, ki bo vskočil in zastopal starševske dolžnosti na roditeljskih in podobnih procesijah…
vse dobro.
Ja no kreator, kreacija, božji načrt itd. Pač tako je, ti si si iz enega razloga izbrala to kar si delala, mulc pa tudi in sedaj se razvija novo bitje ki spet ima nek razlog da se! Ja kakšna je njegova usoda pa boš ti odločala sama ali pa z mulcem ki verjetno ga sploh ne zanima. Pa če se boš odločila za bo duši omogočeno da bo imela izkušnjo z ostarelo mamo in če pač ne se bo in poslovila on šla iskat drugo priliko?
Ti ne potrebuješ naših nasvetov ker smo vsi ki smo tukaj eni veliki bedaki!
Ti potrebuješ strokovno osebo ki ti bo razsvetlila vse vidike tega kar se ti je zgodilo!
Drugače pa pogumno naprej!