Včasih moramo preprosto priznati, da neke stvari bolijo in so krivične. Da je situacija težka. Da je neko obdobje življenja izgubljeno in ga ne moremo dobiti nazaj. Torej preoblikovati krivdo (obžalovati) v žalost (odžalovati).

Odžalovati ne pomeni “sprijazniti se” ali “pozabiti”, temveč postopoma integrirati to izkušnjo v svojo življenjsko zgodbo, brez da bi nas nenehno vlekla nazaj v preteklost. Je proces, ki zahteva svoj čas in ima svoje faze.

Počasi predelamo, kaj smo se iz te izkušnje naučili in preko žalovanja pridemo do uvida, kako lahko te izkušnje uporabimo kot temelj, kaj nam je zares pomembno v življenju in posledično za boljše odločitve v prihodnosti.

Jaz malo gledam te mladostne ljubezni zdaj, ko so malo pred penzijo. Res, kot študentje je bil samo seks glavno vodilo, tako nam kot tudi puncam, logično. Saj jih ni bilo veliko, na prste ene roke. In res, 4 od 5-ih, so na zunaj uspešne ženske. Ampak iz letala se vidi, da so prišle do položaja s seksom. Direktorica manjšega privat podjetja, katerega lastnik je, kot po naključju, njen partner. Rekel sem partner, ne mož, čeprav imata 2 skupna otroka, že odrasla. 3 od 5-ih jih ima raka. Res ne vem, če je kakšna povezava, ampak ena je sama rekla, da ga je dobila, raka,  od vsega hudega, od globokega nezadovoljstva in čustvenega prostituiranja s premožnim možem, Pa je bila sama super odlična študentka in vsa naspidirana, kaj vse bo ona dosegla v življenju. Samo ena izgleda luštna, še normalna. Vse ostale so zašpehane, jeznorite babnice.

Vem, hvalim sam sebe, sem še vedno vedre volje, normalne teže, za pogledat, kot bi se reklo. Res pa je tudi, da sem gledal na bodočo ženo s taspodnjo glavo (kurcem) in ne z tazgornjo. Lahko se pogledam v ogledalo.

Enako, jaz tudi obžalujem vsako minuto.

Odgovor se skriva v njegovih dejanjih.

Moja mama me pa obtožuje. Ampak ji vsakič zabrusim, da ga je sama izbrala.

Ne bi imel otrok z njo. Ni primerna za mamo. Z leti postaja nesramna, osorna tudi do drugih. V mladosti sem se zajebal, ker nisem sledil srcu ampak glavi.

Brez skrbi bodi , da ženske , ki so te zavrnile v mladosti in ti gre dobro to opazijo verjetno je kateri tudi pošteno žal . Nisi edini tudi  jaz imam tak občutek . Meni je pa samo žal , da moje nisem dve leti prej zahakljal  čeglih ona pravi , da je bil ravno pravi čas . Res je zlata kot naji ni otroci .

ODjebi

Zbiram papirje za ločitev. Končno sem dojel, da takega življenja ne želim.

kaj češ obžalovat za preteklost, to je bedno.., noben ni nobenega silil v vezo…, v življenju je tako… Vsak ima svoj bonus.. Eni enega, eni več… Sam mislim, da se človeku težko zgodi 2x da se vse poklopi kot se more.., da 2x dobi odlično partijo, če je 1  bonus, partijo pač zapravi….

kdo ne ve  že po  tretjem kresanju, torej intimi,  kaj ga čaka z novo partijo, itak nima pojma o medsebojnih človeških odnosih, karakterju tistega, s katerim je intimen..

ok., tist, ki ni imel nič, pač išče partijo dalje ampak bolj, ko grejo leta proti 100, manj šans ima pri iskanju.., samo vprašanje časa je.., kdaj bo dvignil roke od iskanja.., obupal.. in glih to se ne bi smelo pri nobenemu zgoditi…, dokler si živ, moreš iskat, pa čeprav samo za en dan.., pa pač tist dan not vse vneseš za nazaj, če najdeš, seveda  😀

Če ni lahko zavrtela čas 4 leta nazaj, se ne bi nikoli srečala z njim (internet) in obstala v brezvezi. Lažnjivec, prešuštnež, prevarant, agresivec,…. narcisoidni psihopat. Sedaj zbiram moč in način, da mu pobegnem in se odselim v upanju, da mi bo dal mir. In nikoli več na internetne zmenkarije!!!