napake

[

Dobra primerjava 🙂
Pri košarki so jasna pravila igre in ne more nekdo stat v kotu in samo tapkat žogo ter nič mepat na koš. Povedano drugače, če želiš, da je igra vsem v veselje se moraš bolj ali manj točno držati pravil. Ne morjo si igralci za sproti izmišljevati pravil!
Znan je cilji in pot kako se do cilja pride.

V partnerstvu, starševstvu, vzgoji… otrok je pa vse bolj ali manj prepuščeno iznajdljivosti “igralcev”. Če je že cilj znan pa pot ni določena, niti se ne ve kaj so prekrški in kaj je nagrada, za nameček si pa še kdo od udeležencev prisvoji obroč koša in drugega prepriča, da bo najbolje če samo v vogalu tapka svojo žogo….
Pol se pa pejt… ;)[/quote]

No ne vem kdo to zagovarja, jest prov gotov ne.
Ravno v vzgoji morajo biti zadeve dogovorjene in določene, fronta enotna, pravila
dorečena in dosledno uveljevljana.
Samo da ti poleg tega forsiraš še delitev vlog – mama naj bo “prijazni policaj”, ata
pa “ostri policaj”….s čemer se jaz ne strinjam, to je vse.[/quote]

Četudi je vse dorečeno ni garancije, da zadeva uspe, ker se je lahko par dogovoril nekaj kar se ne izide, nekaj kar je v nasprotju z našim notranjim ustrojem. Kot bi se pred vsako košarkaško tekmo na novo zmenili za pravila. Četudi sta starša složna in vse, otrok bo pa katastrofa.

Ravno včeraj sem srečal eno, ki ima vse dorečeno….
Otrok ni pojedel kosila v vrtcu in ga k temu niti ni nihče silil, vztrajal z njim, ga takrat kaznoval, če je že moral pojest. Mamica ga je zaradi tega dobesedno nažirala še cel dan. Vse kar si je otrok zaželel mu je prepovedala, ker ni pojedel kosila. Revček ni več vedel kam naj sam sabo.
Mamica ga ni imela več rada – to je bilo edino kar je odnesel od tistega njenega najedanja.
Očka je itak bil tiho pred njo, ker sta se tako zmenila….