Naravnanost III.
Ojla, dobro jutro, ljubi prijatelji.
Včeraj sem ponovno pozvonila pri naši cerkvici …….. trikrat ….. za nas, za naše zdravje, za naše veselje, za naše družine ….. In ko sem šla okrog in okrog cerkvice, me je nad mogočnim skalnim prepadom ustavilo šumenje vetra v dveh, čisto skupaj zaraslih smrekah. Obstala sem nad mogočnostjo jeze in izražanja moči vetra, nad mogočnostjo njegovega glasu. V vrhovih smrek, ki sta bili skupaj zraščeni, tako blizu, da sta si močno prepletali veje, je šumel, se spreminjal v kruto burjo in jima dokazoval svojo voljo in moč. Upogibal ju je, se z njima prepiral, da je malo nižje rastoči macesen le nem in ponižen prisluškoval vsej tej mogočnosti.
Stala sem, mirno, tako tiha in nema ob čudesu narave, tako presunjena z glasom vetra, pod čigar močjo sta se, komaj zaznavno upogibali celo skupaj zrasli smreki. Debla jima je čisto narahlo, komaj opazno premikalo, drug druga pa sta podpirali s prepletajočimi vejami. Šumenje v njunih vrhovih je bilo podbono glasbi …….. ne trenutke upočasnjeno in tiho, potem pa glasno in bučno. Presunilo me je globoko zavedanje narave, njene moči in ljubezni nje same do sebe, njenih zakonitosti, kot so glasno šumenje vetra, hladnost večera, mogočnost same narave.
Naravnanost III.
“Če se do življenja naravnamo z ljubeznijo, se bo enako naravnalo tudi življenje do nas. Ko spoznamo, da je vse stvarstvo čudež ljubezni, se ta ljubezen prebudi tudi v naših srcih, ter zaživi in prevlada v naših mislih in našem življenju.” (Z.Modrej)
Da, pomislila sem na ljubezen do vsega, kar nas obdaja, najprej pa na tisto, ki jo nosimo v sebi. Če ljubezni je ne nosimo v sebi, jo bomo težko našli. Dolgo iskali, povsod, morda na napačnih mestih ob nepravem času! In kdo ve, ali jo bom sploh našli? Če se bomo potrudili in jo nosili v sebi, toliko, da jo bomo lahko delili z vsemi, nam je ne bo treba iskati!!!! Kdor pa jo bo začel iskati danes, mu lahko pomagamo mi vsi, tukaj in zdaj ….. Vso srečo v iskanju in bogato najdbo – to je moja današnja želja!
Vaša Mariči
Lepo jutro Mariči in vsi ostali,
Res moramo ljubezen nositi v sebi in ji pustiti, da prevlada s celim našim življenjem. Deliti jo moramo s svojimi najbližjimi, prijatelji, sodelavci. vsemi ljudmi in ne nazadnje z vsem živim svetom okrog sebe…
Tudi pod mojo cerkvico je prepad, le namesto smrek iz skal rastejo bukova drevesa..
Ježuš me je kar zmrazilo po celem telesu,ko sem čitala..ampak prijetno zmrazilo..
Kaj naj rečem..Naj vam žarek ljubezni močno posije od znotraj in se razširi nežno na vzven ,na vse kar vas obdaja…*****++++++******0*0*0*0*0*
Jani,Jani, Jani, ko prideš enkrat k meni (na obisk!),
boš videl in vedel, zakaj in čemu je meni sneg bolj
odveč kot ne. Ampak, naj se uresničijo tudi tvoje
želje – zate in tebi!
Mariči
