naredila sem hudo napako!!!!!
Dale ste mi kost za glodat. Sploh nevem kaj storiti. Naj enostavno pustim vse za sabo in grem? Naj vztrajam? Zakaj? Za koga? Pojma nimam. Njegova reakcija na dabašnji “dogodek” je res otročja. Ko bi se vsaj dalo pogovoriti z njim. Pa se enostavno ne da. Kadarkoli prideva do konflikta ga ni pripravljen rešiti, temveč se odmakne stran in ne komunicira z mano. Pa včasih ni bilo tako. Sploh nevem zakaj se to dogaja. Tudi on ni tak, da bi hodil ven popivat, ampak takrat ko nekaj “ne štima” pa je tako kot danes. In povrh vsega še ugasne telefon, ker ve, da sem tako “BUTASTA”, da ga kličem.
se podpišem pod citronico, Skr bno,…
ja kakšno življenje pa imaš če ga ne moreš nič “žurat”. Koliko si potem stara 60?
Se boš enkrat spraševala ko bo mimo življenje, kaj si imela od njega.
Moj oče je bil pijanec- ni sta bila za skupaj z mamo, moj očim je pa bil lubusumnež in to takšen da se je skrival v kason pred službo moje mame in jo opazoval. pa vedno je nekaj videl, pa slišal. Jo je pretepal zaradi kao njenih “frajerov”, ki pa so bili samo v njegovi glavi. Po 10 letih ga je mati spravila na dravljenje- ni šel ravno prostovoljno. Sedaj pa je pod raznimi zdravili, brez katerih več ne more bit in tip samo spi. Mama se pa je že sprijaznila z usodo in se mi zdi grozno njeno življenje.
v glavnem mati je bila za njega kurba in to si ti za svojega. Premisli malo kaj delaš ženska.
Jaz se mojemu nikoli ne zlažem, ker se nama obema zdi samoumevno da greš na kavico po službi, na kakšno žurko- seveda vse po zdravi pameti.
Pustim ljubusumnega tipa v trenutku!!!!!
Zdej se mi zdi pa vse to že mal butast. Tuki se pritožuješ kako je grozn ampak nič ne narediš. Pomisl mau nase in na otroka. Ja boš pa letela vn…uzela otroka in šla domov…oz. k prjatlci. In tko bo tut on dojeu da neki pa le ni vredu in mogoče razlislu o pomoči. Če pa ne, vaju pa pač ni vredn in s tem se boš mogla sprjaznt, al pa pač živet tko k zdej živiš.
Ojla!
Joj, joj! Sama si kriva, da se pustiš tako omejevati in na koncu še sebi slabo vest vzbujaš. Ja, res delaš napako, da moraš lagati partnerju, če želiš v miru na kavo!
Naj se napije, dete otročje! Mislim, da precej manipulira s teboj!
Ne pusti se! Živi!!! Pa četudi sama! Mogoče je bolje, če tudi ti postaneš njegova bivša! Bolje zate!
LP
Z vsakim postom, ko se oglasiš, prihajajo nove neprijetnosti… se ti res zdi, da si vredna takega življenja? In iz tvojega pisanje je razbrati, da se ga bojiš. Kakšen odnos pa je to??? Med možem in ženo že ne.
Ženska, razmisli, zelo razmisli in začni gledati nase. IN NA TVOJEGA OTROKA, ki vse to spremlja… saj mu privoščiš najboljše, mar ne?
Napisala je več knjig na temo odvisnosti – Zaljubljena v sanje, Peklenska gugalnica, … Se mi zdi, da ženska kar ve, kako se stvari streže. Žal ne vem, kako priti do nje. Morda bi najprej prebrala kakšno njeno knjigo … Definitivno pa, če se boš odločila, da jo najdeš, jo boš – z malo surfanja po netu se najde marsikaj. Veliko nasmejanih trenutkov v življenju – to si zasluži vsak človek in gotovo tudi ti!
Punce hvala za vzpodbudne besede. Nisem si mislila, da bo toliko odziva na tole mojo zmedo. Zakaj se mi mora dogajati vse to? Kot da nisem imela že dovolj krute preteklosti. Namesto, da bi se šla stisnit k svojemu sončku sedaj tukaj čepim in nevem kaj naj sama s sabo. Nevem, treba se postaviti na noge in za narediti kaj zase.
Draga “tokrat spremenjen nick” :))
Punce so ti krasno svetovale, včasih kar z preveč hudimi besedami…. smiliš se mi…
po drugi strani pa vem, da ne boš storila ničesar (čeprav imaš otroka in veš, da to ni tisto kar mu želiš)….. ničesar, dokler ne boš prišla do dna.
Je popolnoma brezveze na forumu prosit za pomoč… itak vse sočustvujemo s tabo (in hkrati sem že spet hvaležna za življenje kot ga živim) in bi ti zelo rada pomagala… samo tko je – šele, ko boš res imela dovolj (morda to ne bo nikoli… morda pa boš naredila korenite spremembe že čez en mesec), boš pripravljena pogledati svojega moža in reči “Dovolj je!”
Ne bom pametna, ne vem kaj je najbolje zate…. Imam sosedo mojih let, ki je preživela težko otroštvo – oba starša alkoholika, nikoli ni bilo denarja niti za najnujnejše stvari (olje, sol…). Se spomnim, kolikokrat je prišla z nam s praznim jogurtovim lončkom :((((
Oče se je šel zdravit, ko je končevala osnovno šolo, za mamo ne vem (verjetno ji je uspelo sami ali pa še ni bila tako globoko zasvojena)… Skratka, punca se je poročila s pijancem (prav tako njena sestra) …. zdaj ima dva otroka, tudi batine so padale. Včasih je jamrala in vedno sem ji svetovala ločitev in svojo ramo, na katero se lahko opre….. pa nekako ni zmogla. Po 5 letih neprestanega strahu se je končno odločila za ločitev in zdaj živi sama z otrokoma v hiši z njenimi starši. Ženska je bila živčna razvalina…. vs eje prišlo za njo….
HOčem povedat, da je ga je zelo bala, ko se je odločila za ločitev in ga postavila n a cesto (zamenjala ključavnice v stanovanju), je nekajkrat prišel razbijat, klicali so policijo, ki ni naredila nič, …. Itak so pijanci velike reve!
Vem, da je ona morala podelat stvari iz svojega otroštva, morala se je poročiti s pijancem…. in sem prepričana, da je morala zbrati vso svojo moč, da se mu je lahko postavila po robu. Ker je bilo zelo težko, ampak – zmogla je 🙂
Morda moraš tudi ti najprej kakšne stvari razčistiti sama s seboj…. samo to je ponavadi zelo boleče.
Želim ti veliko moči :))
Obstajajo tudi varne hiše, kamor se lahko zatečeš…
Ravno to sem hotela rečt – za začetek varna hiša. Za to, da sestaviš sebe in svoje življenje, zato, da bo vedel, da misliš resno. Ljubosumje se da zdraviti, če ga bolnik zdraviti hoče. Ljubosumnež ni nič boljši od alkoholika, je slabič, ki si ne zna (ali pa noče) pomagat. Res je stvar na tebi, na tem, da se odločiš, da TAKO NOČEŠ ŽIVET. Povprašaj pri Društvu za nenasilno komunikacijo , če in kako ti lahko pomagaj in naredi tej mori – konec. Ne bo lahko, ampak življenje ki ga živiš, ni nobeni svinji podobno, če se tako žargonsko izrazim, Želim ti veliko moči, modrosti in poguma – za odločitev in za vztrajanje pri njej!
Draga spremenjen nick!
Še kako razumem tvojo stisko. Tudi sama imam doma moža, ki mi je znal s svojimi ljubosumnimi izpadi zagreniti življenje do skrajnosti. Tudi moj je prišel kdaj tako pijan domov, da sam zase ni vedel, kadar pa je vedel, takrat pa je bilo še slabše, saj me je vedno sprovociral v prepir, ki ga pijan ni uspel obvladati in je samo zmerjal in psoval. Za razliko od tvojega edino vem, da me ne bi prevara. Ampak saj to pri vsem hudem sploh ni važno. Morda se bo katera od starih forumašic še spomnila, ko sem mislim da februarja letos pisala, da se je enkrat stvar tako zaostrila, da se je končala z mojim podplutim očesom in razbito ustnico. Tudi meni so takrat nekateri svetovali ločitev, pa policijo, pa… Vsem sem dala prav, a v sebi sem vedela, da nič od tega ne bom naredila, ker ga imam rada in to zato, ker vem, da zna biti drugačen. Sem pa takrat nekaj naredila – pogovorila sem se z mamo in mi je bilo veliko lažje. Predvsem pa mi je dala en nasvet, ki se ga od takrat vedno držim – prespi in umiri se in ne kaži svoje slabosti in ne skači vanj. Tudi takrat sem prespala, bila nekaj časa čisto tiho, nobenih očitkov, nobenega zmerjanja (bog ne daj takrat, kadar je kaj popil), ko pa najdeš pravi trenutek pa umirjeno poveš, da tako ne gre in da so tvoji pogoji za skupno prihodnost naslednji:…. Ampak resnično brez vsakih pregovarjanj zakaj mu nisi povedala, da si bila s kolegicami in podobno. In med pogoje sem jaz vsekakor naštela tudi to, da niti enega primitivnega ljubosumnega izbruha več. Jaz mu bom povedala kje in s kom sem, on pa ima, da to sprejme in verjame. Ne očitaj mu za nazaj, ne očitaj mu, kako ti ni verjel, ko si mu rekla to in to, on pa te je napadel, da ni res, ne očitaj… Sploh se ne spuščaj v debate. Postavi pogoje in reci – evo, sprejmi ali pusti. Jaz tako ne morem več in tudi ne bom. Samo ena napaka še, pa bom brez besed, prepira in solz šla. Jaz imam od takrat – trkam na les – skoraj že eno leto lepo življenje. In mislim, da nama je obema lepše. Tudi tvoj se ne počuti dobro, verjemi. Ampak si kar predstavljam, kako ga ti vedno prosiš, da naj ti verjame in da je to res, kar govoriš in morda še jokaš zraven – vsaj jaz sem. In potem je še slabše. Punca, dvigni glavo in naredi temu konec. Jaz nisem mogla verjet, kako ga je moj odločen in umirjen nastop streznil. Poskusi še ti. Pojdi spat, zjutraj stvar ignoriraj, ko pa bosta imela priliko, pa mu mirno povej svoje – enkrat za vedno. Pa veliko sreče!
