naredila sem hudo napako!!!!!
Kot so ti sigurno že svetovali, rabita strokovno pomoč. Nujno. Ker sama očitno tega ne bosta rešila.
Pa še to. Obstaja zelo dobra knjiga z naslovom Čustveno izsiljevanje, ki je poučno branje za marsikoga, sploh pa za ljudi v takih situacijah kot je tvoja. Avtorja žal ne vem, ampak naslov knjige zadostuje, da ti jo v knjižnici poiščejo.
Upam, da bosta razčistila zadeve in se ne samo pobotala in noro rada imela do naslednega izpada.
Srečno in še enkrat srečno.
Jaz pa ne verjamem, da te takšen človek v resnici vara. Mislim, da je premalo samozavesten… Saj poznaš tisti rek o psu, ki laja, grize pa ne.
Zdi se mi prav, da poskusiš rešiti nastalo situacijo in da človeku daš priložnost, da se popravi, konec koncev ga imaš rada in najbrž ima tudi on tebe, čeprav je v določenih pogledih povsem nezrel.
To je moje mnenje. Želim ti veliko odločnosti, postavi si tudi jasen cilj. Če ne gre drugače, si pomagaj priti na cilj s strokovno pomočjo. Srečno!
Nisem brala vseh postov. Tudi jaz sem bila v zvezi, kjer je bil partner patološko ljubosumen. Ta zveza je trajala skoraj 7 let. Pa me je skoraj zadušilo. Nisem smela nikamor, tudi s svojo mamo ne. Prijateljic nisem več imela, na prijatelje sploh pomisliti nisem smela, ker po njegovem mnenju osebi nasprotnega spola ne moreta biti samo prijatelja. Na srečo pa vsaj pil ni.
Kakšno je to življenje, ko stalno trepetaš, ali si naredila prav ali ne, vedno moraš paziti na to, kako stavek obrneš, da ja ne bo razumel narobe in se zopet užalil. Šele po tistem, ko sem ga zapustila, sem spoznala, da je to totalen psihični arest.
Premisli, ali je vredno vstrajati v takšni zvezi. Tudi za otroka je bolje, da je mir pri hiši.
Živela sem v družini: oče pijanec in nasilnež, mama s sindromom pretepene ženske. Zaklela sem se, da moji otroci ne bojo trpeli v taki družini. Prvič, ko me je udaril, je moral spokat.
Razumem tebe, ki praviš, da tvoj otrok ne bo rasel brez očeta, kot si ti. Po drugi strani pa vemo, da je bolje brez očeta, kot pa v večnem strahu.
Imam občutek, da imaš sindrom pretepene ženske. Pojdi se nekam pogovorit, lahko tudi kličeš SOS telefon, da najprej ugotoviš, kje si in če se da in kaj se da pogovorit z možem. Težko se boš sama v vsej svoji negotovosti konstruktivno pogovarjala.
Dovolite mi en drugačen pogled na vso stvar. In sicer sama sem tudi doživela na svoji koži ljubosumneža, le da sem v tem primeru bila jaz tista, ki sem billa ljubosumna.
Nikogar ne zagovarjam, vendar vem, da je težko biti na eni in drugi strani. Pri meni je bilo pred več kot 10 leti taklole. Razen bežnih avnaturic nisem imela resne zveze, dokler nisem spoznala njega. Na začetku vse lepo dokler stvari niso postajale resne, potem sem pa začela pritiskati nanj- počutila sem se nevredno, grdo, da me nima rad, da sem nič, groza me je bilo že, če je pogledal sliko v reviji – takrat se je v meni pojavil grozen nemir, da bi padla kar skupaj, na ulici me je bilo grozna srečanj z ženskami, vse so bile lepše in boljše od mene, kamorkoli je šel, sem vedno hotela poročilo, kdo je bil tam, kakšna je bila, kaj sta se pogovarjala in predvsem ali mu je bila všeč. Groza vam povem. On pa je lepo vztrajal ob meni. Resnica je bila , da sem se sam apočutila nevredna , da me ima kdo rad. In še to – jaz sem selekcionirala, katera mu je verjetno všeč in katera ne,. kar se je kasneje izkazalo za našačno. Npr. če je meni ena ženska lepa, njemu sigurno ne bo- no tarat mi je bilo tako težko pri srcu, kljub vsem knjigam , ki sem si jih nabavila. Ja, povečaj samozavest, je pisalo, ampak kako in kaj. Trpela sem in on tudi. Čeprav bi mi lahko marsikaj zamolčal, mi je vedno vse povedal tako kot je res – kot da bi se morala jaz z vsem tem srečati. No, nisem bila tako obvesena, da bi mu brskala po žepih , bi pa tudi moja domišljija bujno delala, če bi klicala v službo in bi rekli, da je šel, potem pa bi on rekel, da ravnokar odhaja,. Ne zagovarjam ga, amapak vam povem, da tudi njemu ni lahko, ne more iz svoje kože, čeprav bi rad.! Kot da mu nekja ne dela prav v glavi. Jaz sem šla celo na en pogovor k psihiatru, pa ni nič pomagalo. Rekel je, da to ni tako hudo. No, hvala za tako tolažbo. Meni je pomagalo, da mi je ostal zvest – čeprav bi si želela, da bi mi povedal 100kkrat na dan, da me ima rad, da sem lepa ipd…Kar je neizvedljivo in danes, ko sva poročena že kar nekaj let in ko imava dva čudovita otroka, se samo smejem . Pač sem prerasla. In danes sama pokažem na kakšno žensko in rečem , glej ta je pa prav fletna…
In on reče, ja res je. in sem prav mirna. Včasih bi umrla, da bi kaj takega lahko rekla, ker bi se bala njegovega odziva- kot da ja z potem nisem ali ne vem kaj…Zelo težko vam opišem, a tudi on trpi. Zato pijača , beg ipd. Tudi jaz bi kdaj nekam zbežala, pa sem samo jokala…Kar tja v tri dni. A čas je prinesel svoje in tudi sama sem dozorela. Zavedam pa se nečesa – vedno bi to prihajao ven, zato ločitev ni rešitev, ker že dobiš takega partnerja, ki ti je usojen. Da pač nekaj narediš iz sebe. In ko sem alanlizirala bivše zveze, so se vse končale takoj, ko je postajalo resno.
Zato je moj nasvet takle: dobra pomoč, če se strinja, a mora sebi priznati, da ima problem, da je ljubosumen (jaz sem knjige brala tako, da sem o ljubosumju preskočila in sem mu potem dokazovala in brala stvari, ki sem jih jaz videla…slepa kot kura), drugače pa veliko priznanja, dokazovanja ljubezni…in razumevanja, da to ne dela zanalašč. Ker če ga boš sedaj pustila, boš dobila prav takega! (to je iz ene knjige).
Pa brez zamere in srečno!