Kaj narediti, ko prideta skupaj dva narekovaja – npr. pri pisanju seminarske naloge, ko moramo citate iz knjig pisati v narekovajih in je znotraj citata na koncu tudi nekaj besed v narekovajih.

Primer:
“…, ki “niso veliko vredne”” (Lončar 1999, 36-40).

Ali naj uporabim dva enaka narekovaja ali različna (dve črtici zgoraj, dve puščici, obrnjeni proti zadnji besedi, kar sicer uporabljam za citate v začetku in na koncu, ali morda kaj drugega)?

Navajanje iz vira označimo z narekovaji (s puščicami oz. smrekicami), ko pa se znotraj narekovajev pojavi nova navedba, ki jo je treba označiti z narekovaji, to storimo z enojnimi narekovaji (‘ in ‘; zgoraj desno, pri vprašaju). Ta enojni narekovaj se drugače uporablja za označevanje pomena ali smisla, v primeru dobesednih navedkov pa se uporablja za označevanje navedbe znotraj navedbe.

Npr: “/…/ beseda, ki jo ‘navedem’.” Treba je paziti še na ločilo, da je na pravem mestu.

Hvala za odgovor.

Zanima pa me še, ali pri seminarski nalogi navedbo, ki jo moram označiti z narekovaji (pa ni med navajanjem iz vira, pač pa med navajanjem mojega besedila, mnenja), lahko označim prav tako s smrekicami (kot pri navajanju iz vira) ali raje uporabim drugačnega (in če da, katerega).

Npr.: Zdi se, da “stare” vrednote ne ustrezajo …

Predvidevam, da niti ne gre za navajanje, ampak bolj za izpostavljanje zadevne besede. Mar ne?To storimo takrat, ko bi bila beseda/trditev nekako sporna ali pa ima posebno težo ipd. Kot je razvidno iz zgornjega primera, bi bilo bolje, da je taka beseda npr. v ležečem tisku, če pa tehnična navodila ne dovolijo ležečega tiska, potem pa v narekovajih. Narekovaji so v takem primeru isti (torej smrekice).