Naš Janez
Tole je ena zgodbica, ki je zelo resnična in jo želim deliti z vami. Če pa se bo slučajno kdo v njej videl, je to njegov problem.
Živel je fant, mladinec, ki mu je bilo ime, le kako drugače, Janez (s trenutno najbolj popularnimi Super Janezi naše politične scene to nima nobene zveze, saj mu do tja ni uspelo prigurat). Pravzaprav je živ še dandanes, le maldinec ni več. Janez je seveda vedno imel izreden občutek za aktualno »pravo stvar«, tudi besede je znal dobro obračati in se s časom naučil ustreznih prepričevalnih metod. Poleg tega pa mu je njegov notranji glas govoril da je enostavno rojen za liderja in da mu je skoraj dolžnost, da po stopničkah politične kariere prileze čim višje, saj je njegov občutek za pravo stvar res nekaj izjemnega.
Tako je naš Janez vedno z veseljem novačil dijake in študente po svoji šoli in okolici za takrat aktualne »omladinske radne akcije« in z ustreznimi prijemi prepričeval omahljivce v odločitev. Seveda pa je vedno obstajalo določeno število takih, ki mu jih ni uspelo prepričati. Zato je Janez skrbno pripravljal spiske teh, jih opremil z njihovimi »sumljivimi« izjavami in jih pridno nosil na lokalno OO ZSMS ter zahteval, da se preveri njihova moralno politična drža in prepričanje. Od teh preverjanj seveda največkrat ni bilo nič, saj so se pisala že 70-ta.
Naš Janez pa je imel še eno vrlino. Včasih je iz višjega nivoja padla kakšna naloga, za katero je OO smatral, da jo je iz ljubega miru sicer potrebno začeti, vendar je tudi ocenil, da je bolje, da se ne izpelje do konca. Janez je bil kot naročen za vodenje takšnih projektov, saj je so bile njegove delovne sposobnosti take, da se je lokalno vodstvo nanj zaneslo, da bo projekt peljal v skladu z njihovimi pričakovanji (kar se je, resnici na ljubo, vedno tudi zgodilo). Kljub vsej zagnanosti, delovni vnemi in občutkom pa naš Janez do želenih in po njegovem mnenju zasluženih stolčkov ni in ni mogel.
V drugi polovici 80-tih se mi sled za Janezom malce izgubi. Vem le, da je svoji ideji in organizaciji ostal zvest vse tja do poznega leta 1991, ko ga nekega dne v svoji veličini in z vso intenzivnostjo popolnoma prevzame sveti duh in Janez se na enkrat odloči prestopiti h Krščanskim demokratom. Večini takih Janezov se je to sicer zgodilo že kako leto ali dve prej, ampak sv. duh je očitno imel z našim Janezom prav posebne načrte in je iz same previdnosti raje počakal, da je osamosvojitev mimo. Zdelo se je, da so bili Janeza in njegovih dosedanjih izkušenj in osebnostnih lastnosti še kar veseli. Janez pa se je z vso vnemo, novim elanom, cilji ter dodobra prevetrenimi nazori podal v nove naloge. Ena prvih na katero se je javil sam, je bila pobiranje prispevkov za nove zvonove za lokalno cerkev. Pri tej nalogi je za prepričevanje seveda s pridom uporabil vse do sedaj pridobljene izkušnje in osebnostne lastnosti, vključno s pripravljanjem spiskov tistih, ki niso prispevali, ki pa jih je to pot pripravljal v dveh izvodih: enega za svojo stranko in drugega za lokalnega župnika, za katerega se je v tistih časih zdelo, da v svojem okolju vse bolj pridobiva na vplivu in (čeprav neformalni) oblasti.
Danes naš Janez ni več v politiki. Zamenjal je nekaj služb, pa mu nobena ni preveč dišala. Poskusil se je tudi v zasebnem sektorju pa nikakor ni šlo. Tudi dvakrat ločen je že in ne shaja ravno najbolje skozi življenje. Za njegovo stanje pa je, kriv seveda kdo drug kot prejšnji režim. No, to stališče je bilo pred zadnjimi volitvami nekoliko omiljeno, zdaj pa ga je ponovno zaostril.
