V našem malem kraju ni žive duše. Nikjer nikogar, niti avtomobilov na cestah. Saj nisem velika ljubiteljica direndaja in motorizacije, vendar vse te prireditve in ljudi imam rada in mi pomenijo kanček dodatne moči in energije.
Sedaj pa vse kot izumrlo, kot kraj strahov.
Rada se sprehodim, grem na kavo, pogledam izložbe, se udeležim športnih prireditev.
Le kaj bo z nami. Bomo živi pomrli, to je tako strahotno in grozljivo počutje, da se ne da napisati.
Ali je povsod tako ?

Daj ne paničari.
Boš pač doma skuhala kavo, izložbe si oglej na internetu, športne prireditve pa na TV.
Medtem ko stokaš in jamraš, pospravi stanovanje, oglej si par dobrih filmov in preberi kakšno knjigo.Menda si dovolj stara, da si boš za ta čas postavila druge cilje.

No, ne vem pa kak bi bilo drugače…živi bomo umrli….mrtvi pa res ne moremo umret!
Sploh pa ne vem kak je v mestu, ker do tja sploh ne grem….

Saj boljše, da je tako, malo sam s sabo…..jaz si bom sedaj skuhala kavo, pa jo na terasi spila!

Jaz še do svojih vnukov štuk višje ne smem, ker so na njihovi šoli imeli enga pozitivnega!

Bo treba počakati, da bomo vsi pozitivni. Potem bo konec paničarjenja in omejitev.

Bo moralo biti pa kar krepko prej konec omejitev. Drugace bo posredna skoda se bistveno vecja kot skoda od tega virusa.

Ampak na vasi je drugače. Mi sicer nismo šli k maši, kot ponavadi v nedeljo, vendar oče in moj mož kar pridno obdelujeta in orjeta njive, vreme je lepo, tudi če je nedelja je včasih treba poprijeti za delo.
Tudi naše prašiče in krave moramo nakrmiti, čeprav nismo prav daleč od mesta, ne čutimo take zamorjenosti.
Tukaj v naših črnovrških hribih je treba poprijeti za delo, zaradi ljudi in živali.

Daj se ti vprašaj, kako bi razmišljala, če bi bilo razglašeno vojno stanje? A bi tudi tako “javkala”, ali pa bi se pospravila za 14 dni v svoje domovanje?

Lej, izkreno: lahko enačič tole z vojnim stanjem – z razliko, da nam je prihranjen hrup in gledanje razmesarnjenih žrtev. Drugače pa je popolnoma enako vojnemu stanju. Lai pa razmišljaj, kako bi bilo, če bi bil vojni biološki terorizem, z bojnimi struši, virusi, živčnimi plini. Enako bib ilo. Zato ne javkaj in ne jadikuj in počakaj lepo doma 14 dni. saj bo. Kufe si pa zaenkrat doma kuhaj, tako kot si ga vsi. Jebat ga , ni druge.

Ampak na vasi je drugače. Mi sicer nismo šli k maši, kot ponavadi v nedeljo, vendar oče in moj mož kar pridno obdelujeta in orjeta njive, vreme je lepo, tudi če je nedelja je včasih treba poprijeti za delo.
Tudi naše prašiče in krave moramo nakrmiti, čeprav nismo prav daleč od mesta, ne čutimo take zamorjenosti.
Tukaj v naših črnovrških hribih je treba poprijeti za delo, zaradi ljudi in živali.
[/quote]Zamorjeni so tisti, ki niso poznali več drugega
Delo dom
Dom delo
Zato jih je sedanji ritem spravil iz tira, pravzaprav se komaj začenja.
Zemlja je ustavila ta nori svet.

Težko verjamem,da eni nimate nobenega dela.
Jaz bom z veseljem v miru ,brez,da bi se morala ozirati na čas naredila generalno čiščenje .Pred tem bom še prepleskala nekaj sob,saj mi je do sedaj zmanjkovalo časa.
Za intermezzo si bom ogledala nekaj muzejev,ki so odprli svoja vrata preko spleta ravno sedaj, na google art.
Potem se bom z užitkom zleknila v fotelj ,ob skodelici kave in dobremu branju.
Skratka, meni bo časa za vse verjetno na koncu zmanjkalo.
Ne ,nič mi ne bo dolgčas in ne bom pogrešala obiskov,saj
ČAS,KI GA LAHKO PREŽIVIŠ SAM S SEBOJ JE LAHKO BLAGODEJEN IN IMA TERAPEVTSKI UČINEK NA POČUTJE POSAMEZNIKA.

Sama nimam problemov z dolgčasom, si že najdem kakšno delo, da se zamotim, za tiste, ki pa so navajeni le skakanja po kafičih, pa je to lahko problem.
Se sin mi je cel dan doma, in si je našel delo, ki ga med tednom ni postoril.
Ker nisem ravno pisarniški molj in ne delam v Ju, grem jutri normalno v službo.

Si moreš misliti, tudi jaz, pa sem JU, grem jutri normalno v službo, s tem, da imam srečo, da grem lahko peš, za kar nekaj mojih sodelavcev pa ne vem, kako bodo prišli.

Kako ste nekateri patetični.
Kava, izložbe..brez tega je dolgčas.
Uboga reva, res se mi smiliš…zaradi prazne glave.