Naš smrkolin
Včeraj smo imeli na obisku sestrično z družino, njihov dečko je 9 mes mlajši od našega, ampak živi balzam za dušo in telo, nič ne govori, nič ne sprašuje, nikamor ne leze, nič ne razmeče, se prijazno smehlja, sedeč med igračami, rad je – skratka vse kar naš ne. Ampak med drugim tudi pridno “monga” (vleče) dudo v budnem stanju. Ker tega našemu ne pustimo, razen če/ko je bolan, je sine prišel na idejo, da on bi “tud dudija mel”. Za RD so mu prinesli en tak “fensi” gasilni avto.
Pa jaz začnem pogajanja (le zakaj se za možem v teh primerih samo še pokadi???): “Veš, Žuži, ti si že velik dečko, pa ne moreš imet dudija!”
Par okroglih oči z velikimi vprašaji zre vame.
“Glej, ti si dobil taaaaaaaaaaakega fajn gasilca. Gasilci so samo za velike fante, a veš?”
Sine modro kimne “Ahmmmm!”
“Jaaaa, a veš, za velike fante, ki nimajo dud in pleničk, tako kot ti, so potem takile gasilci z lojtro pa z brizgalno, ki vodo šprica, ko gasi ogenj.”
Dan je bil dolg in sinu repa iz ušes raste: “Mamiiiiiiiiiiii, dudija meuuuuuu!”
“Ma ne, no, ne boš dudija mel. Lej, XY ma dudija, ker ima tud pleničke, ma flaško in je še dojenček. Majčken dojenček.” (resnici na ljubo tale XY niti slučajno ni majčken, ker krepko odvaga našega mulota!)
“XY dojencek. Zuzi ni dojencek, nima pjenick. Veeeeeeeeeelik je, juja na stjanise!”
OK, zmaga je moja!!!
Arrrrrrrrr, wroong!
“Mamiiiiiiii, dudija meu, duuuuuuudija MEUUUUUU!”
Malo mi zmanjkuje idej, pa poskusim malce na ostro, ker dude podnevi res ne mislim gledat v čebljajočih ustih najinega sina.
“OK, sinko, pol boš mel pa dudo, ampak potem gasilci gredo. Ne moreš bit velik fantek z gasilci pa z dudo. Kaj boš torej? Majhen dojenček z dudo ali velik fantek z gasilci?!”
“VELIK DOJENCEK!”
Od krohota zvijajočega se moža v kotu sosednje sobe ne bom omenjala….ampak tudi jaz sem morala nujno v kuhinjo po nekaj – po pet minut časa za smeh. Malce me skrbi doba 5 let, recimo, da o puberteti sploh raje ne razmišljam.
Epilog: dude ni bilo! Vseeno so gasilci so zmagali. (Ma kaki, zmagalo je dejstvo, da duda pride “v paketu” s plenicami, te pa naš sovraži!)
*****************
Sinu večkrat rečem, da je moj sonček.
Zjutraj me meče pokonci: “Mamiii, utan. Uja je poj šeštih!” (pri nas je cel dan pol šestih ali pa pet)
Jaz se izmotavam: “Sine še pet minut no…”
“Utan, mami, jutlo je ze!”
“Ja, sej bom no, dej se še mal pocrklat pri meni!”
“Pocjkat!” Tri sekunde miru. “Utaaaan mamiiiiii! Sonček sije zuni!” in vleče zavese stran. Odprem en uč – zunaj ne duha ne sluha o soncu, glih da se sivina kaže.
“Ma sine, kakšno sonce, komaj je lunca šla spat. Dej mir no!”
“Mamiiii, utan. Sonček sije – lej, Zuzi je tvoj sonček!!! cmok!”
A je kdo, ki ne bi vstal?!?
To si pa (kot zmeraj) tako zabavno napisala, da sem prav uživala.
Prebrisani so ti mali smrkolinčki – kaj še me vse čaka?! Moraš imet en kup idej, da jih zamotiš, obrneš v drugo smer…
Je pa sladek, ko ti tako srčkano reče: Žuži je tvoj sonček……
Kar solzne oči sem dobila (sorry…sem pač bolj sentimentalne sorte, sploh kaj se otrok tiče).
Pia
Naš pa veliiiiiiiiiiik fant z veliiiiiiiiiiiiiiko dudami. Pa pleničke tudi še. Ampak se še ne sekiram, bo že.
:)))
Je bilo pa luštno tole prebrati. In ja, vsaka bi vstala. :)))
ŽN, saj bi dudo pri nas tudi še “mongal”, ampak ker ima mož res katastrofalne zobe, “cvikam” in smo jo omejili le na spanje. Kajti če pobere moževe zobe in mojo “ljubezen” do dude (imela sem jo še čez 5. leto), smo na kahli.
TinkaraC, kar mi bo uspelo najt, ti pošljem – ta teden enkrat. Nimam namreč kopij na svoji mašini, vedno pošljem samo na net. Če se ti pa ljubi dol pobirat, poberi, moj “žegen” imaš :))
Res je lušn, tale Žuži.
Pristavim še svojo skledico:
V soboto sem se s sinom naganjala glede popoldanskega spanja. V vrtcu namreč brez pardona oddrnjoha svoji dve urici in tudi doma ČE JE PRI VOLJI.
“Ajde, hitro zaspat, ko se zbudiva, prideta L. in L. (nečaka).”
Ni pod razno.
“Dajva spat, veš, ko spiš, rasteš.”
Jok, brate. Itd…itd…itd…
“Mama, bom spal, ce lahko slecem hlace (pižamo) in gatke.”
“O.K.,” se sleče “zdaj pa hitro spat.”
“Ne, mama, zdej se bom pa jiti (riti) cohal.”
Nisem mogla zadržati smeha, zato sem se umaknila in se odločila, da se ne bom več naganjala. Je pa zato zvečer ob 19.30 samo še padel v posteljo.