No piše naslednje:

3. člen

(učni jezik)

Vzgojno in vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih oziroma šolah poteka v slovenskem jeziku.
Na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in pripadniki italijanske narodne skupnosti, in so opredeljena kot narodno mešana območja, se v skladu s tem zakonom in posebnim zakonom ustanavljajo tudi vrtci oziroma šole, v katerih poteka vzgojno oziroma vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem jeziku (vrtci in šole v jeziku narodne skupnosti).
Na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in pripadniki madžarske narodne skupnosti, in so opredeljena kot narodno mešana območja, se v skladu s tem zakonom in posebnim zakonom ustanavljajo dvojezični vrtci in šole, v katerih vzgojno oziroma vzgojno-izobraževalno delo poteka v slovenskem in madžarskem jeziku (dvojezični vrtci in šole).

Mislim, da vsak človek ve, da kako se je potrebno izražati v šoli. Samo odgovorila pa mi žal nisi, ali sem jaz tisti, ki bo dijaka preimenoval!!! Če ga naglasiš na drugem zlogu, ga po vseh pravilih spremeniš. Mislim, da ne!! In se naj ta SP kar nekam piše.

Ali mi lahko zaupaš, kaj si ti po poklicu? Če si profesorica, še verjetno nisi nikoli imela teh problemov. Oziroma si dejala tako je in pika. GROOOOOZZZZZAAAAA.

Pa tako nas pumpajo, da moramo biti prijazni in ustrežljivi. Mislim, da na tem takoj padeš, ko narobe izgovarjaš ime in ga NOČEŠ drugače izgovoriti.

OH, oh, kam gre ta svet.

Slovenci in Slovenke nabavite si Slovenjski pravopis ali si ga saj sposodite, da boste videli, ali prav izgovarjate svoja imena!

ŽALOSTNO! Me zanima, če Enčič govori tako lepo in pravilno slovenščino in se ne uklanja narečju?!

Preden nadaljujem, na to temo se oglašam zadnjič, saj je tole postalo podobno dvoboju.

Da, uporabljam narečje in narečja izjemno cenim. A si tudi jemljem pravico govoriti in pisati prav, še zlasti, kadar je z govorno situacijo to predpostavljeno, a vem, gotovo ni vedno vse prav. Nekatere pravilnosti pa si drznem vedno uporabljati, denimo, dvojino. Groza, kakšna nečimrnost.

V enem od mojih postov je že zapisano: verjamem, da dijake pokličeš tako, kot se predstavijo in razumem tudi zakaj. A pravopis je vseeno jezikovna norma, tudi če ti ni všeč. Upam, da v namen prijaznosti in ustrežljivosti do dijakov bolj dosledno uporabljaš norme iz predpisov, ki urejajo področje vzgoje in izobraževanja.

Nisem profesorica in po čem sklepaš, da je enčič ženskega spola.

Pozdravčki
enčič

Žal je tole res postal dvoboj.

Ker res ne vem, ali si moški ali ženska, te bom pa od sedaj naprej vikal.

Ne vem, kako lahko predpostavljate vse to, kar pišete zgolj na imenu MARTIN. Resnično ne vem.

Predvidevam, da zato, ker sem pač matematik in ti se pa tako in tako ne držimo pravil. Žal sem iz tvojega pisanja to razbral.

Zelo, zelo me žalosti, da se tako vse posplošuje.

Eh, brez veze

Nas so na faksu učili, da so naglasi na imenih nujno veljavni za celotno Slovenijo in da je alEš in ne Aleš in da je martIn in ne mArtin, kot velja narečno. Je pa drugače za priimke in imena naselij, kjer se pokrajinski oz. narečni naglasi ohranijo. Tako je lahko pEterka ali petErka.

Knjižna Slovenščina je nasploh tako skropucalo, da nas je lahko sram. Najbolj je zanimivo videti nek napis v različnih jezikih. To, kar Angleži povejo v 6 besedah, Nemci in Italijani v 8, potrebujemo Slovenci 25 besed. Kar glejte razne napise na embalažah, informacijskih tablah itd. In boste videli da ne pretiravam. Seveda to velja le za knjižno Slovenščino, v narečju se da isto stvar povedati s približno toliko besedami kot v ostalih jezikih. Zato je sklicevanje na SSKJ in Toporišičevo slovnico zame navaden “bulshit”. Na srečo je jezik živa tvorba, Toporišič in ostali topoumneži pa minljivi, tako da se bo stvar enkrat gotovo popravila.

Spoštovani pepe!

Morda vas bo moje opažanje jedrnatosti slovenščine v primerjavi z drugimi jeziki spodbudilo k drugačnemu razmišljanju, kot ste ga navedli.

Res je, da so razni napisi na ovojninah izdelkov in informacijskih tablah včasih pravo skrpucalo in primer zverižene slovenščine, zato so tudi zapisi daljši v primerjavi z istopomenskimi v tujih jezikih.

A pravi vzrok ni v slovenščini sami, temveč v njenem neobvladovanju in včasih tudi slabem (dobesednem) prevajanju tujih predlog.

Menim, da je vaš zaključek krivičen do slovenščine, ker je resnica prav obratna. Torej zagovarjam trditev, da je slovenščina dosti bolj jedrnata kot najbolj razširjeni evropski jeziki.

Zgornjo trditev si upam zagovarjati s preprosto utemeljitvijo. Poglejte kdaj kakšno strokovno publikacijo, ki na koncu vsebuje tudi rezimeje (povzetke) prispevkov v različnih jezikih. Lahko mi verjamete, da so taki povzetki zelo jedrnati in natačni, ker jih delajo (jezikoslovni) strokovnjaki za posamezna področja, torej ne vsebujejo nikakršnih knjižnih olepšav, mašil, prispodob ipd. Lahko trdim, da sem prelistal kar nekaj Ekonomskih revij in drugih humanističnih zbornikov in vedno znova opažal, da je povzetek v slovenščini v primerjavi z enakovrednim povzetkom v talijanščini, francoščini, nemščini ali angleščini običajno najkrajši. To se zlahka opazi, ker taki povzetki običajno obsegajo 10-20 vrstic in so zapisani na polovici ali 1/3 strani.

V narečju pa se zadeve misli dostkrat tako poenostavljajo, da jih razume samo poznavalec narečja.

Naj zaključim spodbudno: slovenščina je dosti jedrnatejša od prenekaterega jezika. To trdim kot prevajalec in redni uporabnik angleščine, občasno tudi francoščine in nemščine.

Je pa res, da je za jedrnato uprabljanje slovenščine potrebna vaja, vaja, vaja … in zaljubljenost vanjo. Je kot v žabo začarana princeska. Ko jo začneš božati in ljubkovati, se spremeni v mično kraljično.

Pepe, za opravičevanje neznanja je vsak izgovor dovolj dober, četudi je krepko privlečen za lase, in priplava v mastni juhi … Bodi pa vsaj tako korekten, da pri tem ne žališ in omalovažuješ stvari in oseb, o katerih zelo očitno nimaš blagega pojma!
Kot izkušen prevajalec ti poleg tega lahko zagotovim, da je (knjižna) slovenščina precej bolj ekonomična kot marsikateri drugi jezik (npr. celo do 30 odstotkov v primerjavi s francoščino). Le čevlje sodi naj kopitar!
“Bulshit” se pa piše “bullshit” …
Zdaj ti pa svetujem, da se na tem forumu ne oglašaš več, vsaj dokler ne pripraviš boljšega slovarja od sedanjega in napišeš boljše slovnice kot “topoumnež”!

“Je pa res, da je za jedrnato uprabljanje slovenščine potrebna vaja, vaja, vaja … in zaljubljenost vanjo. Je kot v žabo začarana princeska. Ko jo začneš božati in ljubkovati, se spremeni v mično kraljično.”

In to je seveda značilnost knjižnega jezika, ki naj bi bil uradni jezik države, ki ga naj bi ga brez težav uporabljala večian ljudi 🙂 Napaka raznih “topoumnežev” je ravno v tem, da si sami izmišljujejo in pišejo slovnice, namesto da bi črpali iz jezika, ki ga uporablja ljudstvo. Da je knjižna slovenščina naraven, preprost in jedrnat jezik kaže že preprosto dejstvo, da je najbolj osovražen predmet v osnovnih šolah 🙂

ts, ts, ts… Naj tisti od vas, ki je že imel slovnico v roki in je kakšno poglavje v njej tudi prebral, dvigne roko!

Pepe, morda pa je pravi razlog za tako stanje slabo oz. napačno poučevanje?

Če pomislim, tudi meni ni slovenščina preveč dišala v srednji šoli. Šele, ko sem jo začel uporabljati kot prevajalec, sem uvidel njeno jedrnatost, tekočost, gibkost, natančnost, izrazno bogatost … skratka, lepoto.

In me preblisne: ja, lepoto se ne sme vsiljevati, ampak jo velja podajati vzneseno, nevsiljivo in s tem druge (učence) spodbujati k posnemanju. Verjetno bi se potem slovenščina drugače obravnavala. Ja, tako poučevanje pa zahteva že kaj več kot le diplomo iz slavistike.

Z veseljem pa pride tudi zagnanost. Slednje pa ne manjka, recimo, odličnim študentom slavistike. Zakaj? Ker imajo naravni dar za jezik in so že kot mladi dojeli slovenščino kot lepoto in jo tako zlahka odkrivali, jo vpijali.

Saj je podobno tudi z angleščino, francoščino, italijanščino, nemščino idr. jeziki, kajne? Le da je pri teh jezikih kriterij nižji, pa še dotični tuji jeziki so manj izpiljeni, jedrnati in se jih je laže naučiti kot dobre slovenščine.

Kaj meniš, pepe?

Poba, kljub temu pa tudi tebi kaj uide:
– … lepoto se ne sme (lepotE se ne sme)
– Slednje pa ne menjka (slednjeGA pa ne manjka)

Sicer pa se z vsebino popolnoma strinjam.
LP
T.

Mislim, da je predpisovanje izgovora oz. naglaševanja osebnih imen nesmiselno, pravzaprav v nasprotju smislom osebnih imen. Ugotovili smo, da nekateri rečejo Aleš, drugi alEš, eni mArtin in drugi martIn.

Tako pridemo tudi do priimkov, nekateri so recimo Oblaki in drugi oblAki (po moje prva varianta prevladuje, kar je pravzaprav čudno). V našem kraju je naglas oblAk. Pa vzemimo našega krajana, ki ga pri nas poznamo kot Aleša oblAka in gre na milijonarja in tam Romih napove alEša Oblaka . .. . … če dotičnega ne bi videl na TV, bi mislil, da je to nekdo drug.

Mislim, da ima pri osebnih imenih vsak pravico, da določi, kako se izgovarja.