nasilje v šolah – odličen članek
Orkester na Titaniku
»Pravno državo smo uničili, ko smo pravičnost v sodnih dvoranah nadomestili s socialno pravičnostjo.«
Upor vaščanov Ambrusa proti nasilju pripadnikov romske skupnosti je bil prvo večje dejanje samopomoči v Sloveniji. Prvič so se žrtve vertikalnega nasilja (pasivnega nasilja državnih institucij) neke marginalne skupine uprle anarhiji in brutalni vladavini sile ter mimo nedelujoče pravne države rešile svoj problem.
Včerajšnja oddaja Trenja je govorila o nasilju nad otroci v javnih šolah. Razkrila je enak vzorec nedelovanja pravne države. Prav ste slišali. Nasilje nad otroci v javnih šolah je nedelovanja pravne države. Ena izmed temeljnih funkcij pravne države je žrtev zaščititi, storilcu pa onemogočiti ponavljanje zločinskih dejanj.
V primeru nasilja v šoli je najprej potrebno nasilneža izolirati in mu onemogočiti ponavljanje nasilnih dejanj. Nato se v skladu z obligacijskimi razmerji ugotavlja odgovornost javne šole, ki ji je bil otrok, ki je bil žrtev nasilja zaupan v varstvo in določi odškodnino. Hkrati lahko steče postopek zoper starše nasilneža, saj obligacijski zakonik jasno določa odgovornost staršev »kadar škoda nastane zaradi slabe vzgoje, slabih zgledov, ki so mu jih dali starši ali grdih navad«.
No, tako bi delovala pravna država. S tem bi bila žrtev zaščitena.
Ker pa je v Sloveniji horizontalno nasilje marginalnih skupin pogosto uporabljen mehanizem družbene kontrole:
– Posamezni pripadniki romske skupnosti lahko gradijo na črno ker so »drugačni«;
– neosocialistični aktivisti lahko zasedajo državno in zasebno lastnino in tako kršijo temeljne človekove svoboščine ker se borijo za nekakšne »ljudi pred profitom, kvaliteto življenja in boljši jutri«;
– sindikat avtoprevoznikov pa lahko zapre Ljubljano in meščanom onemogoča gibanje, ker vzpostavlja nekakšen »kapitalizem s človeškim obrazom«;
se v praksi zgodi, da socialne službe poskrbijo za asocialne pande bistveno hitreje, kot pravna država zaščiti njihove žrtve.
Tako so gostujoči učitelji iz javnih šol v oddaji namesto rešitev izražali nemoč, pozivali k skupnemu ukrepanju (pred tem pa se vsi primimo za roke in kaj zapojmo?); prisotni sindikalist Branimir Štrukelj pa je pometal težave pod preprogo in na vsa usta hvalil strokovno in korektno delo članov njegovega sindikata javnega izobraževanja.
Igrali so ubrano in umirjeno, kot orkester na Titaniku.
Le telefonski klici obupanih staršev, ki so spraševali na koga se lahko obrnejo, da se bo trpinčenje njihovih otrok končalo so pokazali, da skupina modrijanov rešitev v resnici nima; količina klicev pa je kazala, da gre za zelo razširjen problem.
Sporočilo oddaje je bilo jasno. »Starši, prepuščeni ste sebi. Branite svoje otroke in nas vendar pustite, da bajamo naprej.«
Anketno glasovanje na koncu oddaje je sprostilo frustracije gledalk in gledalcev. Tragično je spominjalo na kaznovanje sla, ki je prinesel slabo novico. 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} gledalk in gledalcev je glasovalo za prepoved uporabe mobitela v šolah – in vendar je ravno mobitel z vgrajeno kamero omogočil, da smo za omenjen primer nasilja sploh izvedeli. Nemočni karkoli storiti smo za obnašanje nasilnežev obdolžili košček plastike.
Nepripravljeni prepoznati sprevržene socialne »ideale« kot enega glavnih virov vertikalnega nasilja v družbi, smo svoj gnev usmerili v artikel, ki simbolizira osovraženo potrošništvo. Reagirali smo natanko tako, kot nas »kritično intelektualni« mediji že petnajst let učijo.
Nezreli politično kaznovati tiste, ki so najbolj glasni v svojih zahtevah, da se »nobenega otroka ne sme prepustiti ulici« in nasprotujejo zasebnemu šolstvu, ki za razliko od javnih šol svoj šolski red sme postaviti tako, da nasilne otroke izključi iz šole.
Pravna praznina ni ustvarjena po malomarnosti zakonodajalca, temveč zaradi naše neživljenjske in z zdravo pametjo in občutkom za pravičnost skregane sodne prakse, le ta pa je posledica interesov tistih, ki jim takšno stanje odgovarja.
Cikel nedelovanja pravne države je sklenjen z izkušnjo žrtev. Otroci, ki so v rani mladosti žrtve nasilja se naučijo, da so brezpravni subjekti. Za vse življenje izgubijo zaupanje v pravno državo. Slovenke in Slovenci pa s tem izgubimo ključen mehanizem za njeno vzpostavitev.
In orkester igra naprej.
Vir:
Se strinjam. Nasilneži so božčki, revčki, ki bodo potem pa na cesti, če se jih izključi. Na žrtev nihče ne misli. Ščitijo se barabe. Takšno ravnanje gledam vsak dan po sili razmer, ker sem pač v šoli v službi. Že zdavnaj sem izgubila upanje, da bo kaj drugače. In nasilje je prišlo tako daleč, da so žrtve tudi profesorice, pa se zadeve še vedno pometajo pod preprogo.
Hmmmmmm, saj so boščki otroci nasilneži. Večino so sami žrtve neurejenih razmer doma ali pa imajo dejansko fiziološke težave, ki jim onemogočajo, da vedno bi funkcionirali na sprejemljiv način.
Tukaj berem eno mamo, ki opisuje kakšnega otroka imajo pri njih v vrtcu (dve leti starejši od vseh, že v psihiatrični obravnavi, če sem prav razumela). Prav gotovo je ta otrok bogi in mu je potrebno pomagati. A problem je, ker se sočasno ne pomaga in to konkretno vsem ostalim v oddelku. Ker, kolikor razumem, kljub temu, da je otrok izredno problematičen, ni v skupini ves čas prisoten nekdo s specialnimi znanji, nekdo, ki bi nudil pomoč tudi sovrtičkarjem, ki so deležni nasilja in izredno”čudnega” obnašanja sovrtičkarja. Ravno tako bi moral biti prisoten tudi nekdo, ki bi seznanjal starše, kako naj doma reagirajo, nekdo, ki bi bil staršem na voljo, ko bi se njihov otrok zaradi tega izredno posebnega in pomoči potrebnega otroka doma začel čudno obnašati. Nimajo vsi starši znanj specialne pedagogike. Nasveti pa bi morali biti čimbolj konkretni. To, da je odgovor, da si je bil tepeni otrok sam kriv, ker je izzival, je enostavno nesprejemljivo.
In kar se je začelo v vrtcu, se bo preneslo v šolo, kjer se bo zaradi številčnejših oddelkov in zaradi dodatnih frustracij (v šoli se je treba namreč kaj naučiti) še dodatno razraslo.
Prej sem morala na hitro končati in sem poslala le del tega kar sem želela zapisati.
Sicer je v članku več zadev s katerimi se ne morem strinjati, a komentirala bi le še tole:
“Nezreli politično kaznovati tiste, ki so najbolj glasni v svojih zahtevah, da se »nobenega otroka ne sme prepustiti ulici« in nasprotujejo zasebnemu šolstvu, ki za razliko od javnih šol svoj šolski red sme postaviti tako, da nasilne otroke izključi iz šole”
Nobenega osnovnošolskega otroka se NE SME prepustiti ulici oz. neodgovornim in nasilnim staršem, staršem, ki nimajo časa vzgajati. Kam z otrokom, ki so se ga v zasebni šoli elegantno otresli avtor seveda ne odgovori.
Dejstvo je, da bi bilo v šolah bistveno manj problemov, če bi znižali normative za posamezne razrede, kvalitetno izobraževali učitelje za delo z nasilneži, omogočili učiteljem ukrep odstranitev iz razreda, uvedli dodatno strokovno pomoč, ne pa da je normativ za svetovalne delavce 1 delavec na 20 oddelkov, to je, če so razredi polni 20 X 28 otrok, EN SVETOVALNI DELAVEC na 560 OTROK … in še in še.
Žal se ne morem strinjati @lko,
Preverjeno in Trenja po mojem opažanju niso pokazala nobenega primera rehabilitacije nasilneža in njegove uspešne vključitve nazaj v razred.
Izobraževanje, ki ne daje konkretnih rešitev, ki bi dajalo konkretne rezulate in ki bi konkretno preprečevalo nasilje ali rehabilitiralo nasilneže, je zguba časa in samo sebi namen in služi birokratom za nadaljnje pobiranje avtorskih honorarjev za predavanja, ki ne koristijo nikomur.
Očitna odsotnost kakršnegakoli zgleda, ki je v preteklosti dal konkreten rezultat, kaže na vso bedo izobraževanja, ki je trenutno na voljo našim vzgojno-izobraževalnim institucijam. Solidarnost?!? To da bo moj otrok v zasebni šoli, še ne pomeni, da bo nekdo avtomatično na ulici.
Naši strokovnjaki so več kot očitno izgubili kompas. Izobraževnaje zaradi izobraževanja, filanje in zaposlovanje kadrov, ki ne vedo kako se problema lotiti, pa je nadaljnje metanje stran davkoplačevalskega denarja.
p.s.
Zakaj bi se morala jaz čutiti in biti odgovorna, za slabo vzgojo drugih strašev in zakaj bi morala jaz izpostavljati svoje otroke nasilju nevzgojenih in nasilnih otrok, pa res ne razumem.
Sicer pa je avtor lepo odgovoril, naj starši otrok, ki so nasilni, začno plačevati odškodnine, pa bodo hitro ugotovili, tako kot lastniki podivjanih in nesocializiranih psov, da je nesocializiran otrok tudi drag špas.
Ja, 255, meni se zdijo zanimivi določeni manipulativni prijemi avtorja tega članka.
Iz tega, da se šole neustrezno odzovejo na nasilje (kar je res), flegma preskoči na kritiko mišljenja, da noben otrok ne sme ostati na ulici (prva manipulacija), iz tega pa potegne zaključek, da bi ves problem nasilja rešilo zasebno šolstvo, ki lahko izključuje (druga manipulacija).
Torej iz kritike obstojega neodziva šol na nasilje preidemo na prefinjeno in prikrito reklamiranje zasebnega šolstva, ki bo problem nasilja reševalo z izključevanjem (iz katere ideološke opcije prihaja avtor, tudi očitno ni ravno uganka stoletja).
Česar pa avtor (namenoma, sem prepričana) ne pove, da pa to, da imajo vse srednje šole, tako zasebne kot javne, že danes povsem legalno pravico izključiti dijaka, osnovne šole pa te pravice nikoli ne bodo imele, ker je osnovna šola obvezna. In tudi tega ne pove, da ravno državam, ki dosledno prakticirajo načelo “revno mularijo na ulice takoj po OŠ, bogato pa v drago zasebno šolstvo”, tudi najbolj raste kriminal.
Zanimivo razmišljanje. V EU ima največji delež otrok v zasebnih šolah Nizozemska (75,3{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}), sledi pa ji Belgija (56,8{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}). Doslej nisem imel občutka, da te države prakticirajo načelo “revno mularijo na ulice takoj po OŠ, bogato pa v drago zasebno šolstvo”, ampak če ti tako trdiš, bo pa že držalo, ne?
Z izključevanjem pa ne rešuješ problema nasilja, ampak se s tem zaščiti žrtve nasilja in prepreči ponavljanje nasilnih dejanj. Vsi ukrepi v takšnih primerih pač niso namenjeni reševanju nasilneža pred svojimi slabimi navadami. Kaj moramo storiti tudi za tiste, ki jih trpinči.
Dotični članek opisuje stanje duha in alternativnih metod reševanja sporov v naši nepravni državi. Pravna država je odpovedala na vsej črti in pri nas vlada zakon ulice in nasilja povsod, na vsakem koraku, celo v šolah kjer naj bi bili otroci varni in varovani, medtem ko starši preživljamo čas v službi. V tem članku ne vidim ne agitiranja za ne agitiranja proti zasebnim šolam.
S člankom se strinjam na vsej črti in cinizem najhujše sorte je izrekati stavek, “Nobenega osnovnošolskega otroka se NE SME prepustiti ulici oz. neodgovornim in nasilnim staršem, staršem, ki nimajo časa vzgajati”, ali pa tisti, ki ga izreka, sploh ne ve, kaj stavek pomeni. Osebno bi se težko odločila katera oznaka je za človeka slabša. Stavek je že zdavnaj izgubil svojo vsebino in je samo še retorična floskula glede na dejansko stanje v naših šolah.
Zakon ulice, je zakon močnejšega brutalnejšega, podlejšega, je zakon kjer civilizirana pravila mirnega, nenesilnega in kulturnega dialoga in reševanja sporov ne veljajo.
In v naših osnovnih šolah pravila lepega obnašanja, civiliziranega vedenja in nenasilja sodijo samo še k pouku zgodovine v čas Marije Terezije. Na šolskih hodnikih, šolskih dvoriščih in učilnicah pa ta koncept že lep čas ne obstaja več.
Kar se zasebnega šolstva tiče, vam lahko povem da že obstaja, in sicer starši, ki niso zadovoljni z edinim obstoječim sistemom, imajo možnost ostati doma in otroke poučevati bodisi sami, bodisi na črno z denarjem na roke plačujejo zasebne učitelje, otroci pa nato opravljajo razrede po izpitih. Osebno poznam tri družine, ki na ta način šolajo svoje otroke, ena izmed njih se je odločila za domače poučevanje ravno zaradi nasilja, ki so ga bili v šoli deležni otroci.
Zanimivo je kako hitro se pri nas (celo na forumih) najdejo blebetači, ki v vsakem namigu na zasebno šolstvo mahajo z naraščanjem kriminala. Uvedba zasebnega šolstva ne pomeni nujno odpoved javnemu šolstvu, pomeni samo konkurenco. Celo v ZDA je nekaj javnih univerz recimo Berkley, ki sodi med top ten ameriških univerz.
Sicer pa, če se vsi strinjamo, da je neustrezno reagiranje šol na nasilje problem, potem pričakujem kakšno idejo, kako ta problem rešit. Zgolj pljuvanje na ponujeno delno rešitev v obliki zasebnega šolstva, je običajno najboljši dokaz, da človek, ki polemizira, ni sposoben ponuditi boljše alternative.
Z Nizozemsko in Belgijo me pa ne poskušaj minirati 🙂 Slučajno vem o točno tem šolstvu ogromno – iz lastnih izkušenj 🙂
Za začetek si poglej, do kdaj tam traja obvezna vključenost otrok v šolski sistem in kaj točno pomni v finačnem smislu zasebno šolstvo. Je treba znati še kaj drugega kot vleči statistiko o javnem-zasebnem z Wikipedie. Ja, obvezna vključenost otrok v šolstvo je precej daljša kot pri nas in zasebnost ne pomeni anglo-ameriškega tipa zasebnosti, ki pomeni tudi finančni elitizem. Podrobnosti si poišči sam/a.
In zasebno šolstvo zlasti še malo ne pomeni, da se problematično mularijo meče na cesto, ker so vzvodi ukrepanja precej drugačni in niso omejeni na to, da se iz zasebnih šol meče in se jih finančno napaja, javno mora pa vse požreti in finančno nazaduje.
Morda se ti bo posvetilo, da nisem nasprotnik zasebnega šolstva kot takega – sama sem šla skozenj. Sem pa zelo proti temu, da pri nas določena ideološka struja za vsak problem, ki ga nima samo naše šolstvo, ampak naša celotna družba, kot magično rešitev zagovarja zasebno šolstvo in praktično dvig rok nad javnim šolstvom, ki naj počasi propada, vso energijo in denar pa bi morali usmerjati v ustanovitev zasebnega šolstva. Narobe. Zelo narobe. Begijci in Nizozemci tretirajo javno in zasebno šolstvo enakovredno, tudi finančno in enake rešitve za problem nasilja se uporabljajo v obeh sferah.
aja še to
Janis je bila do zdaj forumska ekspertinja za zdravstvo, v zadnje pol leta pa se je priučila in postala še ekspertinja za vprašanja šolstva, pohvalno, pohvalno
mi uboga glupa raja seveda nimamo lastnih možganov, in ne znamo pogruntati, da zadaj stoji manipulacija
:)) Vsi vemo, kje v Sloveniji je multitasking valilnica kadrov :))
Janis, jaz nisem prišel na ego trip, ampak da ti pokažem, da imaš vrzeli v razmišljanju. Če ti je Nizozemski ali Belgijski tip zasebnega šolstva pri srcu, potem je nesmiselno, da podolgem in povprek kritiziraš “zasebno šolstvo”, ki daje -mimogrede- odlične rezultate tudi v Sloveniji, saj so naše najelitnejše šole Škofijske gimnazije. Kritiziraj tisto, kar v resnici slabo deluje.
Nesmiselne ideološke ovire so ovire na poti do izboljšanja in če se strinjava, da so Nizozemske in Belgijske zasebne šole zelo uspešne, potem dajva pač raje sodelovati na temu, kar nama je tam obema všeč…
Hudolina, se strinjam s tabo, stavek sem popolnoma napačno zapisala, cinizem, neumnost, naivnost … nisem dovolj razmislila, poleg tega pa je moje mnenje, da se žrtvam in potencialnim žrtvam nudi premalo pomoči, zapisano že v mojem gornjem sporočilu.
Želela bi si, da se nobenega šolskega otroka ne bi prepustilo kakršnemukoli nasilju, ulici … žal je resničnost drugačna in tudi s tem, da naša “pravna” država naredil absolutno premalo, se strinjam. Dejstvo je, da je za nasilneže zaenkrat “poskrbljeno” bolje kot za žrtve, kot npr. v gornjem primeru iz vrtca.
A menim, da zasebno šolstvo z izključitvami ni odgovor in zaenkrat sem proti zasebnemu šolstvu kot se ponuja. Švedska nima manj nasilja zaradi zasebnega šolstva.
Še vedno je potrebno poskrbeti tudi za red na javnih šolah in za vse več nasilnih otrok in na to ima naše Ministrstvo zaenkrat premalo odgovorov.
V današnjih razmerah pa verjamem, da bi se ob ponavljajočem nasilju tudi sama poslužila šolanja mojega otroka na domu, namesto da bi se v to, vsaj za nekaj časa, prisililo starše nasilneža.
V Belgiji kot Belgiji nimajo enotnega šolskega sistema, zato o belgijskem šolskem sistemu kot takem sploh ne moremo govoriti. Tisti, ki pravi, da belgijski sistem dobro pozna, pove že samo s tem stavkom, da sploh ne ve o čem govori.
Izobraževanje v Belgiji (ki ima bajdvej sedem različnih parlamentov) spada v pristojnost flamske ali francoske skupnosti. Določene pristojnosti imajo tudi parlamenti jezikovnih skupnosti, skratka v Belgiji imajo pester nabor že samih zakonskih regulativ, ki določajo šolske sisteme. Francoska skupnost recimo, bolj favorizira javno šolstvo, flamska pa zasebno.
Da se nekdo hvali, da ima direktne izkušnje z Nizozemskim in Belgijskim sistemom hkrati, je žal smešno.
Drugič
Kar Janis zgoraj zatrjuje, namreč, da ima Belgija pristop do nasilja enak tako v javnih kakor tudih zasebnih šolah drži, seveda pa je treba vedeti, zakaj drži, saj bi iz popolnoma istih razlogov morala tudi Slovenija uveljavljati enak princip oziroma principe pri soočanju s problemom nasilja.
V Belgiji se z nasiljem ukvarjajo:
– organi pregona, to je policija, tožilstvo in sodišča za mladinsko kriminaliteto, če ima nasilje znake kaznivega dejanja. Kaj je kaznivo dejanje definirajo zakoni, zakoni pa veljajo za vse ljudi (tudi otroke) enako, ne glede na to na kakšno šolo hodijo.
– organi socialnega skrbstva, ki se ukvarjajo z družino kot celoto in ki presojajo ali niso morebiti podani znaki zanemarjanja otroka. Če zanemarjanje ugotovijo, se straši soočijo z realno možnostjo odvzema otroka, pa tudi s kazenskim pregonom, v milejših oblikah zanemarjanja pa z možnostjo plačevanja globe
– neodvisno in vzporedno z gornjima mehanizmoma lahko poteka tudi sodni postopek ugotavljanja civilne odgovornosti šole kjer se je nasilje zgodilo ali celo staršev. Odškodnine, ki jih belgijska sodišča dosojajo niso majhne in se gibljejo od 5000 € navzgor. Belgijska sodišča tudi niso znana po polžjem sojenju, tako kot slovenska sodišča. Pravnomočno sodbo lahko v Belgiji pričakujete v roku 8ih mesecev, zadeve z elementi nasilja so namreč prednostne. Izvršba pri njih pa traja pičel mesec. Torej skupaj 9 mesecev, da država Belgija staršu, ki ima nevzgojenega otroka izstavi in poplača račun za odsotnost vzgoje. Pravila nepogodbene odškodninske odgovornosti seveda spet določajo zakoni, ki seveda veljajo za vse enako, zato tudi ni razlike v pristopu sankcioniranja nasilja med zasebnimi in javnimi šolami.
– če boste otroka v Belgiji vpisali v zasebno šolo, boste s šolo v začetku šolskega leta podpisali pogodbo s katero se boste zavezali med drugim tudi, da boste spoštovali ali še bolje, da boste kot starš poskrbeli, da bo vaš otrok spoštoval hišni red šole. V taisti pogodbi bodo tudi natančno določena pravila pod katerimi se lahko ta pogodba predčasno razdre, kar z drugimi besedami pomeni, da se vašega otroka izključi iz šole. V Belgiji nihče ne sili vpisovati otroke v zasebne šole in starše, da pristanejo na šolske pogodbene (in disciplinske) pogoje. Načeloma se ljudje v Belgiji sklenjenih pogodb držijo, ker se zavedajo, da bodo v primeru kršitev sankcije padle z veliko stopnjo verjetnosti. Šola, tudi zasebna je nenazadnje odškodninsko odgovorna drugim staršem, da se otrokom, ko bodo v šoli, ne bo zgodilo nič hudega. Zato se šolam seveda finančno splača, da nasilneže, ki se niso sposobni držati dogovorov, na prijazen, vljuden, predvidljiv in zanesljiv način izločijo iz skupnosti, katerih pravil se niso sposobni držati. Spoštovanje pogodb nadzorujejo spet belgijska sodišča, v primerjavi s slovenskimi sodišči, neprimerljivo učinkoviteje. Poleg tega je vačasih dovoljeno tudi, da zakon zamenja kakšno pogodbeno določilo, ki je izrazito nefair do pogodbene stranke. Seveda to velja samo ob razmeroma strogih testih sorazmernosti. Pa smo spet pri principu enakosti pred zakonom in pred sodiščem.
Toliko o ukrepih in metodah, ki jih v Belgiji uporabljajo enotno pri soočanju z nasiljem, ne glede na javnost ali zasebnost posamezne šole.
To so preprosto mehanizmi pravne države, ki bi morali funkcionirati tudi pri nas.
Limburghija drži, v Belgiji imajo res komplicirano šolsko zakonodajo. Meni se včasih zazdi, da so za vsako šolo spisali poseben zakon.
Mene pa zanima kam spadajo šole kamor hodijo otroci diplomatov in osebja zaposlenega v evropskih institucijah.
Te šole niso javne šole oziroma del nobenega izmed belgijskih sistemov, pa tudi čisto zasebne niso, ker jih plačujejo evropske institucije?
Ne poznam odgovora na tvoje vprašanje, bi pa opozoril na dejstvo, da se zasebnih šol večinoma (v Evropi in nekoliko manj tudi v ZDA) ne financira le z zasebnim denarjem.
Za to sta dva dobra razloga.
Prvi je, da se s pomočjo državnega denarja lahko nanje vpišejo tudi otroci, katerih starši si jih ne bi mogli privoščiti (na Nizozemskem je kar 75,3{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok na zasebnih šolah).
Drugi pa je, da tudi starši, ki svoje otroke dajo v zasebne šole plačujejo davke za šolstvo in je zato smiselno, da so njihovi otroci deležni nekaj teh sredstev.
Eden izmed možnih načinov financiranja takšnega sistema (pa ne edini) je voucherski. Vsak otrok dobi določeno število voucherjev za šolo (npr. voucher za vsako leto in dva dodatna voucherja, če mora ponavljati razred).
Tako imajo npr. starši za osnovno šolo na voljo 11 voucherjev, te pa lahko vnovčijo kot šolnino v javni in v zasebni šoli. Običajno so najbolj proti voucherjem in izbiri staršev sindikati javnih učiteljev, saj voucherji vzpodbujajo tekmovalnost med šolami in jih silijo v višjo kvaliteto; sindikati pa so naravni nasprotniki vsakega tekmovanja in višanja kvalitete – oboje namreč pomeni višja pričakovanja od zaposlenih, česar sindikati ne marajo.
Danes so pod vplivom dogodkov v ZDA novinarji končno izbrskali tudi rezultate raziskave Who, ki je ugotovila, da je -v nasprotju s pričakovanji- v evropskih šolah več medvrstniškega nasilja, kot v ZDA; vodita pa ravno Latvija in Litva, ki imata tudi najmanjši delež otrok v zasebnih šolah v EU (Litva na zadnjem mestu, Latvija tretja od zadaj)
p.s.
Morilec v ZDA je bil na javni šoli (tako kot morilec 18 študentov v Nemčiji pred tremi leti), niso ga izključili, čeprav je zalezoval sošolke in skušal podtakniti požar, bil je minority group (južnokorejec) in v svojem sporočilu je navedel, da se je treba boriti proti “bogatunskim otrokom” (oz. rich kids). Skratka prototip vsega tistega, kar kritiziramo tule – neukrepanja javnih šol proti asocialnim študentom, nedotakljivosti manjšin in razrednega bojevništva…