Izzivamo vas, da napišete nekaj kratkega o tem, kako je dogodek hvaležnosti zaznamoval delček vašega sveta.

Do 14. februarja zbiramo prispevke o tem, kako se vas je neka situacija dotaknila. Bodite kreativni, pustite domišljiji prosto pot. Zbiramo srčne zgodbe hvaležnosti. Komu ste hvaležni in zakaj. Prispevki naj bodo dolgi od 500 do največ 3.000 znakov s presledki.

Uredniški odbor bo med vsemi prispevki izbral nekaj najboljših.

Med 15. in 21. februarjem 2016 bodo uporabniki glasovali med prispevki, ki jih je izbralo uredništvo. Avtorje prispevkov, v znak zahvale, peljemo v toplice Sava Hotels & Resorts.

Izmed vseh prispelih zgodb bodo z največ glasovi izbrane 4 najboljše srčne zgodbe, katerih avtorje bomo ob podpori Sava Hotels & Resorts nagradili z vikend paketi za 2 v Termah 3000 – Moravskih Toplicah, Termah Banovci, Termah Ptuj, Zdravilišču Radenci in Termah Lendava.

Prispevke objavite kot registriran uporabnik, na forumu: Knjižnji molji, in sicer do 15. februarja 2016. Naslov teme »Hvaležna ali hvaležen sem«.

Pošljete lahko največ tri prispevke, ki so vaše avtorsko delo in so napisani v slovenskem jeziku. Svoj prispevek pošljite kot registriran uporabnik. S tem dovoljujete objavo vašega prispevka (z vzdevkom) v javnih občilih ter potrjujete, da sprejemate pogoje sodelovanja v natečaju. Prispevke anonimnih avtorjev ne bomo morali upoštevati v natečaju.

Vemo, da radi pišete in vemo, da radi klepetate. Kar pa Travel.Over.Net[/url] trenutno najbolj zanima je: komu ste hvaležni in zakaj. Zbiramo srčne zgodbe vsakdana in z malo sreče greste v TOPLICE.

Nekaj kilometrov izkušenj že imam za seboj ;).
Testiram življenje in vedno se kaj novega naučim pri sebi.
Danes lahko rečem, da sem hvaležna babici, ki me je v gozdovih Bele Krajine naučila, kakšno moč imajo rastline, drugi babici, ki me je naučila plesti odeje, puloverje. Hvaležna sem za otroštvo. Kako izjemne starše imam spoznavam sedaj, ko imam svojo družino, ko odraščam. Vztrajnost, skromnost, iskrenost, poštenost. Hčerki sta zbudili v meni vsa čustva, ki jih premore vesolje. Mož, najboljši učitelj, mi stoji ob strani v moji samostojnosti. Razširjena družina, hvaležna sem, ker se z vami lahko smejim. Sodelavci, hvaležna sem vam, ker me sprejemate takšno, kot sem, in me podpirate. Hvaležna sem mojim iskrenim prijateljem, ni vas veliko, ampak za vas bi poletela, kamor želite. Hvaležna sem, da sem, da lahko potujem. Hvaležna sem, da lahko pišem. Hvaležna sem, da lahko hodim v opero. Hvaležna sem, da lahko negujem svoj vrt prijateljstva, da mi sivka vsako leto bolj cveti. Hvaležna sem, da lahko raziskujem svetove. Hvaležna sem za cilje, ki sem si jih postavila in vse sanje, ki jih sanjam visoko. Rada imam življenje in sem hvaležna.

Hvaležna sem za svojo psičko, ki se me vedno iskreno razveseli.
Hvaležna sem za svoje starše, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo
Hvaležna sem za potovanja, po katerih nisi nikoli več enak.
Hvaležna sem za spontane izlete, ki popestrijo vsakdan.
Hvaležna sem za prijatelje, ki dokazujejo, da fizična razdalja med nami ni ovira.
Hvaležna sem za kosila, ki mi uspejo.
Hvaležna sem za jutranjo kavo, ki me prebudi.
Hvaležna sem za sprehod po mestu in odkrivanju že pozabljenega.
Hvaležna sem za čvek s prijateljico, ki mi polepša dan.
Hvaležna sem za čvek z neznancem, ki morda postane prijatelj.
Hvaležna sem, če lahko pomagam.
Hvaležna sem za dober film, ki ti da misliti.
Hvaležna sem za dober koncert in glasbo.
Hvaležna sem, da se lahko učim.
Hvaležna sem, da se lahko ukvarjam s športom.
Hvaležna sem za vse, kar me se čaka.
V pričakovanju.

HVALEŽNA SEM OČETU DA ŠE VEDNO UPAM

Hvala za vašo misel.

Velikokrat se vprašam, zakaj ravno jaz? Kakšno srečo sem imela, da sem bila ravno jaz tista, ki je dobila priložnost za življenje in bila poslana na svet.

Hvaležna sem za to priložnost in najbolj cenim dan, ko sem spoznala, da sama pišem knjigo svojega življenja. Zavedam se, da na vse dogodke ne moram vplivati, lahko pa določam smernice. Lahko živim življenje z nasmeškom in ljudje mi vračajo nasmeh, lahko delam dobro in dobro se mi vrača, lahko sprejmem, kar želim, in zavrnem, kar me ne osrečuje, in tako oblikujem svojo srečo. Ker sem srečna jaz, so srečni moji bližnji in skupaj se imamo lepo.

Velikokrat se vprašam, kakšna je teorija izbire. Tega ne bom nikoli izvedela, bom pa izkoristila to priložnost in napisala lepo knjigo življenja.

Hvaležna sem za vse bližnje, ki me obkrožajo: tako družino, sorodnike, prijatelje, sodelavce in seveda srčnega partnerja, ki me podpirajo v vseh pogledih. Da mi dopuščajo, da sem to, kar sem. In na drugi strani sem hvaležna za to, ker mi življenje ponuja take in drugačne prilike, iz katerih se lahko bogatim in osmišljam svoj obstoj.

HVALEŽNA SEM

Napišem naj, kateri dogodek se me je tako dotaknil, da lahko rečem, da sem bila takrat hvaležna. Ne, ne bom zapisala tega. Pa ne da nočem, ne da nisem hvaležna, ne da ni bilo takega dogodka. Ne, preprosto tako je, da sem vsak dan hvaležna. Hvaležna sem za čisto drobne stvari, ki mi lepšajo vsakdan. Hvaležna sem za kavo zjutraj, sploh tisto, ki mi jo je dala babica, ki to ni, ampak je Nana, od prijateljice iz Francije. Da, hvaležna sem za francosko kavo. Hvaležna sem šoferju avtobusa, ki me počaka, ko šprintam za njim in podiram svetovni rekord na 100 metrov. Hvaležna sem za poljub nečakinje, ki mi ga s cmokom pritisne na lice in občasno ob tem doda še glasen: »Mwaaa«. Hvaležna sem, ko se z njo igram smučarske skoke in skoraj spustim dušo, ker moje telo ni ljubitelj športa. Hvaležna sem za starše, ki me imajo radi in me spodbujajo in me ne vržejo skozi okno, ko jim vsa sitna najedam in cvilim in jočem, da grem že sebi na živce. Hvaležna sem za fanta, ki me ima rad in mi riše nasmeh na ustnice, ko samo pomislim nanj. Hvaležna sem za prijatelje in ostale sorodnike, ki vem, da so tam zame, ko jih potrebujem. Hvaležna sem za Tejo, ker vem, da je tudi ona hvaležna zame. Hvaležna sem za sonce v mrzlem zimskem dnevu in hvaležna sem za dež v vročem poletnem večeru. Hvaležna sem za koktejle poleti in kuhano vino pozimi. Hvaležna sem za šal, ki mi ga je spletla mama, in za tisto majico, brez katere, ampak brez te pa reeeeesss!!, ne morem živeti, ki mi jo je kupil tata. Hvaležna sem za brata, ki je pač brat, starejši, ki je na svetu le za to, da muči svojo mlajšo sestro, a to lahko počne le on, ker če slučajno kdo drugi poskuša karkoli, je on tam, da jo varuje. Hvaležna sem za jesensko listje, ki se poda mojim škornjem in plašču. Hvaležna sem za sol na ramenih, ki mi ostane, ko se ure namakam v morju. Hvaležna sem za marjetice, ki so tako lepo bele in mi povedo, da me fant ljudi. Hvaležna sem za češnje, najprej za belo cvetoče, nato za debele rdeče, ki kaj kmalu izginejo v mojih ustih. Hvaležna sem za knjige, ki me peljejo na mnoga dolga potovanja. Hvaležna sem za šolo, ki jo sovražim iz dna srca, a ji ne morem reči ne. Hvaležna sem za telo, ki ga imam in za katerega ne potrebujem ur in ur v fitnesu in se ne rabim odpovedovati takšnim in drugačnim torticam. Hvaležna sem za mivko med prsti na stopalih, ki še teden dni ostane z mano. Hvaležna sem za ptičje petje, ki me uspava, ko poležavam na plaži. Hvaležna sem za smeh, ni važno čigav, le da je, še posebej tiste dni, ko v meni zamre. Hvaležna sem za življenje, ki ima vzpone in padce, a gre vedno naprej in vedno prinese nekaj novega, da komaj čakaš, da ga vpiješ. In hvaležna sem, da sem. Preprosto, hvaležna sem.

V imenu Glori13, ki je poslala prispevek na elektronski naslov [email protected], objavljamo prispevek.

Hvaležna sem

V življenje sem iskal nekakšen azil, samoten otok, samoten kraj, kjer bi se lahko skril pred ljudmi, pred dolgočasno rutino vsakdana, pred praznino in jalovostjo življenja, kraj, kjer bi dihal žameten zrak, v miru, ki bi valoval in me pomirjal. Morda je to utopično razmišljanje, a vendar upanje in hrepenenje je tista sila poleg ljubezni, ki daje smisel življenju.
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
Pozno popoldne, Jan se je vrnil iz službe. Doma ga čaka žena Andreja s poznim kosilom, ki je v bistvu zgodnja večerja in njun edini skupni obrok, miza je pogrnjena, Jan vstopi, si sleče plašč, se preobuje, pozdrav in sede za mizo, čaka, da ga postreže s testeninami in omako ter solato. Kmalu prisede tudi ona in skupaj jesta.
Ob delavnikih je tam okoli šeste ure kosilo na mizi, vse poteka po vnaprej pripravljene zaporedju. Z ženo se ne prepirava, skoraj se ne spomnim, da bi se kdaj. Gre za vajenost in utečenost, dogaja se, da velikokrat točno vem kaj bo rekla.
Je bilo v službi kaj posebnega?
Ne, ne vem na kaj misliš?
Pa saj ja vidiš kakšni časi so. Skoraj vsak dan rop, kriminal povsod.
Nič ne kaže, da nas bodo oropali, sicer pa imamo že dolgo varnostnike, kamere, v dveh minutah in pol od alarma bi bila policija pri nas.
To je v redu, samo se dogaja, saj ja gledaš televizijo,bereš časopise? Boš v soboto vseeno šel do obale k prijatelju? Obeta se dež in slabo vreme.
Ja, šel bom, lahko bi šla zraven, malo svežega zraka ti ne bi škodilo. Obenem bi končno rad videl ta njegov vikend, ki ga tako hvali. Sploh ne vem kdaj sem bil zadnjič na morju izven poletja? No, kdaj sva bila.
Tudi jaz ne vem. Morje mi ni bilo nikoli blizu, posebno poleti ne, ko je ubijajoča vročina. Morda ja, bi šal kdaj izven sezone na kakšne samotni otok.
Samo jaz bi vseeno še enkrat poskusila?
O bog, pa ja ne boš spet pričela s tem?! Sedemkrat sva šla, žal ni bilo uspeha, pa tudi v tvojih letih, saj ja veš kaj je rekla zdravnica?
Samo Ljuba je vseeno zanosila pri dvainštiridesetih! Petič je šla na epruveto in ji je uspelo. Prej je vsakič imela po dva, tri oplojene, pa ni obupala.
Samo to je prej izjema, kot pravilo. Ti se odloči, če greš te bom podprl, samo ne bi rad, da padeš znova v tisto grozljivo depresijo.
V depresiji sem itak. Ti pa na posvojitev niti pomisliti nočeš. Mislim, da je to najin zadnji vlak.
Pa ne gre zato, sama veš, da so pri nas čakalne vrste tja štiri, pet let. Tujina pa, ne moreva, kar nekaj tako, neodgovorno. Se bova še pogovorila, je prav?
V bistvu ni kaj reči, vstaneš in se kot avtomat odpraviš po ulici, srečuješ ljudi, niti pogleda ne dvigneš, hodiš vedno po isti poti do banke. Preoblečeš se, pozdraviš sodelavce in potem kot robot sedeš za bančno okence in delaš. Gibi so avtomatični, enako kot pri vožnji avtomobila, trudiš se, da si skoncentriran, da na narediš napake. Ko je službe konec, ne čutiš utrujenosti, morda neko votlo praznino, ko se po vedno enaki poti odpraviš proti domu.
V igri letnih časov zacvetele so češnje.
Rodil se je otrok.
Rojstvo je čudež.

BILO JE 19.10 2012,KO SEM NEVEDE,DA BO KAJ NAROBE ODŠLA V BOLNIŠNICO
NA PREGLED. MOJ DOJENČEK NAJ BI SE RODIL ŠELE ČEZ MESEC DNI…NIČ ME
NI BILO STRAH,SAJ SEM BILA PREPRIČANA DA GRE LE ZA LAŽEN PREPLAH.
PO URAH PREGLEDOV IN ZASKRBLJENIH OBRAZOV OKOLI MENE SEM VEDELA,DA GRE
ZARES,NEKAJ JE NAROBE….
ODPELJALI SO ME V OPERACIJSKO DVORANO,SRCE MI JE BILO KOT NORO,PO
LICIH SO MI ZA RAZLIKO OD PRVIČ,SEDAJ TEKLE SOLZE STRAHU IN
OBUPA….LE ŠE BEŽEN POGLED NA MOŽA IN ME ŽE NI BILO VEČ…….

ZBUDILA SEM SE V BOLEČINAH IN ZAČUDENA SPOZNALA DA MOJEGA OTROKA NI OB
MENI….SPRAŠEVALA SEM KJE JE,AMPAK SO VSI MOLČALI. ODPRLA SO SE VRATA
IN PRIŠEL JE MOŽ….JOKAL JE KOT OTROK,KOMAJ GOVORIL….SINA BODO S
HELIKOPTERJEM ODPELJALI V LJUBLJANO,HUDO JE….BESEDE SO ODMEVALE V
MOJI GLAVI,NISEM VEDELA ALI JE RES…SPRAŠEVALA SEM SE KAJ SEM
NAREDILA NAROBE DA JE TAKO….

ČEZ ČAS SO ME S POSTELJO ODPELJALI DO DVIGALA BOLNIŠNICE DA BI SE
POSLOVILA OD OTROKA…AMPAK GA SPLOH NISEM VIDELA,SAJ SE NISEM MOGLA
DVIGNITI,LE ZA SEKUNDO SEM POBOŽALA NJEGOVO NOGICO IN ŽE GA NI BILO
VEČ….

ČEZ NEKAJ DNI SEM TUDI JAZ ODŠLA ZA NJIM V TO NAŠO
LJUBLJANO….DNEVI,URE IN MINUTE KI JIH PRESEDIŠ PRI SVOJEM OTROKU,SO
PEKLENSKE….NE VEŠ ALI BI DIHAL,TAKO BOLI,NE VEŠ ALI BI MU
PEL,GOVORIL,GA BOŽAL,SAMO DA BI MALO POGLEDAL V SVET….

POZABIŠ NA LEPO,POZABIŠ NA SMEH,POZABILA SEM NA PESEM,KI ME JE
SPREMLJALA OD ROJSTVA,POZABILA NA VSE….

DANES JE NAŠ BOREC STAR 3 LET IN POPOLNOMA ZDRAV.

HVALEŽNA SEM VSEM SILAM,VSEM KI SO NAM TAKRAT STALI OB STRANI,VSEM MEDICINSKIM SESTRAM,KI SO ME TOLAŽILE IN VERJELE VANJ,DA BO ŽIVEL,KER ENOSTAVNO MORA…

HVALA DA SI,MOJ SIN…NAUČIL SI ME ZA CELO ŽIVLJENJE…

Na [email protected] je prišla tudi pesem Hvala ti, ker si!

Na [email protected] smo prejeli zapis:

Zapis hvaležnosti na [email protected] .

Zapis hvaležnosti na [email protected]

Zapis hvaležnosti na [email protected]

Zapis hvaležnosti na [email protected]

Zapis hvaležnosti na [email protected]

ŽARNICA

Pregori žarnica
in policist zahteva, da zadevo urediš. Takoj.
Vsaka takšna malenkost ti dvigne pokrov motorja, za katerega veš, da ne bo več dolgo zdržal. Znova se potopiš v motorno olje in ocenjuješ, ali res ni smotrneje zamenjati avta. Sanjaš o tej možnosti, zate nemožnosti. In veš, da ti ostane le lepa beseda, prošnja in molitev, naj še traja. Šteješ, če imaš za novo žarnico.
Poznaš miselni načrt svojih možganov in veš, da te bodo spet zapekle nerazumne obresti, ki jih moraš odplačevati, ker je nekdo spretno izkoristil tvojo stisko. In ti jo tako za nekaj let tudi podaljšal.
Ne veš, zakaj prenašaš vsakodnevno preklinjanje predpostavljenih, ki se hodijo praznit v tvojo pisarno. Ja, uživajo zagreniti dan še drugim. Sivočrna sluz se cedi s sten, ko odidejo. In potem ves dan dihaš ta plesniv zrak.
Ko uspeš odpreti domačo zarjavelo vrtno ograjo, te razveselijo rože. Ki pa so lepe le od daleč. Od blizu vidiš, da so jih zmaličili polži, nažrli so tvoj navdih, tvoj ponos. Nimaš kam pogledati vstran. Tvoja hiša ni tvoja, tega se vse bolj zavedaš. Zavedaš se, da dolgov ne boš nikoli poravnal, tujec v svoji hiši. Veš, dovolj bi bila polovica terjanega zneska v svežem denarju, upniki bi se takoj umaknili. Da, spet sanjaš.
Ne moreš oditi na sprehod. Pravzaprav težko premagaš sedem stopnic do vhodnih vrat. Pregled kolen doživiš najprej čez šest mesecev. Morda ne doživiš …
Gledaš fotografije izpred deset let in se čudiš, kako je mogoče z manj hrane zrediti se za petnajst kilogramov. Veš, da ne gre za čudež, a se s tem ne ukvarjaš preveč. Sam si, nikogar drugega ni, ki bi ti kaj očital.
Samost, ki se je zažrla v ostareli stenski opaž, začini vsako krompirjevo jed. Da, tudi iz radovednosti se trudiš ustvarjati. Nekaj slišiš, nekaj prebereš, nekaj si sam izmisliš. Krompir je zakon.
In potem pride. Vsak dan pride. Noč. Dolga, tiha, mračna, votla, temna, črna, težka kot svinec, polna slik in prikazni, polna praznine. Misel o žarnici, za katero moraš vrniti denar, te spočije.
In ponoči ne sanjaš.
Razmišljaš, zakaj ne ugasneš. Kot žarnica. Zakaj vsak dan znova vstaneš, morda skuhaš kavo in odideš v službo. Zakaj zjutraj enostavno ne obležiš in se prepustiš. Zakaj vztrajaš. Saj vidiš, da nezadržno toneš. Danes še imaš kavo. In elektriko.
Zakaj enostavno ne ugasneš.
Vera.
Upanje.
Niti ne veš v kaj. Morda v metulja, ki mu je uspelo preživeti gosenico in sedaj leti. Morda v škržata, ki se je uspel prebiti iz zemlje in zlesti iz hrošča. Morda prikliče samico in se tako tudi osmisli. Morda v lastovico, ki ždi na balkonski ograji in opazuje prazno gnezdo. Uspelo ji je, vsi mladi so odleteli.
Morda tudi tebi uspe.
Hvaležen za te misli se nasmehneš, tja nekam, v zgneteno množico skrbi. Verjameš, da bo tisti, komur je namenjeno, slišal.
Ne jutri. Že danes je novo upanje. Še žariš.

Avtor: Milan Novak

Zapis hvaležnosti na [email protected]

Zapis hvaležnosti na [email protected]

Zapis hvaležnosti na [email protected]

Hvaležna sem za vse malenkosti sladke
Vijolice, zvončke, bombone, čokoladke
Ateju za pamet, mami za lep glas
Ljubim najdražjim za vso potrpežljivost in čas
Enicam v šoli, da stvari danes znam
Življenjskim preprekam, da se ne vdam
Noni, moji dragi, ki me je vzgojila
Agropopu za vsa dobra besedila

Smehu iz srca in solzam sreče
Energiji, ki me na vse konce vleče
Mačku, ki polovi mi vse miške v hiši

Denarju, ki moje materialne želje usliši
Angelčku, kateri me čuva od rojstva naprej

Živalim, ki ljubijo vdano brez mej
Intuiciji, ki ima vedno prav
Vrgolijam, za katere mi ni žal
In tebi hvala, hvala ti za vse
Moje iskreno ljubeče srce

SLOVO

Po naslovu sodeč, bi človek za trenutek pomislil, da se poslavljam od tega foruma, a gre žal samo za zgodbico, ki je bila napisana za Natečaj o sreči in hvaležnosti. Sicer nekoliko pozno, ker sem se izjemno leno spravljal k pisanju, in še bolj leno k popravljanju. Mislim, res sem lenoba, in če ne bi nekako vnaprej hvaležno računal na toplice, ne bi bilo iz tega nič. Ampak ok, zdaj je tu, objavljena v tekmovalnem delu, in meni je všeč. Ahm, no ja, to sicer še nič ne pomeni, meni je veliko napisanega všeč, tudi take stvari ki drugim niso.

G.

SLOVO

Metuljčica je elegantno klečala ob Gospodarju in mu s prsti nežno drsela po koži, ki je bila še vlažna od vročega ljubljenja. Izdatno si jo je privoščil ob koncu seanse v zanesljivem ritmu tri globoke in dva plitka. Zdaj ga je ljubkovala tako kot je On imel najraje in kot je po njegovih besedah znala samo ona. Gospodar, ki ji je pomenil vse na svetu, ki ji je v zadnjem hipu podal roko, jo potegnil iz brezna propada in jo vzgojil v brezhibno sužnjo. Zdaj nikakor ni več razumela svojega življenja, kakršnega je živela, preden je srečala Njega. Dvajset izgubljenih let je pomislila. Ne, to ne bi bilo pošteno do nje, se je zdrznila, saj je bila še otrok. Pet izgubljenih let se je strinjala sama s seboj in ga še naprej nežno gladila s pomirjujočimi gibi.
Današnje dogajanje je poteklo kot v sanjah. Vsega je bilo dovolj. Gospodar je vznemiril njena čutila do skrajnosti in jo s spretno uporabo orodij popeljal do točke, ko je dojemanje postalo samo še bolečina pomešana z neskončnim užitkom. Hvaležna mu je bila za to. Njeno telo se je zdaj umirjalo in počasi prehajalo nazaj v normalno stanje. Služila mu je kot popoln instrument na katerem je udejanjil svojo domišljijo.
Preobrnil se je na hrbet in se prepustil nežnim dotikom njenih dlani še s prednje strani. Po nekaj minutah, videla je, da je globoko zatopljen v lastne misli, ji je zadržal roko. Takoj je ubogljivo obmirovala.
»Več kot pet let mi zvesto služiš,« je spregovoril z zamolklim, od ugodja, in notranjih čustev obarvanim glasom. Še vedno jo je držal za roko, kot bi hotel poudariti tudi osebno vez med njima, ki se je v tem času spletla.
»Da, moj Gospodar,« je v skladu z ritualom ogovorila. Temu ni bilo ničesar dodati, niti odgovora od nje ni pričakoval. Nekaj časa sta obmirovala, ujeta v trenutku in v lastne misli. Gospodar in njegova sužnja v igri, ki to že nekaj let ni bila več, ampak se je spremenila v življenje samo. Združena v simbiozi, ki je pogojevala njun obstoj. Brez nje tudi Gospodar ne bi več obstajal.
»Je na tem svetu sploh kaj, česar ne bi naredila zame?« se je med vprašanjem obrnil na bok in se zagledal v ob njem klečeče dekle. Spustil je njeno dlan in jo pogladil po razpuščenih, nekoliko zmršenih rjavih laseh, se s konicami prstov poigral z obročkom na prsni bradavici, ki se je takoj postavila pokonci.
Metuljčica je ob dotiku rahlo zadrhtela. Njeno telo je bilo še vedno vznemirjeno in je silovito odgovorilo na ponoven dražljaj.
Vprašanje jo je presenetilo, saj sta odgovor že dolgo poznala oba. Začutila je, da se morda v ozadju skriva nekaj več. Preverjanje se nikoli ni zdelo potrebno in kot tako nenavadno. Gospodar je zdaj zahteval potrditev.
»Vse bi naredila za vas, moj Gospodar,« je ponižno odgovorila. Ponovno je zadrhtela, kajti v nji se je začela razraščati napetost pričakovanja.
»Ogrni se z rjuho.« Gospodar je opazil njeno drhtenje.
Metuljčica se je ubogljivo zavila v temno rdečo satenasto tkanino. Nikakršne besede kot, ‘saj me ne zebe, ni potrebe’ ali ‘v redu sem,’ ji niso prišle na misel. Navodilo je bilo nedvoumno in kot takega ga je takoj izpolnila. Tako je bila naučena.
»Veliko lahko zaobjameš z besedo vse. Življenje samo, če že ravno hočeš,« je pokomentiral njen odgovor.
Zdaj je bila že popolnoma prepričana, da so ti stavki samo uvod v nekaj, kar bo sledilo v naslednjih minutah. Morda neobičajen ukaz, vznemirljiva zahteva, izbruh Gospodarjeve domišljije, ki jo bo ponesla na svojih krilih, ali pa samo pomoč njegovim sorodnikom pri organizaciji piknika. ‘Vse’ je bilo obširno kot vesolje, nekaj, česar se z mislimi nikakor ni dalo v celoti zaobjeti. O tem se je v celoti strinjala z njegovim komentarjem.
»Čas je za spremembe,« je spregovoril.
Zdaj je bila vesela, da je zavita v toplo tkanino. Njegov glas je bil hladen in resen. »Za nekaj časa boš odšla služit drugemu Gospodarju.«
Srce ji je sredi utripa za hip obstalo. Kakor so ji v glavi odzvanjale njegove besede, tako je njeno telo postalo popolnoma otrplo. Končno je lahko ponovno zadihala. Previdno je zajela sapo, srce ji je zopet začelo normalno biti.
»Drugemu Gospodarju,« je zašepetala. Mogoče je razumela narobe, se je za kratko sekundo vdajala slepemu upanju, dokler ji niso njegove besede potrdile slišanega.
»Da. Gospodarju Yannu.«
»Yannu?«
Stotine misli ji je v trenutku preletelo glavo in začutila je, kako se ji želodec vozla v brezoblično kepo.
»Saj ga že dolgo poznaš,« je na kratko pribil Gospodar.
»Yann je že star,« ji je hipoma ušel stavek, sama ni vedela od kod in čemu bi bila njegova starost zanjo sploh pomembna.
»Gospodar Yann,« jo je zdaj že popravil. Prvič, in samo takrat, in samo zaradi presenečenja, ji je spodrsljaj blagohotno odpustil. »Ravno zaradi tega te bo še toliko bolj potreboval.«
Res je bil star in še nekoliko nor po vrhu vsega, so jo spreletavali spomini. Enkrat so se srečali na neki skupinski senasi in nekaterih stvari, ki so se takrat dogodile med njimi, res ne bi želela prav kmalu ponovno doživeti. Tudi na kavo je že kdaj prišel, kadar se je zadrževal v Ljubljani.
»Služenje njemu te bo še bolj definiralo kot sužnjo,« jo je skušal nekako potolažiti, kar je bilo zelo prijazno od njega.
»Ampak jaz sem zavezana Vam,« se je oprijemala vsake rešilne bilke, ki so bile glede na njun odnos v tem primeru posejane zelo na redko.
»Zavezana si, da izpolnjuješ moje ukaze in želje. Nekatere celo prej kot jih izrečem,« ji je nekoliko nagajivo pomežiknil, a se v celoti zavedal njene stiske. Polglasno je zavzdihnil. Težki časi vsem nalagajo težke preizkušnje.
»Da, Gospodar,« je povesila pogled in ponižno sklonila glavo.
»Gospodar Yann je prijazen in dobro situiran gospod. Celo lasno podjetje ima. Glede na njegova jesenska leta te bo v glavnem pustil pri miru.« Nasmehnil se je in skušal dodati še nekoliko več humorja v svoje besede:
»Nekaj let počitka ti bo dobro delo. Življenje ti do zdaj ni prizanašalo. Tudi jaz sem bil velikokrat precej neprijeten.«
»Raje bi ostala z vami. Vi ste moj Gospodar.«
Vedela je, da njeno ugovarjanje zdaj že presega vsakršno mero nenapisanih pravil, ki so vodila njun odnos. Samo upala je lahko, ga s takim obnašanjem ne bo vznemirila. Tega si ne bi nikoli mogla odpustiti.
»Tudi jaz bi marsikaj raje. Večina želja se nam nikoli ne uresniči. Sicer pa bom ostal tvoj Gospodar. Za vedno. Naj te to ne skrbi. Pri Yannu boš samo začasno, oziroma dokler bo tako želel. S služenjem njemu v resnici služiš meni.«
Previdno se je oprijela še zadnje bilke. Njena predanost študiju in uspehi so ga ničkolikokrat razveseljevali, njej pa vlivali spodbudo.
»Rada bi se še naprej šolala …«
»Diplomiraš lahko tudi v Mariboru. Magisterij boš lahko opravljala tam. Ljubljana vendar ni središče celotnega sveta.«
Metuljčica je v stiski obmolknila. Vsakršna nadaljnja diskusija bi postala že neokusna in bi presegla dovoljeno mero. Gospodar je vedno vedel, kaj je zanjo najboljše in prepričana je bila, da to zagotovo ve tudi tokrat. Veliko bolje kot ona. Ni še prišel čas, da bi lahko ponovno zaupala lastnim odločitvam. Do zdaj so ji prinesle samo trpljenje in kot zakleto so se vedno vse izkazale za napačne. Nekatere takoj, druge po nekaj mesecih. Iz leta v leto je tako nadaljevala. Iz slabega na še slabše. Dokler ni spoznala Njega. Zavedala se je, da v zadnjem trenutku. Njeno življenje je zdaj pripadalo Njemu, bila je njegova stvaritev.
»Izkoristi vikend za pakiranje, odpeljeva se v nedeljo proti večeru,« je določil.

S solznimi očmi je še zadnjič preletela sobico z delovno mizo pri oknu, majhno kuhinjo, pogladila stranico postelje v kotu, ki brez rjuh in odej zdaj ni več delovala tako udobno kot prej. V predsobi se je prebila preko kartonastih škatel, ki so vsebovale vse njeno imetje in še enkrat vstopila v kopalnico. Z mlačnim curkom vode si je umila obraz in takoj za tem ugotovila, da so vse njene brisače že spakirane. Za silo si je popivnala obraz s toaletnim papirjem in si pred ogledalom ponovno nekoliko uredila bežeča pramena las.
Gospodar je bilo točen, kot običajno. Brez odvečnih besed sta znosila borno prtljago v avto. Videlo se je, da mu ni bilo do govorjenja, ločitev je prizadela tudi njega. Dolgo sta se molče vozila proti Mariboru.
»Nič hudega ti ne bo,« jo je potolažil, a mogoče so bile besede v resnici namenjene njemu samemu. V temni notranjosti avtomobila je najprej prikimala. »Saj vem,« je tiho dodala še besede.
»Prihajala boš na obiske v Ljubljano. Dogovorjeno je tako.«
»Hvala,« je s stisnjenim glasom zašepetala v smeri proti njemu in z vso silo skušala zadržati solze in napad žalosti, ki so ga sprožile njegove besede.
Ni se velikokrat vozila v Maribor, a v spominu je vseeno imela, kako dolga je vožnja do tja. Ta večer sta prispela v na cilj kot bi mignil.
»Sva že tu,« je to potrdil tudi On.
Hiša, v kateri bo morala živeti od zdaj naprej, je stala na obrobju mesta. Velika parcela z vrtom in ogromnim dvoriščem, ki so ga nocoj poleg prižganih dvoriščnih luči osvetljevale še luči Gospodarjevega Audija.
Yann je v kavbojkah in modri majici kljub pomanjkanju las in starostnimi gubami, ki so mu prepredle obraz, deloval mladostno. Vsi trije so hitro zložili njene stvari v garažo.
»Jutri boš urejala in se vseljevala. Cele dneve časa boš imela,« je določil njen prihodnji novi Gospodar, ko so se pozdravili ob prihodu, in jo je na kratko objel. Bilo ji je prav. Iz kartonastih škatel je vzela samo nekaj osnovne kozmetike in upala, da bo zadostovalo za nocoj.
Zgoraj v bivalnih prostorih, hiša je bila opremljena v temnem rustikalnem slogu, se je na ukaz Gospodarja odpravila kuhat kavo. Medtem ko je čakala, da zavre voda, ji je pogled begal po bogato opremljeni kuhinji. Kakšna razlika med to hišo in njenim skromnim stanovanjem, ki ga je najemodajalec opremil samo s starim štedilnikom in pomivalnim koritom. In dnevna soba! Globoki usnjeni fotelji, po tleh bogato debele preproge. Stisnilo jo je pri srcu. Kljub vsemu razkošju, ki se je sicer nevsiljivo kazalo na vsakem koraku, je ljubila svoje malo in skromno stanovanje, ki ji ga je najel On. Dovolj je bilo zanjo. Samo njen prostor, kjer je našla samo sebe, se postavila na noge in se pod Njegovim skrbnim nadzorom hvaležno preobrazila v popolno sužnjo.
Ugreznjena v mehko usnje je pila kavo skupaj z njima in prisluškovala pogovoru. Nič, kar bi zadevalo njo, niti to ne bi bila njena stvar. Oba Gospodarja bosta veliko bolje skrbela zanjo, kot je to sposobna ona sama. Tega se je zavedala ves čas in to si je med izgubljenimi leti tudi sama večkrat dokazala.
»Nihče ne bo kaj dosti spal nocoj,« je pripomnil Gospodar Yann. »Zelo močno kavo si nam skuhala.«
»Ravno prav za nočno vožnjo proti Ljubljani,« se je nasmehnil Gospodar Borut. Kako lep nasmeh ima moj Gospodar, jo je spreletelo in v naslednjem hipu že spoznanje, da je naredila napako.
O moj bog, kako njen Gospodar, se je opomnila. Nič ni njenega. Za nekaj sekund je stisnila pesti ob spodrsljaju, ki se ji je na srečo tokrat pripetil samo v mislih.
»Nocoj se ne boš vozil nikamor,« je določil gostitelj. »Eno vožnjo na noč imaš popolnoma dovolj. Glede na popito kavo in ker nam vsem ni do spanja, se lahko nekoliko pozabavamo v spodnjih prostorih.«
Ob namigu, nobenih besed za to ni bilo potrebnih, je postavila skodelico na klubsko mizico in odložila oblačila. Gospodar je vstal in ji okoli vratu pripel temno rdečo ovratnico, ki se je v celoti ujemala z njenimi zelenimi očmi. Nanjo je pripel tanko jekleno verižico.
Yann je vstal.
»Čudovita je,« je z zategnjenim glasom spregovoril, ko si je ogledoval golo, mirno stoječo mladenko s pobešenimi očmi.
»Popolna,« je potrdil gost in mu simbolično izročil držalo verižice. »Zdaj je tvoja.«
S pogledom skromno uprtim v tla jima je sledila po stopnicah navzdol. Še ena noč brez spanja, ko bo lebdela na oblakih domišljije, je bila pred njo. Začutila je toploto, njeno telo se je začelo prebujati v pričakovanju in globoki hvaležnosti, do njega, ki jo je ustvaril.

Zapis hvaležnosti na [email protected]