Za vas imamo izziv, da napišete nekaj kratkega o tem, kako v svojem odnosu poskrbita za romantiko. Od 1. do 19. junija zbiramo prispevke o tem, kaj vama pomeni romantika. Bodite ustvarjalni, pustite domišljiji prosto pot. Prispevki naj bodo dolgi od 500 do največ 1.500 znakov s presledki.

Uredniški odbor bo med vsemi prispevki izbral 9 najboljših. Med 21. in 30. junijem 2016 bo na spletni strani Sava Hotels & Resorts glasovanje med tistimi prispevki, ki jih bo izbralo uredništvo Over.net.

Avtorja zgodbe z največ glasovi bomo ob podpori Sava Hotels & Resorts nagradili z vikend paketom za 2 osebi.

Prispevke objavite kot registriran uporabnik, na forumu: Knjižni molji ali pošljite na [email protected], in sicer do 19. junij 2016. Naslov teme »Življenje s teboj je tudi romantika«.

Pošljete lahko največ tri prispevke, ki so vaše avtorsko delo in so napisani v slovenskem jeziku. Svoj prispevek pošljite kot registriran uporabnik ali na elektronski naslov [email protected], kjer dopišete svoj želeni vzdevek. Tudi ta prispevek bo objavljen v forumu Knjižni molji.

Prispevkov anonimnih avtorjev ne bomo upoštevali na natečaju.

Vemo, da radi pišete in vemo, da radi klepetate. Kar pa nas trenutno najbolj zanima je: Kako v svojem odnosu poskrbita za romantiko? Zbiramo zgodbe in z malo sreče greste v TOPLICE.

Na elektronski naslov smo prejeli prvi prispevek.

“Ljubi moj!

Kadar te ni, se mora moj čustveni ritem prilagoditi. Ni tistih običajnih trenutkov med nama. Res trenutkov, ki meni pomenijo vse na svetu. Vem, da pomenijo tudi tebi.
Nikoli se me ne pozabiš dotakniti, kadar greš mimo mene. Tako vem, da obstajam, da sem tukaj, da sem živa, da sem tvoja. Kadar odpotuješ za več dni, pogrešam te rahle dotike, skuam si jih predstavljati in samo zaznam rahel piš zraka okrog sebe. Ustnice mi ukrivi v nasmeh ta ideja.
Veš, toliko malenkosti je, ki krojijo najino ljubezen in zame so vse tako zelo pomembne!
Najina jutra! Ko zvoni budilka (prvič) in se samo sprešava na sredino postelje in začutiva telesno bližino. Vso ta jutranjo eksplozijo bližine, ki jo jaz slišim, kot bi mi rekel: »Kje si bila vso noč, pogrešal sem te?!« Občutek imam, da sem tako majhna v tvojem objemu, tako varna.
Naslednja malenkost je kava, ki jo postaviš predme. Ne moti te, ko čemerno zazrta v vsebino obsedim in počasi srebam.
Nasmehneš se mi. Skoraj vsakič, ko se najine oči ujamejo v mrežo pogledov. Obožujem tvoje gubice okoli oči in iskrice, ki se takrat prižgejo.
Potem se peljeva v službo, vem da poslušaš radio, ki ga imam jaz raje, vem da me kdaj pa kdaj razvajaš in me pelješ na smoothie, ker je meni to všeč, vem da daš kdaj radio bolj na glas, ker slišiš pesem, ki jo jaz obožujem… Zato obožujem tudi tebe, ker me poznaš, ker veš za moje potrebe in ker spoštuješ moje želje.
Obožujem te, ker vedno, kadar se najina bližina skrha prideš in mi daš vedeti, da bova uredila. Da znava. Da bo vse v redu.
Vse te male malenkosti tvorijo najino romantično sliko. Ker te nekaj dni ni, te pogrešam, zato sem se odločila, da ti napišem tole ljubezensko pismo.”

Draga moja, življenje s teboj je lepo in včasih tudi naporno, a brez tebe bi bilo pusto. Premalokrat se spomnim, da ti povem, da si lepa in da mi je lepo s teboj. Premalokrat te objamem, kar tako, brez veze in ti namenim zapeljiv pogled. Včasih se zavedam, da naju vrvež življenja hromi in duši romantiko, ki sva jo imela v sebi. Opažam, da se ne smejiva več, pa tako rad te gledam, ko si veselo razpoložena, ko siješ kot sonce. Potrebujeva počitek, midva. Se spomniš trenutkov, ko sva se veselila, da sva našla čas, da sva bila skupaj, se spomniš teh dragocenih minut. Se spomniš, ko sva bila sama na morju, v šotoru, ko sem ti pel in želel, da poješ z menoj, tisto pesem od Whitney Houston. Danes te povabim na sprehod in ti povem, da te imam rad. Sproti bom nabral cvet, ti ga poklonil. Vem, shranila ga boš in tiho čakala, kdaj se bom spet spomnil, da ti namenim trenutek.

Najino jutro.
Zvoki in vonj jutra so tisti, ki mi povedo, da sva si blizu. Najprej zaslišim vrata v kopalnico, ki že vsa leta najinega skupnega življenja v hiši zvenijo posebno. Že petnajst let ne potrebujem budilke. Zvok vrat, šum vode in vonj kave mi vsako jutro pričara nasmeh. Ve, da zjutraj iščem piškotek in vsako jutro iz skritih kotičkov ga najdem ob kavi. Vem kaj on potrebuje popoldne, ko pride domov. Pogrnem mizo na vrtu, poiščem glasbo, rdeče vino, najlepši kozarec in povabilo na klepet v dvoje. Objem, poljub, pogled in čas za naju.

Na [email protected] smo prijeli:

Žar

Počasi razpreš veke. Pogledaš me in v očeh ti poblisne iskrica. Podobno kot takrat, ko izza hrbta potegneš šopek rož ali pustiš na pultu v kuhinji knjigo, ker veš, da jih požiram raje kakor torte.
Nekaj zamrmraš. Tvoj glas je raskav in tvoje lice neobrito. Nanj pribodem poljube. Med njimi poiščem ustnice in s svojimi sedem nanje, nežno kot metulj. Prižameš me nase. Tisto nekaj med nama, kar naju vleče skupaj kakor magnet, sprosti svojo moč. Spet drgetam od lepote in občutka polnosti.
Vstaneš s postelje. Me povabiš k sebi. Zreva preko okna. Na obali se gugajo čolni, vsak ima svoj privez, svoj pristan. Kot midva, ko sva v rokah drug drugega. Dve stari lupini, ki zajadrata do stika z nebom, kjer nabereta v žepe nove sanje. Za prvo pomoč, ko pride neurje in jih ne moreva najti.
V želji po sreči drugega sva klovna, plesalca, glumača. Lahko se vidiva kot zaljubljenca v parku, ki ju posluša le mesec, pa čeprav sediva pod lučjo v dnevni sobi. Lahko sva plesalca umazanega plesa, ko pristopiš k mojemu hrbtu, medtem ko lupim krompir. Lahko sva vse. Le srebrne vrvice, ki naju drži v telesih ne moreva umakniti usodam. V podzemlju brusijo škarje. Nočem vedeti zanje. Ne moreva potrošiti dneva za žalost, za misel, ki se vrinja, da hodiva po vse ožji poti, ki bo morda le za enega.
Izza gričev se prikradejo prvi sončni žarki. Najdejo te. V bledo rumenem siju si videti nesnoven, brez telesa, prav kakor ljubezen. Kar nima telesa ne more umreti, pomislim. Nasmehnem se predse. Zdaj vem, konca ni.

Drava

Na [email protected] smo prijeli:

Tvoje povabilo na večerjo

…Iz orošene steklenice si elegantno točil temno briško vino v visoke čaše. Bilo je pitno, prijetne arome in močno. Kmalu sem začutila njegov učinek. Postala sem razigrana in pogumna, moja sramežljivost je izpuhtevala z vsakim požirkom vina. Globoki pogledi iz oči v oči preko kozarca, s koleni sva se dotikala pod mizo. Smejala sem se tvojim šalam. Gledala tvoj topel nasmeh. Poseben žar se ti je lesketal v očeh. In dlani s katerimi si me božal po roki. Bilo je tako pomirjujoče. Kot bi se v tvoje dlani skoncentrirali vsi občutki tega sveta. Že takrat sva se preselila v nek drug čas. Čas, kjer sva obstajala samo midva.
Objel si me, potegnil k sebi, naslonila sem ti glavo na rame. V nosu mi je zadrhtel tvoj vonj. Domač…vendar tuj. Vonj po tebi.

Sklonil si se k meni in me poljubil na lice. Ni mi bilo nerodno zaradi odkrite sle, ki se je izžarevala v mojih očeh. Takrat si mi šel v dolgi, počasni kretnji navzgor po roki. Slišala sem kako si zajel globok dih, prste pa zaril v moje valovite lase. Z ustnicami si se čisto približal mojemu ušesu. Čutila sem tvojo toplo in sladko sapo, slišala tvoje pospešeno dihanje. Potegnila sem te k sebi in te poljubila. Tvoje ustnice, hkrati trde in mehke, so se stopile z mojimi. Z rokami si mi zdrsnil po hrbtu do bokov in navzdol po stegnih. Pokleknil si pred mano in me prijel za levi gleženj. Z rahlim potegom si mi sezul čevelj. Roke sem ti položila na ramena, da bi obdržala ravnotežje. Pod svojimi prsti sem čutila premikanje tvojih mišic pod srajco. V roke si prijel mojo drugo nogo in mi sezul še desni čevelj. Tvoje roke so drsele po svilnati koži mojih nog navzgor. V meni valovi ugodja…

LP, Okusi

Na [email protected] smo prijeli:

Življenje s tabo je tudi romantika

Neštetokrat sem že prebrala, da ljubezen mine, ko zaživiš skupaj. Jaz pa še vedno obožujem nedelje, ko skupaj obešava oprano perilo in se zlati žarki lomijo na rjuhah. Ljubim iskrive trenutke za štedilnikom, ko pripravljava slastne umetnine, jih posipava s cimetom, svežo baziliko, rožmarinom … tudi kadar si morava za mizo priznati, da bova ponesrečeno jed le stežka pojedla. Vedno se tako lepo zasmeješ, da sploh ne morem biti slabe volje. Lepo mi je, ko zjutraj budilko nastaviš pol ure prej, zlezeš pod mojo odejo in se priviješ k meni s komentarjem Čas za crkljanje. Ko se odpraviva na izlet v tišini in poslušava le ptice, oddaljen hrup mesta in šelest najinih korakov. In ko skozi okno dnevne sobe gledava ugašanje sonca in čakava zvezde, nama oblaki ne morejo pokvariti načrtov; če se pripodijo, namesto zvezd srečno občudujeva valovanje zaves v vetru. Ko bereš in se ti prikradem za hrbet s češnjico v čokoladi. Ko zaspim z dlanjo v tvoji topli roki. Lahko te objamem, poljubim, okusim, vdihnem. Lahko s tabo pojem, pa čeprav ni vedno točno, žvižgam, bobnam po mizi, kozarcih in krožnikih. Treba je samo prisluhniti ritmu drugega. Kadar pleševa na plesnih večerih in si podajava edino steklenico z vodo, sploh ne pomisliva, da bi si kupila še eno, ker sva tako navajena, da si vse deliva. Doma v pižamah ponavljava nove korake.
Zdaj velikokrat slišim, da ne bo več časa za ljubezensko življenje, ko bodo prišli otroci. Vendar ne verjamem več govoricam.

Petra

Na [email protected] smo prijeli:

——————————
Naveza

“Eeej, naredi vmesno varovanje!” kričim za njim, medtem ko mi vrv v presledkih drsi skozi roke in varovalo, zdi se mi namreč, da je zadnji klin že precej daleč. Nekoliko laže zadiham, ko se vrv ustavi in zaslišim zvok udarcev kladiva ob klin, ki leze v zdravo skalno razpoko. Po zvoku namreč takoj veš, ali klin drži … “Varuuujeeem!” slišim nekje od zgoraj. Preverim vozel na pasu, potipam, če na njem visi vsa oprema in začnem plezati. Misli so zdaj osredotočene na oprimke, stope … in na to, da sva spet tam, kjer sva se spoznala. Na dan, ko sva se prvič srečala, in na dan, ko sva se poročila. Tam, kjer sva tako zelo rada. V steni najine Raduhe.
Brez besed se poljubiva, ko priplezam do njega in svojo vrv vpnem v sidrišče. Najina smer, najina gora. In: “A se spomniš …?” Vsako leto je en spomin več za vsak gib v steni, za vsak “štant”, za vsak poljub. In novi spomini za naslednji album.
“Mej me!” Plezam po tistih skalnih ploščah, ki sva jim rekla, da so kot “kremšnite”, tako zelo so sladke. Čeprav se moraš “pomatrati”, da jih preplezaš, ravno v njih sta namreč detajla smeri. Ampak ni me strah. Lahkotno in sproščeno plezam, čeprav zbrano in previdno. Vem namreč, da mojo vrv drži ljubezen mojega življenja, moški, ki mi je že neštetokrat dokazal, da je nikoli ne bo spustil ne glede to, kako težka bo smer, kako slabo bo vreme, kako hud bo padec. In jaz ne bom njegove. Ne le ob obletnicah in ne le v steni …

Marta

Življenje s tabo je tudi romantika…

Včasih. Ko naprimer… eeee… ok, gremo še enkrat. Življenje s tabo je vse prej kot romantika. Ko za sabo puščaš razmetano, jaz pa se “psihiram”, ko pospravljam nepospravljeno, no, to ravno ni romantično. Ali ko preklopiš televizijski program na neko nepomembno nogometno tekmo (le kaj je tako zabavnega v tekanju po igrišču gor in dol, a ja, vmes naj bi nekje celo bila še žoga), jaz pa ravno razmišljam, da bi pogledala kakšno oddajo o kuhanju, saj veš, dragi, za mene in tebe (in tvoje starše) je zaželeno, da je kuhanje kuhanje in ne pacanje, tudi to ne doživim ravno kot romantiko. Ali ko se dogovoriva, da greva k mojih staršem oba, ne samo jaz, oba, ti pa me obvestiš, da si dogovorjen s svojimi prijatelji, ki so toliko zabavnejši od moje mame (le kako je to možno?), tudi to ni znak romantike. Hej, še znak ljubezni ni. Pa vendar, tam enkrat, ko se dan prevesi v večer, ko z ležernimi koraki stopa v noč, takrat, ko zlezeva vsak na svojo stran postelje in zreva drug v drugega, oba vedoč, da je potrebno spregovoriti le besedo, dve besedi, si nameniti stavek, povedi… takrat dragi, takrat življenje s tabo postane tudi romantika. Objemi. Nasmehi. Toplina v očeh. Dotiki. In na koncu, tako lepo, tudi sreča.
Vsaj do naslednjega dne. 🙂

Od postaje do postaje

Romantika med nama je komaj odprt dan, so besna pesnikova krila. Pravkar rojene snežinke na pločniku, dotik železniške postaje.

Na stopinje s tabo se pripravljam ob štirih zjutraj. Premikam se počasi, kot v sanjah, in se smehljam najinim pticam.

Sediva in se drživa za roki, čutiva bitje srca. Čisto vseeno je, čigavo srce tako utripa. Glasno je in močno. Poslušava ga molče, kako raste.

Ko se oblečeš do vratu in čez, sem jaz v kratkih rokavih in japonkah. V torbi imam še majico brez rokavov. Morda bo sonce močnejše kot zdaj.

Med smehom si deliva klobaso in štruklje. Smejeva se moji goli glavi, pecivu, ki ga nosim na dežju, mojim besedam, ki jih ne razumeš in so ti všeč. Smejeva se tvojim dolgim korakom, krajem, kamor ne bova več šla.

Romantično mi rečeš: »Najdražja, saj sploh nimaš dlak na rokah! »
In ko te pogledam začudeno in vprašujoče, dodaš: »Vse druge ženske jih imajo, po rokah do ramen, po prstih. Samo ti ne. Edinstvena si!«

Romantika je tudi tvoja edina solza. Kdove, zakaj.

Na [email protected] smo prijeli:

————————————————–
Večer

Uf, spet me čaka dolgočasen večer. Po službeni dolžnosti bom morala na koncert Slovenskega okteta. Že poslušanje takšne zvrsti glazbe ni ravno visoko na lestvici prioritet mojega preživljanje prostega časa, obvezno druženje po koncu dogodka pa…. Ampak, bom preživela. Hobi mojega dragega je namreč politika. Ne morem razumeti kako je lahko politika nekomu hobi? In ne verjamem, da bom lahko to jaz, kot popolnoma apolitični tip, razumela. Ravno zato takšne dogodke jemljem kot službeno dolžnost.
Zate in samo zate se potrudim, zato se oblečem dogodku primerno. Oblekla sem si perilo v barvi šampanjca, obroblenega z decentno čipko in tanke črne, samostoječe nogavice. Temno sivo krilo v kroju pencil skirt, ki je drzno poudarjalo moj pas in razkrivalo lepe noge. Rubinasto rdeča bluza iz dragocene tkanine, ozka, rahlo talirana, ki se je prilegala mojemu telesu. Temu pa sem dodala še črne špičaste salonarje z visoko peto in nizkim izrezom. Seveda se nisem pozabila sprehoditi skozi oblak mojega-tvojega najljubšega parfuma. V takšni opravi sem se počutila zadovoljno in privlačno. Sama sebi sem delovala sveže in ….rahlo drzno. Ter pripravljena na večer.
Moram priznati, sam koncert me je proti vsem pričakovanjem navdušil. Lahko sem se potopila v petje, ki me je odneslo v neko posebno stanje. Tudi druženje po koncertu ni bilo preveč naporno. Na obraz sem si nadela nasmešek, kramljala o vremenu, sem in tja pohvalila kakšno frizuro in nakitu, postavila kakšno vprašanje o otrocih in vnukih, glede politike pa….modro prikimala in se strinjala, da so potrebne spremembe in, da bom, prav gotovo, podprla idejo sogovornika.
Končno konec. Greva ven, zunaj pa dežuje. In midva brez dežnika. Pogledaš me in me povabiš “Pridi”. Stečem za tabo, sredi poti me primeš za roko in skupaj, po ozki ulici, stečeva do bližnjega bara. Ko prideva do vhoda se smejiva drug drugemu ko si briševa dežne kapljice iz obraza. Nežno me objameš. Počutim se tako sproščena. Naročiva pijačo, ti pivo, jaz pa kozarec vina. Gledaš me, kakor, da imava zase ves čas na svetu. Tvoji neurejeni lasje ti silijo na obraz. Rada bi ti s svojimi dlanmi potegnila skoznje. Zavem se kako so mi všeč moški, ki dovoljujejo svobodo svojim lasem.
Pogovor med nama steče gladko, opazim, da se veliko smejeva. V kratkih presledkih med pogovorom me gledaš. Tvoj pogled je prodoren. Gledaš me s svojimi modrimi očmi. Jaz pa ti vračam pogled. Ta tvoj nesramežljiv pogled. Vedno me nekoliko zbega. In hkrati razoroži. Ob njem pozabim na vse. Moje telo se odzove. Moja koža se ježi, dvigajo se mi dlačice na tilniku, na moja lica se plazi rdečica. Globok vdih. Prijetno vznemirjenje. Počasi dojemam, da sva se znašla sredi najinega bistva. V meni si zopet nekaj prebudil. Čutim, da si mi dal krila s katerimi bi lahko letela. Ob vsem tem pa še vedno ob tebi čutim varnost in stabilnost. Nekaj časa se poskušam pretvarjati, da se v meni ni nič premaknilo, čeprav v meni vse vre. Polna sem energije in ljubezni, najraje bi skakala in plesala. Počutim se brezglavo. S teboj čutim pripadnost in navezanost. Med nama je vse eno samo dopolnjevanje. In najvažnejše, v tem res uživam.

LP, Okusi

Na [email protected] smo prijeli:

————————————————–

»Življenje s teboj je tudi romantika«

Na začetku si bil tako tih in samoten. Jaz pa sem z besedami tipala, kaj sva skupaj. Poslušal si me in pozorno sledil mojim besedam, malce negotov, a nežno vztrajen. Tvoja prisotnost je kot zrak, ki ga diham. Tvoja tiha neomajnost me navdaja s pogumom. Ob tebi sem se počutila tako močno, nepremagljivo. »Ženska z načrtom«, si govoril, ko sem ti kaj zagnano razlagala, v brezupnem prizadevanju obdržati smer.
Potem, ko sva že previjala otroke in si bil brez dela, si se nekoč tri tedne vsak dan več ur sprehajal z vozičkom, da sem lahko končala neko pisanje. Ko sem utrujena od nočnega zbujanja dojila na kavču, si mi tja za zajtrk nosil kose kruha in marmelade. Ta kavč je zame najbolj romantičen kraj in vem, da tudi ti misliš nanj že pred večerom. Upava, da bosta otroka hitro zaspala in bova lahko oprhana in dišeča ali pa tudi ne legla pred televizor, se naslonila drug na drugega in zabavljala čez program. Smejala se bova in se zbadala. Stisnila se bova drug k drugemu in se poljubila. Pogledala te bom in te pobožala po licu. Včasih resno komentirava kakšen film, se malo sporečeva, nazadnje pa se ustaviva pri kakšni priljubljeni seriji. Skoraj nikoli ne uganem, kdaj popustiš le meni na ljubo. Tiščiva se skupaj, dve lenobni telesi, prepletava roke, stopala in se prižemava drug k drugemu, dokler pogovor ne zamre in naju ne posrka …nadaljevanka… Ko se nato zbudim na tvoji rami, srečna, da si tu, tesno ob meni, rečeš: Greva spat?

Apollo

Na [email protected] smo prijeli:

——————————–
Romance

iz rok mi vzameš
knjižico za groš
tvoj gib je kot leden komet
polomi polja sončnic
vame posadi
prezeblo tundro z mahovi

ker pravkar jo je srečal tam
na vznemirljivi stani sto deset
med starimi grajskimi zidovi
poželjivo, vso sanjavo

z iskrenjem v očeh
me ujameš v blag šepet
iz ledu razpletam roke
jih razpuščam
raztresem preko tvojih lic
v skrivalnice čečkaš drget
zajadraš v mojem valovanju
ki se otresa
v morje koprnenja

potonejo čvrste obale
zabrišejo se meje misli
časa in telesa

tam na strani sto deset
ob postelji, nekje na tleh
dekle v romanci čaka
na svoj prvi sladki greh

Breza

ZMAGOVALNI PRISPEVEK:
“Žar

Počasi razpreš veke. Pogledaš me in v očeh ti poblisne iskrica. Podobno kot takrat, ko izza hrbta potegneš šopek rož ali pustiš na pultu v kuhinji knjigo, ker veš, da jih požiram raje kakor torte.
Nekaj zamrmraš. Tvoj glas je raskav in tvoje lice neobrito. Nanj pribodem poljube. Med njimi poiščem ustnice in s svojimi sedem nanje, nežno kot metulj. Prižameš me nase. Tisto nekaj med nama, kar naju vleče skupaj kakor magnet, sprosti svojo moč. Spet drgetam od lepote in občutka polnosti.
Vstaneš s postelje. Me povabiš k sebi. Zreva preko okna. Na obali se gugajo čolni, vsak ima svoj privez, svoj pristan. Kot midva, ko sva v rokah drug drugega. Dve stari lupini, ki zajadrata do stika z nebom, kjer nabereta v žepe nove sanje. Za prvo pomoč, ko pride neurje in jih ne moreva najti.
V želji po sreči drugega sva klovna, plesalca, glumača. Lahko se vidiva kot zaljubljenca v parku, ki ju posluša le mesec, pa čeprav sediva pod lučjo v dnevni sobi. Lahko sva plesalca umazanega plesa, ko pristopiš k mojemu hrbtu, medtem ko lupim krompir. Lahko sva vse. Le srebrne vrvice, ki naju drži v telesih ne moreva umakniti usodam. V podzemlju brusijo škarje. Nočem vedeti zanje. Ne moreva potrošiti dneva za žalost, za misel, ki se vrinja, da hodiva po vse ožji poti, ki bo morda le za enega.
Izza gričev se prikradejo prvi sončni žarki. Najdejo te. V bledo rumenem siju si videti nesnoven, brez telesa, prav kakor ljubezen. Kar nima telesa ne more umreti, pomislim. Nasmehnem se predse. Zdaj vem, konca ni.

Drava”