Ne bom si več upala na obisk!
Berem poste, kjer se zadnje čase pritožujete, da imate preveč obiskov. In sem se zamislila, ali sem res zaželjena, kadar pridem na obisk in se tam prijetno počutim ali pa bodo morda naslednji dan komu rekli, da so spet imeli en obisk preveč (lahko bo kdo pojamral celo na tem forumu). Mimogrede, na obiske ne hodimo veliko – pomanjkanje časa, vedno se tudi vnaprej dogovorimo po telefonu, vendar – misli drugih ne znam brati, nebesedno govorico, če se ta ne ujema z besedami, tudi najbrž ne.
Ali pa se tiste, ki imate preveč obiskov, s takimi pripombami malo hvalite, da bi drugi mislili, kako ste priljubljene, ker imate toliko prometa?
Mislim, da če so komu obiski res nadležni, bo že našel način, da se jih znebi, saj nihče ne hodi na obisk, če mu kdo zares da občutek, da ni zaželjen. Če pa ljudje oddajajo mešana sporočila, je to njihov problem in očitno neka želja po vzdrževanju teh obiskov vseeno obstaja.
Ker sama zelo cenim prijateljstvo in druženje med ljudmi, mi je nerazumljivo, da se tako jamra nad obiski, saj je druženje z ljudmi nekaj lepega. Vse več ljudi se v sedanjem času pritožuje nad osamljenostjo, zato se mi zdi prav, da cenimo, da nekdo pride k nam, saj to pomeni, da ima rad našo družbo. Če pa pride nepravi trenutek oz. nenapovedan, se je pač treba dogovoriti z njim za drugačen način. Seveda s pogovorom, ne pa tako, da ko odide, pojamraš o tem tretji osebi. Ljudje so pač različni in vsak se težko vživi v drugega, brati misli pa ne zna nihče. Mislim, da je izražanje naklonjenosti z obiski treba vzeti dobronamerno in biti hvaležen za to.
Pozdravljena Nadja,
seveda nikomur ne vidimo v glavo 🙂 Obiskujemo se stistimi, ki jih imamo radi in nam naklonjenost vračajo.
“Jamranje” o preveč obiskih in podajanju kljuke na njihovih vhodnih vratih, pa se je vsaj v enem (oz. prvem) postu nanašalo na to, kako k njim nenehno prihajajo: tast z novo prijateljico, tašča-žalostna in zatežena, ker jo je zapustil mož, svak, ker se 2 uri en dan v tednu nima kam za dat…
Mislim, da si prijatelje lahko izbiramo sami, medtem ko so nam sorodniki pač določeni in včasih (roko na srce) nam lahko začnejo tudi presedati. Med polno hišo sorodnikov (do katerih si pač fin zaradi ljubega miru) in polno hišo prijateljev je pa ogromna razlika, ali ne???
seveda nikogar ne zagovarjam, to je bil le moj pogled na to temo. Če imaš občutek, da si pri katerih prijateljih postala manj zaželena, ker si morda prepogosto pri njih na obisku, bi se jaz na tvojem mestu malo distancirala od njih. Počakaj, da te pokličejo, povabijo na kavo… in vsi tvoji dvomi bodo ovrženi (ali potrjeni 🙂
LP
Nadja, mogoče nisi dobro prebrala tistih postov!
Gre za ljudi, ki se skoraj naselijo pri tebi. In verjemi mi, da ni dobro govoriti o tem, dokler nisi sam v podobni situaciji!
Sama sem obiskov (vedno) vesela, sem pa že 1krat imela primer, ko sem
bežala od doma, da sem se rešila osebe, ki bi najraje cele dneve visela pri meni na obisku in jamrala kako je najbolj ubogi osebek na celem svetu.
Tukaj bom tudi jaz dodal svoje mnenje, ker smo se ravno o tej temi ogromno pogovarjali med prijatelji.
Dejstvo je,d a ima vsak rad svoj red, kdaj da otroke spat, kdaj ima čas rezerviran za družino, kdaj gredo radi sami na sprehod in tako naprej. Seveda pa to ni povezano samo z obiskom, ampak z besedo, kis e ji reče prijateljstvo. NAjprej bi vas vse rad vprašal: ALi imate kakšnega prijatelja, se rpavi prijateljstvo v smislu druge družine, ste res pravi prijatelji, ali ste samo znanci, kis e družijo zaradi otrok in istih interesnih dejavnosti??
komu pravzaprav lahko rečemo prijatelji?? Prijatelji si ne zamerijo in prijatleji si povejo lepo v obraz. KAdar želimo mi priti komu na obisk se prej pokličemo, mi skorajda vsi vemo en za drugega, kaj kdo dovoli pri komu in kaj kdo ne. Tega se držimo, se pravi, da smo se o tem tudi pogovorili, mogoče nam tisti trenutek kaj ni bilo pogodu, ampak skušamo upoštevati želje gostitelja.KAr pa ne pomeni, da ne moremo biti več prijatelji. Tudi o vzgoji imamo vsi drugačna razmišljanja, ampak se ne vtikamo v njihov način, če pa že, pa povemo kaj mi milimo, kako bi moralk delati, seveda potem on to ne sme vzeti kot slabo namerno.
Mislim, da je to problem današnjega časa in načina življenja. Zapiranje vase, občutek da smo varni za svojimi zidovi in za svojo ograjo, nič več se ne pogovarjamo s sosedi, otrokeučimo, da se morajo izogibati neznancev, v službi se pozdravimo samo zaradi odnosa ne zaradi pristnosti. in tako se to pozna tudi pri obiskih, ljudje mislimo, če nekomu pridemo na obisk, da moramo nujno nekaj prinesti. A ni dovolj, da prinesemo sebe in kanček dobre volje, da se kaj pogovorimo, otroci podružijo mi spijemo en kozarček in spet gremo vsak na svoj konec??? Zakaj tudi gostitelji mislimo, da moramo vedno kaj pripravit, če kdo pride?? A pridete zato, da kaj pojeste, ali popijete, ali pridete zato, da se vidite in kakšno rečete?? Vse to so vprašanja, ki se tičejo obeh strani.
KAkšen je odnos in razumevanje tistih, ki pridejo in kakšen je odnos in razumevanje tistih, ki sprejmejo? NAčin današnjega življenja pa nas vedno bolj izolira od drugih. ZAto tudi drugače gledamo na obiske, ker pa mislimo da je prijaznost to, da nobenemu ničl ne rečemu, se take vezi prej ali slej tudi prekinejo.
Če smo prijatelji, potem mora biti iskrenost na prvem mestu. Spet bi lahko rekel, nikomur ne narediti tistega, kar ne želite, da bi oni vam.
Pa mislim, da bodo obiski lahko zelo prijetni in nobenemu ne bo nič nerodno.
Primož
Rosie,
razumem te, vendar bi te vprašal, ali si tej osebi rekla, da jo nočeš videt in da če misli vedno samo govort o svojih problemi, naj si najde drugo družbo??
ALi ji zaradi kakšnega razloga to nisi mogla rečt in se ji raje izogibaš??
Ne vem, mogoče sem jaz tak, ampak če bi pri meni vsak dan nekdo visel, bi mu rekel, da je zadnji čas, da si vzame en mesec časa zase in nas pusti malo na miru ??
primož
Ha, gre za to, da to sploh ni bil moj prijatelj v pravem pomenu besede. Bil je pač dober znanec mojega moža (takrat še fanta), s katerim sva včasih imela stike dokaj pogosto, potem pa ko si je našel punco naju je odpikal.
Ko ga je po nekaj letih pustila, je začel cele dneve viseti pri nama, s tem, da se do dneva ko je prišel prvič po dolgem času, nismo videli vsaj 2 leti.
In ok, človek pokaže razumevanje – verjamem da je strašno trpel in jaz (ne moj mož) sem mu ponudila ramo.
Mogoče sem celo pričakovala, da bo po tistem prišel večkrat (beri 1krat na teden, mogoče celo 2krat), ne pa vsak dan. Prikazal se je na vratih, ko niti še nisem pospravila mize po kosilu…
Trajalo je cca. 14 dni, potem pa mi je prekipelo. En dan sva se z mojim uspela spraviti od doma še preden je prišel in naslednji dan, ko se je prikazal na vratih naju je očitajoče vprašal kje pa sva bila prejšnji dan!!
Tisti večer sem mu povedala, da naju tudi naslednji dan ne bo doma, on pa v trenutku nos do tal, da zdaj ga bova pa še midva znogirala. Povedala sem mu tudi, da je dobrodošel, vendar ne more tega izkoriščati …
Še vedno je prihajal vsak dan, bil je gluh in slep za vse namige, da ga imava poln kufer.
No, slab teden kasneje ga je bivša vzela nazaj. Od takrat se spet ni več prikazal.
Tega je zdaj kakšnih 8 let. Vmes sva ga mogoče 3krat srečala kje v mestu.
In pred dobrim mesecem dni pokliče, da bi rabil moža, ker mu nekaj računalnik ne dela, moj dragi pa je računalničar.
.. hvala lepa za take ljudi … 🙁
Sama vedno vprašam če sem dobrodošla tisti dan. Tudi brez dlake na jeziku povem obiskovalcu, da pač danes nimam časa. Poštena igra je bistvena tudi pri obiskih.
Sama imam rada obiske, skoraj mi bolj leži da pridejo obiski k meni, kakor da grem jaz k njim.
Sem pa pred leti ukinila podaljšano bivanje za vse ulične otroke. Nekateri starši so jemali za samoumevno, da otroci popoldneve preživljajo pri nas.
Lep deževen dan še naprej !
Mi smo tudi eni izmed tistih, ki nas (pre)pogosto obiskujejo.
Včasih (bolj poredko, a takrat toliko bolj intenzivno!) se mi dozdeva, da je naše stanovanje (redkim!) posameznim osebkom prehodni dom, kjer se od nas pričakuje, da servisiramo 24 ur na dan. Brez možnosti petminutnega oddiha. No, vsaj toliko, da zajamemo sapo, se akumuliramo in spočiti servisiramo dalje.
Pride dan, ko ne uspemo niti po najnujnejših opravkih, kaj šele, da bi komu vrnili obisk…
Kot je rekel Primož: prijateljstvo temelji na iskrenosti. Res je!
S prijatelji pri nas doma ni težav. Sploh nobenih! Že res, da smo raznolikih generacij, različnega stanu, raznoraznih in včasih prav simpatično nasprotujočih se navdihov, običajev, pogledov, mnogi so iz povsem drugih kultur in okolja… a z njimi funkcioniramo neverjetno dobro. Prav zaradi iskrenosti in močne vezi, ki se je spletla zavoljo nje. Kjer sem jaz lahko preprosto jaz, ti si ti, on je on…
Prijetno se je družiti z njimi, so vedno zaželjen gost. Dajejo čar vsakdanu, neko čudežno moč življenju, oporo, smisel, veselje, radost, občasno tudi žalost, kdaj pa kdaj tudi kak nesmisel in zdolgočasenost, nestrinjanje, drugačne poglede, nova znanja, rast…
Lepo in prijetno je z njimi. Uglašeno. Besede ne izzvenijo tja v tri dni. Tako rada jih imam in tako rada jih vidim.
Moj prvi odstavek se nikakor ne nanaša nanje. Niti slučajno!
Nanaša se na redke primere posameznih osebkov. Tiste “uboge” brezčutne egocentrične krvnike, ki sesajo kri. Vsakomur, kdor jim pusti blizu. Če jim ne pustiš blizu, si to pravico vzamejo sami. O gorje, če drugače misliš, čutiš ali dihaš kot oni! Gorje, če tvoj jaz ni zlit z njihovim jazom! Gorje, če tvoje življenje ni podrejeno njihovemu! Gorje, če tvoj smisel življenja niso prav ti krvniki, ki ne vidijo dlje od svojega nosu! Takih se ne dotakne ali prime popolnoma nič!
Takih nisem vesela. Ne maram jih v svoji bližini, še manj v svojem domu. Nočem imeti nobenega opravka z njimi. Tudi “delati” se ne morem, nočem, ne znam.
Žal je med njimi največ takih, ki so v krvnem sorodstvu z nami. Že zavoljo krvnih vezi jih “ne smemo” zavrniti.
Pa jih res ne smemo?
Obstajajo obzirni, prijazni, včasih tudi bolj ostri načini in načini, kako se znebiti nezaželjenih obiskov. Tudi sorodnikov. A še vedno se najde kdo, ki tega preprosto NE razume in NE sprejme. Noče in ne more. In tak redek primer krvnika nam potem z “vso pravico” greni življenje. Seveda, če “dovolimo”… Ker tudi zanje obstaja način eliminacije…
Nadja,
z vsem, kar si napisala o prijateljstvu in druženju na sploh, mi je všeč in se strinjam. Nikar se ne boj obiskov. Iskreno verjamem, da si mnogim dragocena prijateljica in vedno dobrodošel gost.
Nenazadnje sem tudi sama takšnih ljudi, kot si ti, vedno iskreno vesela.
Nisem vsega brala, se mi pa zdi, da so se posti, v katerih so se vrstile “tožbe” nad obiski, nanašali na redke primere takšnih in drugačnih pivcev krvi.
Nenazadnje je resnično težko (psihično in fizično!) prebaviti niti najmanj prijazno “humanitarno” akcijo intenzivnih obiskov raznih izsesateljev krvi. Hvala bogu, da taki krvniki niso pogost pojav!
Draga NadjaR, pa kaj bi ti odgovorila po telefonu ali mobitelu: Sem ravno v bližini, a lahko priletim za pet minut? potem pa to traja uro, uro in pol, dve… Če ljudje vedo, da sem doma, ker sem pač na porodniški, mi je pač težko rečt: joj, ne moreš… in če že kdo pride, rada dam kaj na mizo, nam pa se velikokrat zgodi, da res nimamo nič primernega, ker pač zmanjka, pojemo, popijemo… res nimam srca odganjat ljudi, vendar pa pričakujem od žensk, ki imajo tri otroke že v šoli in vrtcu, da malo pomislijo, da se mi vendarle zbujamo na dve ali tri ure in da ti tudi dopoldne paše malo počivat, ne spat, ampak pač počivat.
NadjaR podpišem se pod tvoj post.
Ni kaj za dodati. Ženske pišejo kako jim gredo obiski na živce, po drugi strani, ko so obski pri njim bi jim pa še pete polizali.
Ko gredo domov obiski pa hop cup na forum, iztresiti kako jim gredo obiski na živce. Niste poštene, do vaših PRIJATELJEV, ZNANCIM IN Z STARŠI! Haloooooooooooo!!!!!!!!!!!!!!!!
Mislim, da je to 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} resnično.
Tudi jaz se strinjam s tabo Nadja…Mi imamo kar pogosto obiske, no vsaj čez vikend, pa se mi včasih zdi, da jih je še premalo. Jaz se zelo rada družim, pa kaj spečem, ko kdo pride, ampak se mi vseeno zdi, da se ljudje premalo družijo nasploh. In pri nas sem vedno jaz tista, ki organizira razne kavice s prijatli, tudi s prijatli od moža, on se pač ne spomne, pa ga jaz moram spomnit, s kom bi bilo fajn se dobit ta vikend…
Malce mi tudi manjka stik s sosedi odkar živim v bloku (1 leto). Ko sem živela še doma, so se vsi sosedi, cela ulica, poznali in obiskovali, zdaj pa mojo najboljšo sosedo vidim 1 krat na teden, spregovoriva par besed, in to je to…
Glede sorodnikov pa sem tudi jaz takega mnenja, da hvalabogu, da si prijatelje sam izbiraš, ker si sorodnike ne moreš. Ampak zanimivo, da ti tvoji sorodniki ne grejo toliko na živce kot moževi…Svoje prenašaš, čeprav so zoprni, čez moževe imaš pa zmeraj kaj povedat, vsaj jaz…(no, zadnjič ko je bila njegova sestrična na obisku, sem bila jaz nalašč tiho, da ne bo rekel, da zmeraj opravljam, pa je pol on začel debato…). Imava pa srečo, da sorodniki res ne hodijo pogosto, sva ugotovila, da imajo vsi nekak rešpekt pred nama, pa sploh ne veva zakaj…(pokličejo prej pa 10 krat vprašajo, če motijo, pol so pa največ 1 uro na obisku).
Se pa najdejo obiski, ki ti grejo na živce, ja, npr. prijatelji z ljubezenskimi problemi, ki stalno eno in isto zgodbo ponavljajo in so dolgočasno za umret…ampak tudi te se da preživet, saj sem bila tudi sama v taki situaciji pred leti pa sem hodila okoli in nakladala kaj je on meni rekel in kaj jaz njemu in kako sva šla narazen in kaj si ti misliš, itd…moramo bit potrpežljivi včasih…
Geea, če bi kdo poklical in rekel, da bi rad prišel za 5 minut, bi, če bi imela čas, rekla, da malce časa imam, čez 1 uro pa imam opravke oz. bom dala otroka spat. In po 1 uri bi pač rekla, da zdaj pa moram narediti tisto, kar sem prej povedala. Verjetno ne bi bil noben užaljen, jaz pa tudi ne slabe volje. Vidim, da smo ljudje različni. Eni imamo radi družbo, drugi ne. In zato je tistim, ki jim paše sedeti na obisku, verjetno težko razumeti, da drugemu obisk že preseda, če pa ga pazljivo posluša in mu streže. In zato je prav, da se pove, če ima človek potem še neke opravke.