Ne gre in ne gre v gimnaziji
Sin obiskuje 1. letnik gimnazije, v osnovni je bil prav dober z dvema trojkama. Letos pa polom pri ocenah, II. konferenca kar precej enic, pri dveh predmetih jih ni popravil in bo lahko popravni izpit. Meni pa se zdi, da sem jaz tista, ki je zaradi tega najbolj prizadeta …
Pravi, da mu ne gre nič v glavo, četudi se uči, v bistvu nima volje do učenja. Z očetom sva poskusila marsikaj, da bi ga motivirala, nekako je zaman.
Ima kdo kakšno podobno izkušnjo? Kaj svetujete?
Morda velja razmisliti o prepisu na katero od srednjih šol. Kaj pa on meni? Je gimnazija njegova želja, ali pač le ne ve kaj bi v življenju počel. Moj sin je sedaj v osmem razredu in je prav tako prav dober s kakšno trojko. Ne ve kaj bi v življenju počel (ima še eno leto časa), zagotovo pa ve, da ne bo šel v gimnazijo. Zdaj se trudimo mu predstavit kar največ poklicev in upamo, da se kje najde. Se pa že pripravljam na to, da morda po prvem letniku (ali kasneje) ugotovi, da to ni zanj in se bo pač prepisal.
Morda pa je prehod iz OŠ na gimnazijo prevelik šok in bo jeseni pač ponavljal in mu bo steklo. Ljudje smo si različni. In to ne bo usodno vplivalo na njegovo življenje.
Pogovarjajte se z njim. Ni konec sveta in rešitev je več.
Če bi bilo tako pri nas, bi ga že takoj po prvi konferenci prepisali drugam.Na manj zahtevno šolo.Kjer bi lahko blestel.
Negativne ocene pa blazno slabo vplivajo na samopodobo in samozavest.Ne razumem, kaj sploh še delate na gimnaziji?
Na triletno naj gre.Pa naprej na 3+2. Še vedno gre lahko delat maturo in peti predmet.Kasneje, ko bo bolj dozorel, pa na faks.
Če bi ga prepisali že novembra ali decembra, bi končal letnik uspešno.Tako pa imate vsi v družini slab priokus.Le kaj je tega treba?
Veš zakaj so uspeli Židje? Ker so bili fleksibilni.Ko jim neki posel ni šel, niso vlekli do propada , ampak so se obrnili na drugo stran in začeli na novo.
On pravi, da bo vztrajal, tudi mi prosimo za razmislek o drugi šoli, pa pravi, da naj mu ne težimo.
Če bi bilo tako pri nas, bi ga že takoj po prvi konferenci prepisali drugam.Na manj zahtevno šolo.Kjer bi lahko blestel.
Negativne ocene pa blazno slabo vplivajo na samopodobo in samozavest.Ne razumem, kaj sploh še delate na gimnaziji?
Na triletno naj gre.Pa naprej na 3+2. Še vedno gre lahko delat maturo in peti predmet.Kasneje, ko bo bolj dozorel, pa na faks.
Če bi ga prepisali že novembra ali decembra, bi končal letnik uspešno.Tako pa imate vsi v družini slab priokus.Le kaj je tega treba?
Veš zakaj so uspeli Židje? Ker so bili fleksibilni.Ko jim neki posel ni šel, niso vlekli do propada , ampak so se obrnili na drugo stran in začeli na novo.
[/quote]
Gimnazija proti OŠ je velik šok. Sploh v smislu količine učenja. Če ma samo dva popravca bo verjetno zvozil. Če bo še kaj več bo pa hud problem. Pač se bo poleti učil. Bo mel 2 meseca cajta kar je več kot dovolj.
Če bo šel na poklicno, lahko potem na faks z zelo veliko verjetnostjo pozabite. Skratka če je vztrajen bo zdelal pa četudi ni najbolj pameten. To verjetno veste ali je ali ni vztrjaen. Huje je, če so vmes še kakšni drugi problemi.
Pa zrihtajte mu kakšnega dobrga inštruktorja, po možnosti moškega. Ta mu mora vlit občutek nekakšne obveze. Torej da bo sina dobesedno sram ko bo šel k njemu, pa da se nebi pred tem nič učil. Čeprav se sliši absurdno, najemte takega da se bo učil zaradi inštruktorja ne zaradi šole.
Skrataka splača se, da tudi starši trpite s sinom, pa čeprav le v finančnem smislu, ko plačujete inštrukcije. Njegovo življenje s faksom bo bistveno lažje kot pa če bo brez.
Če bi bilo tako pri nas, bi ga že takoj po prvi konferenci prepisali drugam.Na manj zahtevno šolo.Kjer bi lahko blestel.
Negativne ocene pa blazno slabo vplivajo na samopodobo in samozavest.Ne razumem, kaj sploh še delate na gimnaziji?
Na triletno naj gre.Pa naprej na 3+2. Še vedno gre lahko delat maturo in peti predmet.Kasneje, ko bo bolj dozorel, pa na faks.
Če bi ga prepisali že novembra ali decembra, bi končal letnik uspešno.Tako pa imate vsi v družini slab priokus.Le kaj je tega treba?
Veš zakaj so uspeli Židje? Ker so bili fleksibilni.Ko jim neki posel ni šel, niso vlekli do propada , ampak so se obrnili na drugo stran in začeli na novo.
[/quote]
Točno tako je bilo pri nas, pa se je prepisal na 3+2. Najprej smo bili srečni, da je naredil prve 3 letnike, v +2 je zacvetel in se vpisal dalje.
Tudi jaz svetujem prepis.
Morda se ne zna učiti. Potem pride kup slabih ocen in izgublja voljo, vedno več je snovi in vedno bolj je obupan. Moja gimnazijka je do zime že kar zabredla, tako da sem precej vzela stvari v roke, drugače bi bili na istem kot vi. Omejitev telefona, pomagam se ji učiti, da si strukturira snov in pravilno razume, pa da načrtuje dovolj časa za utrjevanje (do sedaj pač ni bilo treba, v OŠ je imela lepe ocene brez moje pomoči), nato jo sprašujem, inštrukcije, kadar nimam časa se z njo učiti. Bomo splavali, s kar lepimi ocenami za 1. letnik, ki je precejšen šok za marsikaterega dijaka.
Dejstvo je, da se zahteve pri določenih predmetih po posameznih osnovnih šolah lahko kar konkretno razlikujejo. To pomeni, da imata lahko dva osnovnošolca iz različnih OŠ oba angleščino ocenjeno 4, vendar imata v resnici dokaj različen nivo znanja jezika. Recimo, da bosta v gimnaziji ta dva sošolca, njuni profesorji bodo pa razlago pri pouku prilagodili nekemu povprečnemu znanju razreda/generacije. Kar naenkrat znanje enega od teh dveh dijakov ne bo več zadoščalo, da bi sploh lahko normalno sledil pouku, ker pač nima dovolj predhodnega znanja.
Kar je seveda za nekoga, ki je imel v OŠ lepe ocene lahko velik šok, saj ni sam kriv, da določenih stvari še ne obvlada. Tudi ni sam kriv, da se drugim ni treba toliko učiti, ker so prišli v gimnazijo z boljšo podlago iz OŠ. Če se ni navajen sam učiti, ker je prej vedno veliko razumel in si tudi zapomnil pri pouku, je pa sploh vse skupaj velik problem.
Te razlike so običajno najbolj opazne pri jezikih in matematiki, kjer je tudi sam program tako zastavljen, da predvideva predhodno znanje.
Če ima sin problem pri drugih predmetih, so pa slabe ocene zelo verjetno posledica njegove lenobe, slabega sodelovanja pri pouku in zanj neprimernega načina učenja. Tudi učiti se je treba znati in v gimnaziji je snovi več kot v OŠ.
Nekateri potrebujejo malo več časa, da odkrijejo sistem, ki zanje dobro deluje. Nekateri potrebujejo dodatno leto (ponavljanje letnika), da se zresnijo in začnejo delati za šolo. Tako pač je.
Kako bi na vašem mestu postopala, bi bilo zelo odvisno od tega, pri katerem predmetu ima težave. Če je problem matematika, sin potrebuje dodatno razlago in dodatne vaje. Če so problem jeziki, so ravno tako potrebne dodatne vaje in nekdo, ki jezik dovolj obvlada, da lahko popravi napake.
Če je problem pri drugih predmetih, je pa stvar malo drugačna. Pomanjkanje motivacije, se mu ne ljubi in podobno – to so sami izgovori. Lepo naj ti prinese zvezek ali knjigo, sede za jedilno mizo, prebere eno stran, knjigo/zvezek zapre oziroma da tebi v roke in naj ti prebrano obnovi in po potrebi razloži. Potem naj pa tako nadaljuje do konca zvezka. Bistveno je, da prebrano samostojno obnovi in razloži. To je učenje. Za
Gledanje v zvezek z možgani na off in telefonom v roki ni pa nič.
Do konca leta imate še kar nekaj časa, da s skupnimi močmi ugotovite, kaj sin počne narobe in kakšen sistem bi mu bolj odgovarjal.
Srečno!
naš je imel še slabše ocene v OŠ, pa je šel na gimnazijo, prvi letnik podobno kot pri vašem, sploh se ni učil oz je mislil, da bo dvojko že dobil. Pa je ni, nekako je stisnil brez popravcev, šele koinec drugega letnika je dojel, koliko se mora učiti. Po tem spoznanju je prišel na trojke do konca 4 letnika. Ne obupajte, verjetno se ne znajde, mogoče se uči snov, ki je je v testu zelo malo, ostalo zna, pa ni v testu. pri našem je bilo tako pri jezikih. Naj s kakšno pridno punco ponovi snov. Razumeti mora snov, pri tem mu pomagajte ali plačajte inštrukcije. Potem se šele lahko napifla. Torej časa za učenje gre kar nekaj več kot v OŠ, tudi za nizke ocene, za samo pozitivno dobit,se mi zdi, da tega ne dojamejo ali malo težje sprejmejo. Pejte na govorilne pri kritičnih predmetih, naj prof pove, kje vidi težavo. Naj bo motiviran in vpraša prof za snov, ki je ne razume. Pri nas so radi razložili, tudi dijakom s slabimi ocenami. Če bodo popravci letos, nič hudega. Se bo naučil in naredil. Ker se bo učil. samo zdaj je še čas, da popravi in zvozi brez. Srečno.
Še to dodam: pri biologiji in nekaterih drugih predmetih je snovi veliko, ni pa nujno, da je strukturirana. To v praksi pomeni, da mora dijak sam najprej izluščiti bistvo in osnove, šele potem naj gre v podrobnosti.
Primer:
V zvezku imajo recimo naslov celični organeli, podnaslov mitohondrij in nato cel kup podatkov o njem, preden sledi naslednji podnaslov.
Najprej naj se nauči našteti vse podnaslove (torej celične organele) in njihove osnovne funkcije. Šele kot to zna, naj se uči podrobnosti. Na ta način bo imel ogrodje, na katerega bo lahko “obešal” dodatne podatke. Brez ogrodja, je pa vse skupaj samo ena neurejena zmes podatkov brez hierarhije.
Ne razumem tistih, ki obiskujejo gimnazijo, pa zvozijo komaj z dvojkami ali trojkami.
Kaj ni na gimnaziji elita?
Vsaj tako bi moralo biti!
Če obiskuješ gimnazijo, moraš biti naravno inteligenten, bister, pa imeti moraš “zic” ledr.
Če vsega tega nimaš, ne razumem, kaj bi sploh iskal v gimnaziji?
potem pa vsi že zdavnaj omagajo in ko je treba na faks, moči zmanjka. Taki gimnazijski maturanti so leta nazaj dobili službo na banki, danes s končano gimnazijo nimaš poklica, niti službe.
Ne razumem tistih, ki obiskujejo gimnazijo, pa zvozijo komaj z dvojkami ali trojkami.
Kaj ni na gimnaziji elita?
Vsaj tako bi moralo biti!
Če obiskuješ gimnazijo, moraš biti naravno inteligenten, bister, pa imeti moraš “zic” ledr.
Če vsega tega nimaš, ne razumem, kaj bi sploh iskal v gimnaziji?
potem pa vsi že zdavnaj omagajo in ko je treba na faks, moči zmanjka. Taki gimnazijski maturanti so leta nazaj dobili službo na banki, danes s končano gimnazijo nimaš poklica, niti službe.
[/quote]
Gimnazion je najboljša naložba za življenje.
Tudi naša hči je prvi letnik gimnazije. Večkrat potoži, da je težko oz. da se je veliko za učiti. Ocene so odlične, si lahko le želimo, da takšne tudi ostanejo. Res pa je tudi, da pri matematiki naredi zelo veliko vaj, imajo tudi veliko domače naloge, ki jo naredi brez pardona. Kadar česa slučajno ne razume, takoj zaprosi za razlago očeta ali starejšega brata. Tudi pri vseh ostalih predmetih dela sproti. Ob gimnaziji ima še druge aktivnosti, ki jih zaenkrat uspešno usklajuje s šolo. Moj nasvet – sprotno delo, inštrukcije oz. pomoč pri učenju in vašega dijaka vključiti v kakšno skupino kjer ga bodo naučili se učiti. Velikokrat se otroci namreč ne znajo učiti. Srečno.
To velja cisto za vse sole in programe in ne samo za poklicne sole. Ce bo imel dovolj samodiscipline bo blestel, ce ne pa zabluzil.
[/quote]
Na poklicni soli do tega lahko prej pride, ker je tam vec dijakov, ki jim ni do ucenja in se jim fucka za cel svet, pac manj vzpodbudno okolje.
Je tudi problem za osnovnosolca, ki nima nekih tehnicnih interesov, se vpisati v poklicno solo, ko pravzaprav se ne ve, kaj bi v zivljenju sploh pocel.
Avtorica, pomagajte fantu, magari z instrukcijami, pa pojdite na govorilne ure, da vam pojasnijo, kje so najvecje tezave in kako jih resevati. V razredu mojega otroka se je kar nekaj ucencem v prvem letniku takole zalomilo. Nekaj jih je res odpadlo, vecina je pa koncala gimnazijo in danes studirajo. Ne takoj obupati nad njim, ce pa res ne bo slo, pa prepis.
To velja cisto za vse sole in programe in ne samo za poklicne sole. Ce bo imel dovolj samodiscipline bo blestel, ce ne pa zabluzil.
[/quote]
Nima kaj zabluzit, če je doma normalna vzgoja in če imajo starši srednješolca še vedno pod kontrolo.Bluzijo taki, ki so že od vrtca problematični in imajo tudi problematične starše, ki pojma nimajo o vzgoji, niti jih ne zanima.
Saj bluzič se ne rodi. Bluzič = domača nevzgoja.
Saj ne moreš verjet!!!!
A ji boš na faks tudi šla pomagat? Pa potem na šiht? Potem pa imamo kup “imenovanih” magistrov, diplomiranih.., ki nimajo nobene domine v glavi!
Pa saj za fikus v kakšno JU pa bo tako dobra…….
Se pa potem vprašaš, ker takšen je sigurno še komolčar (ritolizec), da pride za šefa….vsi okoli njega lahko pocrkajo….
Na poklicni soli do tega lahko prej pride, ker je tam vec dijakov, ki jim ni do ucenja in se jim fucka za cel svet, pac manj vzpodbudno okolje.
Je tudi problem za osnovnosolca, ki nima nekih tehnicnih interesov, se vpisati v poklicno solo, ko pravzaprav se ne ve, kaj bi v zivljenju sploh pocel.
Avtorica, pomagajte fantu, magari z instrukcijami, pa pojdite na govorilne ure, da vam pojasnijo, kje so najvecje tezave in kako jih resevati. V razredu mojega otroka se je kar nekaj ucencem v prvem letniku takole zalomilo. Nekaj jih je res odpadlo, vecina je pa koncala gimnazijo in danes studirajo. Ne takoj obupati nad njim, ce pa res ne bo slo, pa prepis.
[/quote]
Če pri petnajstih ne veš, kaj bi rad v življenju počel in kaj te veseli – potem je pa res žalostno.
Vsi smo že v osnovni šoli vedeli zase in za druge, katera so naša močna področja in katera šibka.
Kdo je tehničen tip, kdo je umetniški tip, koga mikajo športi in je spreten, kdo pa ima rad naravo, solato, krave in čebele? Pa saj to se na pet kilometrov vidi že v vrtcu.
Niste nič opazili?
Ne na faksu ji ne bom pomagala, pa na “šihtu” tudi ne. Večina vas pametnjakovičev, ki ste brez dvoma vsi dr. in pr., nima pojma, kako zahtevna je danes šola, kako norijo skozi snov in kako zahtevni so testi. Če bi jaz imela v šoli take zahteve, je tudi ne bi naredila brez pomoči staršev ali inštruktorjev, zlasti matematike in fizike. Pet strani matematičnega testa, za rešit v 45 minutah? Malokateri gimnazijec to da čez brez večjih rukov, pa so z petkami pri drugih predmetih in se učijo kot nori. Enostavno ni več, kot je bilo včasih.
In ne, jaz naprimer nisem vedela v OŠ, kaj me veseli. To sem odkrila šele v SŠ. Bi mi malo narobe hodilo, če bi prišla do tega spoznanja na kakšni frizerski šoli, glede na to, da sem morala na pravni faks za ostvaritev svojega sanjskega poklica (ki ga sedaj imam).
Ne na faksu ji ne bom pomagala, pa na “šihtu” tudi ne. Večina vas pametnjakovičev, ki ste brez dvoma vsi dr. in pr., nima pojma, kako zahtevna je danes šola, kako norijo skozi snov in kako zahtevni so testi. Če bi jaz imela v šoli take zahteve, je tudi ne bi naredila brez pomoči staršev ali inštruktorjev, zlasti matematike in fizike. Pet strani matematičnega testa, za rešit v 45 minutah? Malokateri gimnazijec to da čez brez večjih rukov, pa so z petkami pri drugih predmetih in se učijo kot nori. Enostavno ni več, kot je bilo včasih.
In ne, jaz naprimer nisem vedela v OŠ, kaj me veseli. To sem odkrila šele v SŠ. Bi mi malo narobe hodilo, če bi prišla do tega spoznanja na kakšni frizerski šoli, glede na to, da sem morala na pravni faks za ostvaritev svojega sanjskega poklica (ki ga sedaj imam).
[/quote]
Jaz nisem bila neka huda perla v gimnaziji. Prav dobra z nekaj trojkami. In imam doma dva, ki že nista več gimnazijca in eno, ki je še. Matematika je na popolnoma istem nivoju, kot včasih.
Inštruktorje potrebujejo leni ali ne dovolj sposobni. Pika.
