Ne gre več naprej….
Oh, zajči zajči, vem, kako to izgleda ……
ja, ne gre več ne naprej, ne nazaj ……..
nič se ne premakne in bog pomagej, to je
prav hudo, ne de ????
Kako je že tisto: ko bi na uni strani bil vsaj ……..
…. ja, in kar naprej in naprej in še naprej,
pa bog ne daj da ne naprej, ane, pa naprej,
pa še naprej in spet naprej, …… če bi pa že
naredila korak nazaj, potem moraš pa spet
tri korake naprej … jaz bi tudi le naprej in
naprej …..
Moški, naj delajo ne…in bi sedajle streljala bi bi, najprej u tebe!
Če si pa danes tega nisi zaslužil…pa nič ne rečem…z veseljem bi te položila…se smejim…uživaj Štumpi moj…uživaj še naprej…no uživajva skupaj…in pridno delaj…da bomo me lahko uživale!
Ja, res nam ni več pomoči, vsaj nekaterim,
kajne, zajček moj mili.
Ko človek ljubi, pač ljubi. Ali bolje povedano,
ker sta to dve različni stvari: ko je človek
zaljubljen, mu ni pomoči, ker v njem vse, kar
more in sme, dela in vzpodbuja kemijo k
delovanju.
In ko si zaljubljen, se ti svet zdi lepši, se ti
rahlo rola, sonce sije z nadnaravno močjo,
sivine oblakov in dežja niti ne opazimo, dež
nam celo poje pesem ljubezni in zaljubljenosti.
Iščemo poti v naravo, iščemo lepote v vzcvetanju
rož in ognjeno rdečega vresja, objemamo drevesa
in ob njih zapremo oči ter se prepustimo svobodnemu
letu ptice – ki nosi na krilih našo ljubzen …….
Da, zajček, najbrž res ni lepšega v življenju, kot biti
zaljubljen, ljubiti in dobiti nekaj teh čustev nazaj ….
Želim ti, res ti želim, tako kot sebi, občutiti to nepopisno
lepoto bivanja …. to žgoče čustvo, te sladko strasne boli………