Ne iščem prijateljic in sem najbrž v očeh marsikoga čudna. Evo, ura je 100 pa še ne spim. Same bedarije mi gredo po glavi. Jutri je prvi šolski dan in bom peljala vnuke v šolo, se že veselim. V zvezi z tem mi je padlo na pamet, da bodo druge babice, ko bodo oddale mladež, najbrž šle družno na klepet in kavo v kakšno slaščičarno, meni pa kaj podobnega dol visi. Madona, sem nedružabna. Ožja družina mi zadošča. Pa toliko sem se selila v življenju, ogromno ljudi sva z možem spoznavala po službeni plati, z nikomer nisem v stanju navezati globljih stikov. Na neki točki se mi zdi, da se preveč posega v mojo intimo in se potegnem nazaj.

Na srečo živim v centralni Evropi, lahko sem zgradila kariero, smatram, da sem emancipirana in sama sebi dovolj.. Včasih se sprašujem, zakaj sem tako čudna in se spominjam mačehe, ki je imela hišo odprtih vrat. Družabna maksimalno. Prijateljice so si kar kljuko podajale,  kava se je ves čas kuhala. Jaz pa takole, najrajši sama s seboj.

Štiri otroke sva spravila h kruhu, veliko se družimo, vsi so poročeni. Vse praznike pripravljam v naši hiši in uživam v tem. Pojedine, darila. Imam rada otroški živžav. Skrbim za mačke, psa. Ampak, prijateljice nimam pa NOBENE!!!

A je še kdo tak na zemeljski kugli?

namesto da pišeš bedarije po forumu bi se rajši dobro pokavsala.

Hvala enako!

Jaz tudi ne. Pa kaj. Jaz rada uživam v svoji samoti. Sicer sem zelo težek karakter, morda je tudi to en razlog, da nimam prijateljic. Sem introvert, samotar. Ne maram small talk. Ne maram enega in istega. Pa kaj, zavedat se moraš, da prideš sam in odideš sam. Veliko berem, ne samo knjig, tudi forum, zadnje čase uporabljam tudi threads aplikacijo. Itak pa kdo danes še bere knjige. In potem nimaš človeka, s katerim bi se pogovarjal o knjigah. Poleg vsega sem še netipični bralec. Ne berem romanov. Recimo Začne se z nama in Konča se z nama nisem brala. Sem prebrala samo blurb na Goodreads. Zato, ker sem videla en tiktok, da je cela drama okrog filma. Center naj bi bil o nasilju med partnerjema. Tako je želel prikazat režiser. Avtorica pa je šla na neko drugo stran in komentira film čisto drugače. Pa velikih creditsov ne pripisuje režiserju. Ki mu v bistvu dam prav, strinjam se z njim, ne z avtorico. In tudi njenjih drugih knjig nisem prebrala.

Vsak teden beremo, kako eni zivite brez prijateljev, prepricujete sebe in nas, kako vam je tako fajn in super in oh in sploh, a vedno se sprasujete, ce ste cudni in ce je le se kje kdo tak.

Potem seveda beremo kup odgovorov, ko spet avtorji prepricujejo sebe in druge, kako jim je oh in sploh mega, da nimajo prijateljev, a v vsakem sestavku je razbrati dvom o tem.

Ce ti je tvoj lajf fajn tak kot je, se zrel clovek ne sprasuje, ce je to ok in ce ni mogoce cuden in ce ni osamljen v svojem pocetju.

Ce se ti pa zdi, da ni tako fajn, da kaj pogresas ali ti kaj manjka, hidica, spremeni kaj, dovolj si stara, da lahko sama vodis svoj lajf!

Če moraš to komu razlagati, potem nisi srečna.  Tvoja družina te najbrž samo izkorišča,  ampak tega niti ne vidiš.  Ko te ne bodo več rabili, boš sama s svojimi  mački. Vsak človek rabi vsaj enega prijatelja.

Ni enako, če imaš lastno družino in si brez prijateljev, ali če si samski in si brez prijateljev. Samski so po karakterju čudaki in kot taki težko najdejo prijatelje na dolgi rok. Takim se kmalu pojavijo tudi duševne težave, ki ne vodijo v nič dobrega.

OK, avtorica, smo vzeli na znanje, da nimaš nobenih prijateljic, niti jih ne iščeš. Gotovo nisi edina taka. Ljudje naj živijo, kakor jim paše. Nekateri imajo cel kup t.i. “prijateljev”, pa v bistvu nobenega pravega. Pravi in zaupanja vredni prijatelji so redki. Blagor tistim, ki jih imajo!

V kolikor bi ti bilo resnično vseeno za “prijateljicami”, ki jih nimaš, ne bi temu posvečala pozornosti in časa, ter tukaj gor pisarila o tem.

Je pač razlika med ljudmi, ki obožujejo kvazi šove tipa masteršef,bigbradr, pa đungla , ti imajo cel kup “prijateljev” , s katerimi več ur debatirajo o tem, kako bo Ančka danes šla naprej, pa Jože bo zmagal s kremšnito…..dovolj robe za ves dan.

So pa še ljudje, ki gledajo dokumentarce, berejo knjige , prenesejo , če so kdaj sami s sabo…taki pač nimajo krdela “prijateljev” , s katerimi bi mlatili prazno slamo.

Pravi prijatelji so edino iz otroštva/zgodnje mladosti, kajti z zelo redkimi ljudmi se lahko človek ujame, da se prenašata vse življenje. Se pa zgodi, da nas življenje odnese na različne konce, tako geografsko, kot poklicno ali družinsko.Ne moremo biti non stop skupaj, a vemo, da so tam nekje, če zagori pod ritjo:) in oni to tudi vedo. Čeprav na par let. So prijatelji.

Tole, pa, kar se zbere po raznih pasjih procesijah v kakem kafiču , to je predvsem skupek obrekljivk, fovšljivk, ki bi 100% ena drugi pobrale vse, z desci vred, ampak se tako sladkobno smehljajo ena drugi, da se cuker s slino cedi po tleh. Seveda se na “socialnih” omrežjih lajkajo in posrčkajo do nezavesti, v resnici pa se sploh ne prenašajo.

Ampak, ko rabijo nekoga za debato o kmetiji ali bačelorju po slovensko, pa so perfektne za skupaj :).

Tudi meni popolnoma zadostuje lastna družina in nekaj oseb, ki jih poznam še iz mladih let in na katere se lahko zanesem. Se pa redko kontaktiramo. Prijateljic za premlevanje tračev in mlatenje prazne slame ne rabim.

No, vnuke sem odpeljala v šolo in uživam na terasi s skodelico čaja z mlekom. Prekrasen jesenski dan… Hvala vsem, ki ste brali in odgovorili na moj zapis, vaši odgovori so mi dali misliti, predvsem od “Just me” in “podobno”.

Lepo pozdravljam!

Se ti pridružujem. Marsikomu težko razumeti, ampak sama sebi sem najboljša družba.

In kaj naj bi bilo s tvojim življenjem narobe? Živiš kot želiš in to je prav. Primerjanje z drugimi in spraševanje kaj je prav in kaj narobe je popolnoma nesmiselno. Enim paše družba, drugim ne, nekaj nas je pa takih, da nam včasih paše včasih ne in krmarimo malo tako malo tako.

Pomembno je samo kako se ti počutiš, da si srečna in zadovoljna v svojem življenju.

Čestitam?