ne me linčat…
Magika, očitno so ti res na napačen način povedali.
Naš 7letnik je letos sam dejal, da jih itak ni, zobne miške, Božička in še koga …
Pa sva se veliko potem pogovarjala, zakaj take pravljice, zakaj taka čarobnost .. in se je strinjal, z mano, da je to res lepo, da je pravljica tudi okrašeno mesto, lučke na smrekci …
Predvsem pa sem naredila nekaj drugega – povedala sem mu, da je zdaj – tako kot odrasli – nosilec velike skrivnosti, ki je ne sme povedati tistim, ki še verjamejo v Dedka Mraza. Da je zdaj tudi on eden tistih, ki lahko poskrbi, da je majhnim otrokom lepo in pravljično.
Meni je bil izredno všeč tale članek:
Kaj bo pa otrok rekel, ko se bodo drugi otroci pogovarjali v vrtcu, v šoli, doma, med igro, pri sosedovih, pri prijateljih….
Ga boš čist izolirala, ali kaj?
Jaz mislim, da je to ena najlepših stvari v rani mladosti. No boj se, otroci se bodo med sabo pogovarjali, ko bodo starejši … in boš videla…. čist lahko bo sprejel da so to samo pravljična bitja.
Fino razmisli…
Tole je pa daleč od resnice
Če je nekdo realen, ne pomeni, da je resen. Tudi jaz obožujem pravljice, oboževala sem jih že kot otrok in še danes si predvajam svoji najljubši pravljici – Mojca Pokraculja in Šivilja in škarjice. Samo zase, za mojo dušo. Če bi lahko, bi živela v Gardalandu ali njegovi različici :)), z mojim ljubim možičkom se gugava, hodiva v lunapark, če je le prilika (pa ne le zaradi otrok, temveč tudi zase). Večina nama pravi, da sva preotročja (sva že blizu 30- ih :))), ampak nama to ni mar. Počneva to, v čemer uživava. In sploh ni potrebno verjeti v pravljična bitja, da ob njih uživaš, pa naj bo to v risanki, knjigi ali pravljici na netu. Navsezadnje hodimo tudi v kino in uživamo ob filmih, pa čeprav vemo, da niso resnični, ampak zaigrani.
In tudi moja oz najina otroka uživata v vsem tem skupaj z nama, kljub resnici, ki jo poznata.
V DM in Božička se verjame. Če pa obstajajo, pa nima nobene veze. In to ni laž.
Nekateri verjamejo v boga, karistusta, srečo, magijo, petek 13., 666, …. A so zato vsi ti lažnivci. Mislim, da niso.
Nisem verna, ampak mi pa še na misel ne pride, da bi rekla župniku lažnivec. Zakaj bi bil potem starš lažnivec, če hoče otroku pokazati vero v DM oz. božička.
Moj sin je star 8 let in hodi v 3r/9. Redko kateri otrok v njegovi starosti še verjame v Božička, Miklavža ali Dedka Mraza. Moj sin pa in to tako, da si ne moreš mislit. Pa saj po eni strani globoko v sebi ve, da smo mu kupili mi, v glavnem pa full verjame, vsako leto napiše pismo Božičku,neizmerno se veseli in naj uživa v tem, dokler še pač bo.
Ne jemlji otroku tega veselja.
Ne razumem te, zakaj ti je sedaj ko je še tako majhen pomembno, da mu obrazložiš, da DM in Božiček ne obstajata? Saj tako ali tako ne bo razumel. Pride čas, ko si otroci med sabo zaupajo, da to ne obstaja!
Ne vem zakaj bi mu to sedaj razlagala. Povej mu že sedaj tako kot je, vendar te tako ne bo razumel, tako da je tako vseeno.
Saj jaz tudi nisem neka vernica in te razumem, ampak otrok je otrok. Zakaj tolikšna skrb glede tega? Bo pač izvedel “dojl” čez 2 leti, a ni vseeno?
Če misliš od otroka narediti čustveno pokveko, duhovnega invalida in brezčutneža brez domišljije, samo naprej! Ne mislim te ne linčati, ne pamet soliti, ampak lahko pač povem svoje mnenje, ker je tole le javni forum.
Globoko sočustvujem z ubogim majhnim bitjem, ki ima pač to nesrečo, da ima takšno mamico…
Sinček moje sestre (6 let) tudi piše božičku in dedku mrazu vsako leto in je vedno znova razočaran, ker ne dobi tistega, kar si je želel. In potem verjame, da ni bil dovolj priden, ker verjame, da dedek mraz to vse vidi in vse ve in si zapisuje poredne otroke in ker je bil res priden, mu ni jasno, zakaj ni dobil željenega darila. Potem pa revček joka … res zelo uživa v tem, ja.
Magika, a ima tako velike želje ali ga starši ne slišijo? Če je zadnje, potem so starši nekoliko “mahnjeni”, oprosti …
Vseh želja se pa pač ne da uresničiti – da bo prišel Spiderman na obisk :-), da bi imel svojega konja ko Pika Nogavička itd.
Mi smo vedno, ko je “pisal” DM govorili o tem, da dobri mož nima malhe brez dna in da nima denarja za vse velike želje. Vedno pa je prinesel eno stvar s seznama.
T.
tinkara C*, niso mi povedali, ampak sem sama ugotovila. Sicer sem vedno sumila, da je v možička z belo brado oblečen moj ati (ali kdo drug) ampak mi je vedno zatrjeval, da to ni res. Ta laž me je zabolela, ne dejstvo, da v resnici ne obstaja. Ampak kljub temu, so mi bile pravljice in dedki mrazi, božički, parklji, okrašene smrečice itd. še vedno zelo všeč in še danes so mi, čeprav v njih ne verjamem. Tako kot so všeč tebi, pa tudi ne verjameš v njih, ane
Kot sem že napisala – da ti je nekaj všeč, ni potrebno verjeti v nadnaravne stvari ali bitja. Npr. če je otroku všeč pujsek, mu bo všeč, pa če verjame v to, da lahko leti ali ne :))
Zelo mi je žal, če otroku tega ne znate razložit na čisto preprost način.
Mi smo našega navadili, da napiše Božičku pismo in prilepi sličice z željenimi igračkami. Največkrat izbere 3 najljubše in napiše naj mu prinese eno izmed teh treh, ki jih je prilepil. Potem zagotovo kupimo tisto, ki mi je posebej všeč, saj skozi pogovor to začutimo. Ne vem, kaj je lahko potem tako hudega, da bi jokal. Sam pa ve, da Božiček obdari vse otroke in zato pa sam izbere darilo, ki ni zelo drago. Sam se že zelo spozna na cene in denar, ve kaj je drago in kaj ne in zato nikoli ne pretirava, saj je skromen fantič in zato pri ničemer ni prikrajšan.
No, evo, vsi smo sedaj mahnjeni – jaz, ki povem resnico in moja sestra, ki mu laže o tem. Sem vedela, da smo vsi enaki :)))
Moja sestra in njen nista nič mahnjena, sta zelo dobra starša vsem trem otrokom in če bi lahko, bi jim sklatila zvezde z neba. Tudi otroci so zelo skromni in nezahtevni. Žal pa jima ne moreta kupiti vsega, kar si želijo, ker sta v finančni stiski. Ampak ti možje so povsod predstavljeni tako, da pridnim otrokom izpolnijo željo, kajne? Zato otrokom rečeta, da željenega darila niso dobili, ker je na svetu veliko otrok in se včasih zgodi, da kakšnega darila zmanjka. Ampak otrok bo ne glede na razlog, še vseeno razočaran. Lansko leto si je zaželel le povšterček v obliki srčka, pa ga nikjer nismo mogli dobiti – in spet žalosten obrazek
Sedaj si je zaželel lego avion, kar se mi tudi ne zdi pretirana želja (stane 8.000 SIT), ampak mu res ne moreta kupiti, ker on ni dobil plače že 3 mesece, njena je pa zelo nizka. Poleg tega imata 3 otroke in kljub še tako skromnim željam otrok, je nemogoče, da bi vsak dobil darilo, pa če je še tako poceni.
Če se le da, jim darila kupim jaz, ker jih imam rada kot lastne otroke, ampak tudi sama si ne morem privoščiti, da kupim darila 5- im otrokom, ker sem za 200 tisočakov v minusu.
Če pa bi otroci poznali resnico, pa tega razočaranja ne bi bilo. Ker bi razumeli, da oči in mami nimata denarja in bodo darila dobili kdaj drugič.
Toliko o dobrih možeh, ki razveseljujejo otroke …
pri nas je precej podobno, kar se tiče želja. Ne, 8.000 ni pretirano, ni pa niti malo, pravzaprav so to eni otroški čevlji. Zato sina vzpodbujam, da si zaželi več reči in kakšne so prav smešno poceni – pa zato vedno ne dobi samo tiste cenejše, mi je pa izhod v sili – letos je to zorrov meč (ariel 890 sit :-)))
In je dejansko tako, da DM pač nima. Pač nima, nekateri dobijo še manj.
Glede mahnjenosti pa nisem mislila tako, kot si ti interpretirala. Mislila sem tako, da če so finančno zmožni, želje niso prevelike, ampak starši preprosto ignorirajo otrokove želje, potem to ni prav. Ok, oprosti, mahnjeni je napačna beseda, prav imaš.
Naš zdaj sicer ne verjame več v DM, ampak tudi tako bo pač malo manj.
In mislim, da ne bi bilo nič lažje, otroci namreč ne dojamejo kar tako, da denarja ni; pa najsi bo to denarnica staršev ali DM.
T.