ne me linčat…
hja, očitno imate v vaši družini smolo in velika razočaranja iz otroštva….
moji spomini so krasni na otroštvo in darila pod jelko, zato jih poskusim pričarati tudi mojima otrokoma in zgleda, da mi kar uspeva… njune očke žarijo 25.12. zjutraj, ko kar v pižamah letita v dnevno sobo gledat, kaj je pod jelko.
res mi je žal, da niso vsi otroci deležni te sreče oz. da jim starši tega ne zmorejo izpolniti (tako kot v primeru tvoje sestre).
življenje je včasih kruto, ni kaj.
zato otroke vzgajamo vsak po svojem prepričanju in z razlogom. In če se ti bojiš, da se lahko pri vas ponovi zgodba tvoje sestre in njenih otrok in če se želiš temu izognit, ti dam popolnoma prav in nima smisla, da se oziraš na druge poste.
lp
se dajo želje uresničiti morda drugače? MOrda je to smer, kam peljati? Ne, da se reče, da zmanjka, ampak kako drugače?
MOja mami je enkrat, ko vem, da sta s fotrom bila v totalni buli, naredila za obe z naju s sestro povštrčke. Vzela je dve majici, ju zašila, gor našila srčke (zame) in muco za sestro in jih napolnila s polnilom iz ene stare jakne. Zraven je bilo Dm opravičilo, da je letos resnično slabo založen z denarjem in da se bo potrdudil najine želje uresničniti naslednjič, da pa je mami Zima samo za naju naredila povštrčke.
Ok, razmišljam … meni je v bistvu zelo hudo, ko otroci ostajajo s solzami v učkih.
T.
Pri nas (8 in 6 let) pa še čisto nič ne kaže, da bi kaj podvomila v obstoj dobrih mož…. Pa mi je po svoje že smotano, sploh ker ju zelo zanima sama logistika pobiranja pisemc in razdeljevanja daril in vidim, da mi vedno manj verjameta, in potem se sama sebi zdim malo trapasta, kaj pa spet nakladam, in tako naprej….
No, mi smo že v vrtcu vedeli, kdo se preobleče v Dedka Mraza in ko je stopil v igralnico, smo ga vsi klicali po imenu…. Skratka, skrivnost je bila zelo hitro razkrita, pa mi ni bilo čisto nič hudo. Saj žur je bil vseeno, darila pa tudi.
Se ti ne zdi, da samo prenašaš komplekse iz otroštva na svoje otroke?
Sicer pa, jaz mojim rečem, da vsi ti Dedki Mrazi in Božički niso pravi. Da je Dedek Mraz samo en, drugi so pa njegovi zastopniki. In se jim skušamo v kar največji možni meri izogibati.
Kar se pa želja tiče, se da otroke kar fino usmerjat in jim dopovedat, da morajo biti skromni in da ni lepo od njih, da Dedka Mraza obremenjujejo z dragimi darili. Odlična iztočnica za pogovor o precenjenosti daril. Naš zmeraj vpraša, če bo to v redu, ko brskamo po katalogu. Nam se zaenkrat še super obnese. In te učke, ko mu zvečer poveš, da bo ponoči hodil Dedek Mraz, potem pa zjutraj zdirja po stopnicah … Neprecenljivo. Pa ne glede, ali je to darilo za jurja, dva, pet ali deset.
Če ima pa otrok nerealna pričakovanja, je pa to izključno kiks staršev. Pri nas je bilo že od začetka jasno, da so starši v ‘navezi’ z Dedkom Mrazom in torej tudi delno soodločajo o darilih.
tinkara, saj je ok, sem razumela kaj smatraš pod mahnjenost in nisem zamerila :))
Je pa res od otrok odvisno, kako kakšno stvar dojamejo. Ampak večina bi bolj razumela, če starši povejo, da nimajo denarja, da jim kaj kupijo, kot da se zgovarjajo na DM, ki mu zmanjka daril. Vsaj moji nečaki to razumejo, ker so vajeni skromnega življenja. Tudi večina oblačil, ki jih imajo, je rabljenih, dobijo od drugih otrok, ki so jih prerasli, pa jih to sploh ne moti, niti se jim ne zdi sramotno, kot bi se zdelo večini. Jaz vem, da nikoli nisem hotela dati nase ničesar, kar je nosil kdo drug :))
Hm, meni je tako kot večini tu na forumu prvi vzgib, da kaj ga pa sekaš, naj otrok uživa…. Ampak ko sem malce pomislila, moram priznati, da po mojem dobrega načina ni. Mislim, da bo na te zadeve gledal dokaj skulirano že, če ti ne boš omenjala teh osebkov in napihovala zgodbic o njih. Lahko ubereš diplomatsko pot, da nekateri pravijo, da pride božiček/DM in prinese darila… Sitno je, ker bo tvoj otrok res izjema in če kaj dosti vpil, da božička v resnici sploh ni, vas bodo ostali starši linčali. No, saj letos se po mojem še ni kaj bati, ker otroci take stvari jemljejo za samoumevne, težje bo, ko bo malo večji.
Se mi pa zdi, da imaš vso pravico tako razmišljati. Jaz sploh ne vem, če sem kdaj verjela v dedka mraza, ker kar pomnim, vem, da ga ni, pa tudi včasih decembra niso delali takšnega cirkusa. Pa je bilo vseeno fajn za novo leto.
Jaz sem odgovarjala Na realna tla, ki piše, da ima slabe izkušnje iz otroštva, ker je resnica o Miklavžu očitno sovpadla še z enim neljubim dogodkom. Potem je to najbrž kompleks? Isto bi bilo narobe, če bi mamica, ki je decembra doživela nekaj slabega, zato še svojim otrokom uničila čar božiča in novega leta. Teh stvari se pač ne sme prenašati naprej. Saj je v redu, vsakdo vzgaja po svoje, ampak se je pa treba včasih tudi vprašati po vzrokih.
Recite, da je en striček, ki se rad obleče in zabava otroke. Kot gledališče. In da se vsako leto pojavi veliko Dedkov Mrazov, Božičkov,… da je to tak lep čas, da se dobijo darila,…. saj ni treba veliko filozofije, samo domišljije nekaj. Ta je pa vedno prisotna, če otrok verjame ali ne.
Vas razumem. Jaz se ravno ubadam, ali bi se z našim skoraj 7-letnikom o tem po odraslo pomenila. Ker me skoz sprašuje, ali sem ga nalagala, ko sem enkrat rekla, da sem videla božička prinest darila, enkrat pa, da ga še nisem videla in da se darila kar pojavijo pod smreko… madonca, res ne vem, če je še pošteno do njega, ker vem, da ne verjame več. Mordam to nekako obrnit v zgodbo o veselem mesecu, ko je pomembno, da se zabavamo, obdarujemo, imamo radi, ne pa ali je ali ni božička.
Sploh nisem brala postov, ampak da je bila tvoja izkušnja, ko si izvedela da Miklavža ni ena najbolj bolečih pomeni, da kaj prav dosti hudega v življenju pa res nisi dala skozi.
Blagor se enim ljudem na tej zemlji, poleg tega pa se mi smilijo nekateri, ki potegnejo kratko zaradi takih. Saj drugače te ne obsojam, ampak take izjave me pa res…
Jaz nisem nikjer zasledila kakšnega neljubega dogodka pri njej – če sem jo prav razumela, jo je zabolela laž staršev oz. resnica, da Miklavža, v katerega je verjela, sploh ni. Temu se reče razočaranje, ne pa kompleks. Kako nekateri pretiravate :)). Mogoče zato, ker je ne razumete, jaz jo pa, ker je tudi mene laž zelo prizadela, sem se pa kljub temu vseeno zelo veselila praznikov in daril. In še vedno se jih.
In če bi rada svojim otrokom prihranila to razočaranje, ima do tega vso pravico, ne pa da jo grajate in označite kot slabo in neprimerno mamico.
Ker sta tudi moja otroka vzgojena tako, da jima ne lažem, lahko zatrdim, da nista zato nič prikrajšana in da so njima prazniki in ti možički vseeno čarobni …zaradi samega vzdušja, daril, ne pa zaradi laži o tem kdo so ti strici v rdečem. Moja dva uživata ob njih, kot kadar vidita maškare Otroke privlačijo vizuelno, njihova oprava, brada, … če bi recimo božička slekli in preoblekli v navadne cunje, bi ves ta čar izpuhtel, pa čeprav moža pod preobleko ne bi poznali. In kadar recimo srečamo parklja z verigo v roki, se ga moja dva ne bojita, ker poznata resnico – medtem, ko se večina otrok razbeži v joku in kričanju, ali se skrijejo za atijev ali mamin hrbet, se mu moja dva do solz nasmejita, kar kolcata od smeha :))
In lahko jima poveš ne vem kako grozno pravljico, pa zvečer zaspita mirno in brez strahu, da bi ju v temi pojedel bav bav, ali ju za noge potegnil pod posteljo, če jima bodo bingljale preko stranice – spet zato, ker poznata resnico. Ob takih zgodbicah se zelo zabavata in jih poslušata znova in znova in to najraje v temi
Torej, moja dva bolj uživata kot ostali :)) Le da tega nihče ne bo priznal, ker zaradi tradicije in svojega prepričanja, ki mora iti iz roda v rod, vztrajate pri svojem. Kar je ok in me sploh ne moti, saj vem, da imamo vsi radi naše otročičke in jim želimo najboljše.
“Naj vam zaupam, da je bila moja izkušnja, ko sem izvedela, da Miklavža ni, ena izmed najbolj bolečih stvari v življenju. Mogoče je bil nepravi trenutek ob nepravem času,… PA saj ni važno.”
Ne vem, meni se zdi tole precej hudo. Zakaj bi jo sicer resnica o Miklavžu prizadela? Če je to res vse, se strinjam s Piki Miki, ampak močno dvomim. Kaj je res in kaj ne, ve pa samo ona. In tako kot smeš ti napisati svoje mnenje, Magika, ga smem tudi jaz, pa me zato ni treba obsojat. Seveda je tvoje mnenje bolj cenjeno, ker forumki pritrjuješ. Je bilo za pričakovati kaj drugega?
Kar se pa laži tiče, se otrokom zlažemo milijonkrat. Ali pa ti nikoli ne rečeš, da je piščanec, ki ga otrok tako z užitkom je, v resnici riba, za katero je tako vneto zatrjeval, da je ne bo niti poskusil?
In ja tudi mene je malenkost špiknilo, ko sem izvedela, da Dedek Mraz ne obstaja, ampak o kakšnem težkem razočaranju pa res ne morem govoriti. In to zdaleč odtehtajo tista leta, ko sem v nekaj verjela in se veselila. To še tako prehitro mine.
Jah, hudo se zdi toliko, kot si kdo želi oz. predstavlja, da je hudo. Nekateri smo pač bolj občutljivi in nas laži bolj prizadanejo. Tudi mene je, saj sem napisala, ampak zaradi nje nisem izgubila veselja do teh stvari. In sploh te ne obsojam, ker imaš drugačo mnenje, do tega imaš seveda vso pravico. Obsojam tista mnenja, ki izražajo agresijo, zmerljivost in žaljivost do drugače mislečih in jih hočejo s tem prikazati v najslabši možni luči. Ne zavedajo pa se, da s tem očrnijo le sebe, nikogar drugega. Tudi prav
Seveda je moje mnenje iz njene strani bolj cenjeno, saj sem očitno edina, ki jo razume in ne obsoja. Ji pa nikjer ničesar ne priporočam ali svetujem, samo svoje izkušnje sem napisala. Ona bo naredila po svoje, kot se bo njej zdelo prav in najbolje.
In tudi pri hrani nikoli ne lažem otrokoma, vedno vesta kaj imata ne jedilniku, pa če jima je všeč ali ne. Pa ne zato, ker sem jaz popolna ali hočem biti (daleč od tega) ampak ker laž nikamor ne pelje, od nje ni nobene koristi. Če otroku okus ni všeč, hrane ne bo pojedel, pa mu lahko rečeš ne vem kaj. Ker okus ne laže, kajne? :))
No, tako je pri nas doma. Verjamem, da resnica osvobaja, ter da je življenje brez laži lepše in enostavnejše. In če pogledam moja dva nasmejana in srečna srčka, vem, da imam prav, pa če mi vsi ostali trdite nasprotno.
Vsak naj živi po svoje, kot se njemu zdi da je prav zanj in za njegovo družino, ker je življenje res prekratko, da bi se ukvarjali z linčanjem :))
Tako, dost me imate. Nočko vsem, pa malce več strpnosti in razumevanja imejte do drugih, nooo
Če otroku okus ni všeč, hrane ne bo pojedel, pa mu lahko rečeš ne vem kaj. Ker okus ne laže, kajne? :))
Vidiš, ni čisto tako. Vsaj pri mojem ne. In reče, da nečesa ne bo jedel izključno zato, ker zadeve ne pozna. Ga vprašaš: Boš ribo? Instinktivni ne. Mu ponudiš isto jed: Boš piščanca? O, seveda. Je dober? Mmmmm. :))
Seveda pa vsak otrok zahteva svoj pristop.
“na realna tla” in magika – jaz vaju pa razumem.
Imam podobno izkusnjo, podobno razumevanje. Zaenkrat je otrok se tako mali, da bolj malo sprasuje. Se pa zavedam, da bo slej kot prej bil “okuzen” iz okolja.
Jaz imam raje resnico, ker ena laz vedno prinese se drugo. Saj mu ni potrebno vse takoj razloziti v potankosti.
S hvaleznostjo sem prebrala vse replike. Zdaj bom lahko tuhtala, kako-koliko-kdaj pricarat ali odcarat resnico…
Zdaj pa poskusam december pricarat s pricakovanji, skupnim druzenjem. S peko piskotov, krasenjem, delanjem in posiljanjem voscil.
Sicer pa ima lahko vsak svoje mnenje.
Krjavlja, enkrat te bo pogruntal-potem pa?
Hm, ce bi jaz imela podoben primer, bi mu verjetno rekla, da ima na krozniku meso. Mmmm, kako je dobro.
Se iz lastne izkusnje: se sedaj po vseh mogocih letih ne oprostim ocetu, da me je enkrat naplahtal, da jem govedino, ko sem v resnici jedla koscke zajca. Pa sem bila takrat res se predsolska deklica, ki je strasno rada pestvala babicine zajcke. Me je skoraj spreobrnil v vegeterjanko.
Ne, ne maram takih lazi.
Sicer pa res vsak po svoje…