Ne mi zamerit…
….sam..vse moje današnje pisanje tukaj je sigurno malce čudno.
Ampak imam razlog.Včeraj mi je nekdo po 17 letih točno opisal kar je videl!
In to je bila smrt mojih dveh prijateljev, ki sta strmoglavila z letali.
saj ne nakladam…sam …..mene je tako prizadelo že to,da je on letel poleg in spremljal njuno trčenje….in bil priča katastrofi!
Mene take stvari res PRIZADENEJO pa čeprav je bilo to tolk daleč nazaj!
Oprostite,da sem to napisal.Sam meni se je zdelo v tem hipu to potrebno.
upsa…tole ja pa znat bit ajsi..Tako za spominjat,kot za prezivljat..Zato nic nic ni cudno tole tvoje pisanje….Ce lahko si sam naglas reci..Zivimo enkrat,,,Vsaka stvar ima svoj namen in sporocilo..zato ne se sekirat in dejmo ZIVET!! JEP dokler lahko sevede……Kaj ves,kaj te ze jutri caka……Vsak ima svojo usodo napisano…ve jo pa malokdo!!…No tolko….
Tri dni nisem odprla PC-ja, sem imela eno zelo pomembno delo in če bi se mu odmaknila, pa naj bo samo za malo, bi danes ne bilo dokončano. A mi je zdaj malce le žal za vse. Res je, prav imaš Perla, enkrat se živi in takrat je treba živeti, res živeti in pustiti živeti. Kratek je naš vek na tej strani, nekoga pokličejo celo prej nazaj, kot je uspel sem priti. Žal mi je, sp, da te nisem prebirala včeraj oz.takrat, ko si tole zapisal. In žal mi je vseh tistih trenutkov, ko je človek moral biti sam s seboj s tako bolečino. Ja, saj pride prav, da je človek sam, da se sooči z nečim, preko česar pač enkrat mora, vendar je težko, kljub vsemu je težko. Težko si je priznati, da nekaj res tako zelo zelo boli, predvsem pa boli tista nemočnost, ki se pojavi v nas v trenutku, ko bi si želeli biti najmanj bogovi … pa ostajamo le žalostna in nemočna bitja, poslana v ta svet, ki zna toliko dati, a tudi veliko vsega na krut način vzeti. Boli, a tudi bol je dana z nekim namenom.
Naj bo ta bol tudi zato, sprevržko, da ti bo pomagala k doživljanju in spoznanju tega, nikdar ne boš obžaloval česa, kar boš naredil impulzivno, da ne boš obžaloval besed, ki jih boš izrekel, zapisal, da ne boš razmišljal o svojih razmišljanjih kot o nečem nepotrebnem. Ljudje smo pač ljudje, dobri, malo manj dobro, sploh ne dobri, popolni, malo manj popolni, z veliko napakami, z manj napakami, s pomanjkljivostmi, rahlo škartirani, vendar smo še vedno ljudje … ljudje z vsem, kar bi človek naj imel … in imamo tudi srce in dušo in sposobnost čutiti. To pa je dobra popotnica za hojo po tej strani in za pripravo na pot, ki je pred nami. Kaj naj torej obžalujemo? To, da smo živi, da živimo, da mislimi, da znamo misel sporočiti, da znamo čutiti… morda res kdaj pa kdaj pride trenutek, ko človek tiho zajoka vase, se prepusti bolečini do meje, ko si zaželi oditi od tu, zapustiti vse, se odrešiti … a ko ta močna bolečina mine, ko pekoče solze zapustijo le še sled … spet dvignemo glavo in kljubujemo vsemu, kar nas peha in premetuje na tej reki življenja kot orehovo lupino. Pa vendarle ostajamo na površju, težko je potopiti nekaj, kar se ne želi potopiti samo.
Sprevržko, niso besede bolečine izpisane kar tako tjavendan. So pa izpisane na Tjavendan in menim, da smo jih tile tukaj, ki smo in ki smo “kao dolgočasni in brezvezni”, kljub tem pripisanim nam lastnostim razumeli. Sprevržko, imej se!