Ne morem brez njega

Zanima me vaše mnenje oz. nasvet.
S fantom sva skupaj dobri dve leti. Zelo se ljubiva, vse je ok. Živiva v oddaljenih krajih in sva skupaj samo ob vikendih. Redko med tednom, ker sva oba zaposlena. V čem je torej problem. Med vikendom imava spolne odnose večkrat in sicer zelo poglobljene in zelo zadovoljujoče. Problem nastane, ker sama med tednom zelo težko zdržim brez vsega tega, ljubezni in spolnosti. Sem čisto brezvoljna, nič me ne veseli, opažam tudi neke vrste depresivno stanje. Ko sva spet skupaj je v trenutku vse pozabljeno. Sicer imam prijateljice, dobre sodelavce, se z njimi družim, vendar, ko opažam, da to ni tisto v čemer bi zares uživala, se bolj potrudim, ker vem, da se tudi oni zame. Hvala vam

Ti uboga reva, ki ne more zdržat brez seksa 5 dni….

Ja. Verjamem ti.

pusti kontakt tukaj … te pridem med tednom poštimat ☺

Hvala za razumevanje.

Zanimiv predlog 🙂

Zanimiv predlog :)[/quote]

Predlog je res, samo bolj plitki, ti si pa navajena na poglobljene…. 😛

Zanimiv predlog :)[/quote]

Predlog je res, samo bolj plitki, ti si pa navajena na poglobljene…. :P[/quote]
Saj, če je ona bolj plitka, se lahko tudi s kratkim poglobi. :))

Najdi si hobije, kar te veseli, druži se s prijatelji in nauči se biti sama. Kakršnokoli visenje na partnerju ne obeta dobrih obetov za prihodnost vajine veze, ker boš ga začela dušiti z “odvisniškim oprijemalnim vampirizmom”.

Si odrasla oseba in ne otrok, ki je povsem odvisen od staršev in brez njih ne zmore – ne moreš se “parazitsko” na drugega človeka prisesti in iz njega (iz)črpati energije izključno za lastni obstoj in da ti daje edini smisel v življenju, ker potem uporablja oz. zlorabljaš človeka. Da se vidita ob vikendih, mu mogoče celo ustreza, da lahko “zadiha”, zato se kar privadi in nauči zveze, ki vključuje kot del zdravega odnosa tudi SAMOSTOJNOST in NEODVISNOST, če ciljata na skupno življenje.

sem bila na istem kot ti. pa sva šla skupaj živet, seks je postal veliko bolj dolgočasen, počasi sva ugotovila, da nisva za skupaj in sva šla narazen.
Če sta res za skupaj, je po dveh letih že počasi čas, da razmišljata o poroki, skupnem življenju…

Če bi se zares ljubila, bi že zdavnaj živela skupaj ali pa ugotovila, da nista za skupaj.

Sicer se strinjam z nekaterimi predhodniki, da je tole kar malce dušeče videt. Me kar duši, če pomislim, da bi mene nekdo tako oklepal.
Da pa je potrebno po dveh letih takoj skupaj živet pa ni nujno. Oba imata službi. Če sta službi v oddaljenih krajih, se je težko potem skupaj seliti. Je treba prej službo menjat. Kar pa ni enostavno.

Najprej, res hvala za toliko odgovorov. Sploh si nisem mislila, da me boste vzeli resno. No nekateri ste vendarle me. Ob odgovorih drugih sem se pa prav nasmejala.
Sem skrbno prebrala vaše odgovore. Nekateri ste iz mojega zapisa razbrali, da sem odvisna od tega odnosa (predvsem moški), kar pa sploh ne drži. Imam svoje življenje, čisto neodvisno, prijatelje, fajn službo, hobije in počnem različne stvari, ki me veselijo. Vsega je toliko, da mi v bistvu primankuje časa, ne ostaja. Vendar…, odkar sem skupaj s sedanjim fantom (ki si me tudi sam zelo želi in potrebuje, da ne bo pomote), mi je vse lepo počet z njim oz. vsaj, da vem da sva nekje blizu, da se bova videla. Ker je seks (tao), kot sem rekla zelo poglobljen (nekateri ste to dobro razumeli, recimo ženska ženski, fantje pa ste to vzeli bolj za šalo) me vedno bolj privlači in pet dni je res zelo, zelo dolgo do ponovitve.Zadnji komentator je pravilno odgovoril, da zaenkrat še ne moreva živeti skupaj, ker imava odlični službi, in v teh časih ne moreš kar na vrat na nos nekaj pustiti, kar je dobro.
Robi zgoraj je razlog zakaj še ne živiva skupaj. In, ja po dveh letih (šala, to sva ugotovila že mnogo prej) veva, da se ljubiva, tudi, če ne živiva še skupaj.
Moje vprašanje je bilo bolj v smislu, kaj pomeni taka močna duhovna in seksualna vez, da v času, ko nisva skupaj fizično ni za zdržat. Razumsko se seveda, da preusmerit misli in dejanja. Telo pa je, kot bi bilo otopelo. Morda ima kdo podobne izkšnje.

Morda tudi za to, da ne beremo in pišemo na tem forumu samo o tistih, ki se ločujejo, varajo, trpinčijo drug drugega, ne ljubijo, so skupaj iz nekih čudnih razlogov (materialnih, ….).

Ta občutek je samo posledica samega načina življenja, oziroma odnosa, ki ni pravi odnos, ampak le neka seksualna veza. Zato je normalno, da to občutiš, saj si želiš bližine.
Prav tako na tak način ohranjata iluzijo popolnosti, kar še bolj pripomore k temu idealiziranemu občutku.

Ker prava ljubezen, kjer sta dva pripravljena na resno zvezo in se soočiti z vsakodnevnimi izzivi, ne pozna ovir v smislu razdalje.
Zato menim, da je razdalja le izgovor, saj je v ozadju strah, da se bo ta idealna veza končala.

Kaj živita v ločenih državah? Zdaj pa prijavi, da je on iz Lj, ti pa iz neke vukojebine 40 km stran. Vse, kar je v Sloveniji, ni daleč. Torej, začnita živeti skupaj, ker imaš čist preveč časa in je že skrajni cajt, da mu začneš prati gate.

Od seksualnih potreb ne postanemo depresivni, kakor si napisala, depresija je povsem drugi svet – področje psihe, čustev. Da ne moreš brez nekoga živeti, je čustvena odvisnost, ki meji na infantilno simbiozo, ker npr. dojenček ne more brez matere živeti, od katere je povsem odvisen. Odrasel človek pa bi potem naredil kaj, če te recimo partner zapusti, samomor? Ja, če je v nezreli simbiotični navezi s partnerjem.

O ljubezni lahko govorimo šele takrat, ko z nekom živimo nekaj let. To je sedaj projekcija idealizirane zaljubljenosti, ki se jo pogosto zamenjuje za ljubezen. Ljubezen se ali pa se ne razvije iz začetne zaljubljenosti. Zato živi nekaj let s partnerjem skupaj , da spoznata drug drugega, tudi tiste plati osebnostni, ki niso vedno tako perfektne, kakor se zdijo na začetku.

Od seksualnih potreb ne postanemo depresivni, kakor si napisala, depresija je povsem drugi svet – področje psihe, čustev. Da ne moreš brez nekoga živeti, je čustvena odvisnost, ki meji na infantilno simbiozo, ker npr. dojenček ne more brez matere živeti, od katere je povsem odvisen. Odrasel človek pa bi potem naredil kaj, če te recimo partner zapusti, samomor? Ja, če je v nezreli simbiotični navezi s partnerjem.[/quote]

Se ne strinjam, da dojenček ne more živeti brez matere in ni popolnoma odvisen od nje. Zanj lahko skrbi tudi oče ali kdorkoli v njegovi bližini, celo, kakšna žival bi lahko poskrbela. Dojenček ima potrebe, ki jih sam ne more zadovoljiti in, če mu jih zadovolji nekdo drug mu je čisto vseeno ali je to njegova mati. Tudi ne verjamem, da je depresija stvar psihe, čustev, bolj kemičnega neravnovesja v telesu, zato mislim, da telo ob pomanjkanju stika z ljubljeno osebo in seksa počuti, kot neko otopelost. Zanimanje za ostale dejavnosti, prijateljevanje, hobiji pa plahni. Glede samomora pa. Jaz vem, da me moj fant ne bo zapustil. Če pa bi se zgodilo, da bi umrl, mislim, da bi naredila samomor.
To ni oporekanje tebi Matjažek, bolj moje razmišljanje o tvojem zapisu, ki sem ga skrbno prebrala in mi je všeč.
Glede tvojega zadnjega posta pa. Res, da ne živiva skupaj, ne vem pa, če je to pogoj, da veš, da se z nekom ljubiš. Počutim se ves čas, kot, da sem zaljubljena, vendar vidim tudi napake, ki jih ima, pa je zanimivo, da me sploh ne motijo. Jih zaznam in v istem hipu sprejmem brez problema. Vse je tako naravno, da se ne da opisat tega občutja.

Z veseljem mu operem, zlikam, kaj skuham, pospravim. Uživava, na primer, ko jaz likam on pa surfa po internetu in skupaj kaj komentirava. Kuhava pa tudi rada skupaj. v kuhinji je sploh najlepše 🙂 Pa, da mu ni potrebno med tednom misliti na to, kaj bo skuhal, ali ima kaj za obleč…

Ženska,

Matjazko je izjemno dobro opisal situacijo.
Dojenček res ne more živeti brez matere. Preživi lahko z nadomestno materjo, tudi če je le ta oče, posledice pa ostanejo. Veliko je raziskav na to temo.
Ne verjameš da je depresija stvar psihe ? – Poišči odgovor.
Veš da te tvoj fant ne bo zapustil. Kaj bi naredila če bi te ? – Zelo pomembno vprašanje!
“…vidim tudi napake, ki jih ima, pa je zanimivo, da me sploh ne motijo.” Ko boš zaznala napake ali karkoli drugega kar te moti, in boš znala to sprejeti, čeprav te moti, bosta prešla v fazo ljubezni.
“…vse je tako naravno, da se ne da opisat tega občutja.” Opis tega občutja je zaljubljenost, temu sledi ljubezen.

Matjazko je zelo modro zapisal:
“Da ne moreš brez nekoga živeti, je čustvena odvisnost, ki meji na infantilno simbiozo…”.

Uživajta v zaljubljenosti, ko pride čas ljubezni, bodita racionalna.

Vsekakor ostanita dve osebi, ljubita se in spoštujta. Idealizirano “združena v enem” ne prinaša nič dobrega na dolgi rok.

Ti zunanjo zapolnjenost življenja zamenjuješ s polnim življenjem. Vseeno drži, kar je napisal Matjazko, ker če v hobiju, prijateljih, dejavnostih zdaj, ko imaš fanta, notranje ne uživaš več, ker poleg ni fanta, si bolestno navezana, in bolestno pomeni, da ni zdravo.
Dojenček ne more preživeti brez skrbi odrasle ali vsaj precej starejše osebe od sebe (recimo, da zanj lahko poskrbi tudi malo večji otrok). Tako da je ta primerjava zelo umestna, tudi če je fant mlajši od tebe 🙂

Vajina kičasta zgodbica se lahko nadaljuje do konca življenja, so tudi taki primeri, če sta oba enako infantilna. Če pa nista oziroma ko ne bosta več, ko se bosta zbudila iz zaljubljenosti, pa utegne enega ali drugega to visenje na partnerju motiti.
Glede libida: obstajajo avti, vlaki, avtobusi, obstaja skype, obstajajo ugodni paketi za mobitel, fotke, pogovori, vibratorji.

Hvala ti. No glede sprejemanja napk sem pa stavek nadaljevala z bistvenim:
“Glede tvojega zadnjega posta pa. Res, da ne živiva skupaj, ne vem pa, če je to pogoj, da veš, da se z nekom ljubiš. Počutim se ves čas, kot, da sem zaljubljena, vendar vidim tudi napake, ki jih ima, pa je zanimivo, da me sploh ne motijo. Jih zaznam in v istem hipu sprejmem brez problema. Vse je tako naravno, da se ne da opisat tega občutja.”
Nekako, kar ne verjamem, da pri nama še ne gre za ljubezen, ampak za neko brezglavo zaljubljenost. Veliko razmišljava, se pogovarjava o vseh stvareh, življensko pomembnih, ne samo nekaj bluziva od tedna do tedna. Vsekakor pa ne zagovarjam odnosa, ki je napol, brez ognja, mlačna, racionalna juha. Vsak s svojimi hobiji, čimveč narazen, da se ja ne uspe kakšen sporček zakuhati. Bodimo parčki, ker je tako družbeno najbolj dopadljivo, v bistvu pa nič več kot to. Oz. da zadostimo našim potrebam po potomcih, hiši, skupnem dopustu, piknikih … Ne, vem no, meni se le zdi, da je ljubezen nekaj več, kadar to v resnici je. Vse ostalo je bolj partnerski odnos. Ti daš nekaj, jaz dam nekaj.
Ampak, to je samo moje skromno mnenje in morda motiv za razmišljanje,

Najboljše bo, da se čez kakšno leto ali dve spet oglasiš tukaj. To debato si shraniš in jo potem spet obnoviš, ter napišeš, kaj je novega.
Definitivno pa menim, da je velika razlika, živeti z nekom praktično 24 ur/dan, kjer imaš možnost spoznavati, gledati in prenašati vse njegove slabe navade, kot pa da se z nekom vidiš samo čez vikend, na katerega cel teden komaj čakaš in malodane živiš zanj. Sem že doživel nekaj takega. Pa ne mislim, da te čaka kaj slabega, menim pa, da ta euforija bo zagotovo pošla in potem bo tudi njegove napake morda malo težje sprejemati, posebeje če te s kakšno preseneti. Morda pa ti bo zelo ustrezal. Vedela bosta šele, ko bosta poskusila živeti skupaj.

Saj je lahko čuden razlog tudi to kar ti opisuješ – močna spolna privlačnost, ki z leti sobivanja ugasne in potem ni več razloga za skupno življenje.

No, upam, da ni samo to.
Glede na to kar opisuješ mislim, da imata lepe možnosti za uspeh vajine veze, če je le privlak z obeh strani tako močan. 😉
Ne dvomim, da če obstaja volja, ne bi našla tudi rešitve grede fizične oddaljenosti.

Še enkrat hvala tebi Marko in tebi on. Ja seveda razmišljava tudi o skupnem gospodinjstvu, ampak ne gre tako hitro. Največji problem je zaenkrat služba,ker je taka celodnevna, pri obeh. No kakorkoli, upam, da se čez dve leti oglasim z dobro novico. Ene 6 otrok, pa hiša z vrtom, počitnice na morju, smučanje pozimi… Lepo bodite, in hvala vam za vsa vaša mnenja.