Ne morem brez njega

Služba ne more biti razlog, če je pri obeh isti interes za skupno bivanje, razen če bi bil on iz druge države ali bi na finance morala biti zelo pozorna zaradi prevoza, ker Slovenija je majhna. Kakor tudi najemniško stanovanje ni težko dobiti (če imaš denar). Predvidevam, da je on prišel na plano s to ugotovitvijo, da je “največji problem” služba in tebi ni preostalo drugega, kakor da se strinjaš, saj nočeš niti pomisliti na opcijo, kaj pa če je on raje čez teden sam in mu tako ustreza, da se videvata le ob vikendih?

Služba ne more biti razlog, če je pri obeh isti interes za skupno bivanje, razen če bi bil on iz druge države ali bi na finance morala biti zelo pozorna zaradi prevoza, ker Slovenija je majhna. Kakor tudi najemniško stanovanje ni težko dobiti (če imaš denar). Predvidevam, da je on prišel na plano s to ugotovitvijo, da je “največji problem” služba in tebi ni preostalo drugega, kakor da se strinjaš, saj nočeš niti pomisliti na opcijo, kaj pa če je on raje čez teden sam in mu tako ustreza, da se videvata le ob vikendih?[/quote]

Razumem te, da mi v tvojih komentarjih sporočaš, da sem jaz tista, ki sem posesivna, odvisna od njega, ga dušim, je raje sam, kot z mano, se zgovarja na službo… Verjamem, da veliko moških tako čuti svoje ženske, ampak to je za to, ker ni normalnega delovanja ali z ene ali z druge strani. Nista za skupaj, se temu preprosto reče. Človeka, ki ga ljubiš si preprosto vesel vsak trenutek, pa, če se z njim pogovarjaš po telefonu ali si z njim skupaj. Kadar se zalotiš, da ti ne ustreza, da te pokliče ali, da se vidiš, je čas za razmislek, ali je to človek s katerim želiš preživet življenje. Če si energetsko na istem nivoju tega ni, ker točno veš, intuitivno čutiš, kaj se z drugim dogaja. koliko prostora zase rabi nekdo. Tudi jaz rabim svoj čas in si ga vzamem, razumem, da tudi on rabi svoj čas in prostor. Saj tudi, če bi živela skupaj, ne bi ves čas visela na njemu ali on na meni. Še manj bi bila skupaj, kot sva sedaj čez vikend, ko veva, da imava samo ta čas na razpolago. Če bi vedela, da se bova vsak dan poljubljala, objemala, da se bova vsak večer stisnila pred spanjem, bi bolj sproščeno opravljala vsakodnevne stvari. V bistvu nisem toliko spraševala o tem, da ne moreva živeti skupaj in kaj sedaj. Bolj o tem, kaj se dogaja na nivoju hrepenenja, telesnosti, duhovnosti…
Seveda, kljub temu hvala za tvoje misli. V bistvu si mi zanimiv, ker imava nekako nasprotno mnenje o večini stvari in bi bilo lepo podebatirat o tem.

Vidva imata zvezo na daljavo skoraj dve leti. Ko se vidita, imata izpolnjujočo spolnost. Kaj pa ostali aspekti zveze? Za dva dni se lahko vsi delamo najboljše, pa še sex zapolni čas, ko se je treba pogovarjati, se družiti in le biti. Torej- imata zvezo ali le sex zvezo?

Vidva čez teden nabirata zalet in sta potem čez vikend skupaj, ko sproščata nakopičeno energijo. Če bi bila skupaj ves čas bi to energijo sproščala že čez teden, tako po malem in vama ob petkih ne bi že para sekala na ušesa od napetosti…. 😉
Ta evforija se bo polegla oz ne bo tako intenzivna, če bosta nekoč zaživela skupaj in takrat se bodo pojavile “težave”, ki jih bosta morala rešit, če bosta želela živet skupaj. To bo tisti zrelostni izpit na katerem se bo izkazalo koliko sta res za skupaj, koliko je ljubezni med vama in koliko sta predana drug drugemu. Sedaj še živita vsak na svojem in imata odnos(e) z drugimi člani družine, ki pa takrat, ko bosta zaživela skupaj, ne bodo več bili to kar so sedaj in jih bo treba omejit, pomalo odrezat, da bo prostor za vaju. To zna bit težava, ki se danes kaže v tam, da se ne išče rešitve ampak je tu kup izgovorov zaradi katerih še ne moreta zaživet skupaj…

Vidva čez teden nabirata zalet in sta potem čez vikend skupaj, ko sproščata nakopičeno energijo. Če bi bila skupaj ves čas bi to energijo sproščala že čez teden, tako po malem in vama ob petkih ne bi že para sekala na ušesa od napetosti…. 😉
Ta evforija se bo polegla oz ne bo tako intenzivna, če bosta nekoč zaživela skupaj in takrat se bodo pojavile “težave”, ki jih bosta morala rešit, če bosta želela živet skupaj. To bo tisti zrelostni izpit na katerem se bo izkazalo koliko sta res za skupaj, koliko je ljubezni med vama in koliko sta predana drug drugemu. Sedaj še živita vsak na svojem in imata odnos(e) z drugimi člani družine, ki pa takrat, ko bosta zaživela skupaj, ne bodo več bili to kar so sedaj in jih bo treba omejit, pomalo odrezat, da bo prostor za vaju. To zna bit težava, ki se danes kaže v tam, da se ne išče rešitve ampak je tu kup izgovorov zaradi katerih še ne moreta zaživet skupaj…[/quote]

Ponovno ponavljam, da ne iščeva izgovorov, da ne živiva še skupaj. Preprosto to si sedaj niti ne moreva privoščiti, bova že, ko bo čas za to. Moje vprašanje se ni nanašalo na to, kar mi ves čas sugerirate, ampak na dimenzije hrepenenja, energij, bolečine ob odsotnosti ljubljene osebe… Najbrž ves čas ponavljate enake odgovore, ker ste prebrali samo moj uvodni post (in je bil morda nekoliko nerazumljiv, je bil preveč poudarjen seksualni moment odnosa), ne pa tudi odgovore drugim komnetatorjem spodaj.
Odgovori v smislu: “Boš že videla, ko bosta živela skupaj, te bo minila vsa ljubezen, želja po spolnosti, težave bodo prišle in ugotovila boš, da jih ne znaš (znata) reševati… Zelo slaba vera v ljubezen je to. Pomeni, da sem zelo slabo izbrala ljubezen svojega življenja in on mene. Pred sabo imam sliko para, ki se dobi in se zaljubi, po dveh letih sicer seksa kot nor, sicer pa ni med njima nič drugega, čeprav se vidita vsak vikend, kar ni malo. Nekateri pari (zakonci) živijo skupaj v isti hiši pa se ne vidijo toliko, kolikor se midva, pa tudi pogovarjajo se ne (tako, da to ni nobeno merilo, koliko si skupaj, ampak, kako si, ko si skupaj). Sicer pa menda je jasno, da obstajajo tudi drugi načini komuniciranja v sodobnem svetu. Za pogovor in tudi za izmenjavo mnenj je veliko časa. mene pa ravno ta manjko stika povzroča težave, kot sem na začetku napisala.
In seveda hvala ti za komentar

Vidva čez teden nabirata zalet in sta potem čez vikend skupaj, ko sproščata nakopičeno energijo. Če bi bila skupaj ves čas bi to energijo sproščala že čez teden, tako po malem in vama ob petkih ne bi že para sekala na ušesa od napetosti…. 😉
Ta evforija se bo polegla oz ne bo tako intenzivna, če bosta nekoč zaživela skupaj in takrat se bodo pojavile “težave”, ki jih bosta morala rešit, če bosta želela živet skupaj. To bo tisti zrelostni izpit na katerem se bo izkazalo koliko sta res za skupaj, koliko je ljubezni med vama in koliko sta predana drug drugemu. Sedaj še živita vsak na svojem in imata odnos(e) z drugimi člani družine, ki pa takrat, ko bosta zaživela skupaj, ne bodo več bili to kar so sedaj in jih bo treba omejit, pomalo odrezat, da bo prostor za vaju. To zna bit težava, ki se danes kaže v tam, da se ne išče rešitve ampak je tu kup izgovorov zaradi katerih še ne moreta zaživet skupaj…[/quote]

Ponovno ponavljam, da ne iščeva izgovorov, da ne živiva še skupaj. Preprosto to si sedaj niti ne moreva privoščiti, bova že, ko bo čas za to. Moje vprašanje se ni nanašalo na to, kar mi ves čas sugerirate, ampak na dimenzije hrepenenja, energij, bolečine ob odsotnosti ljubljene osebe… Najbrž ves čas ponavljate enake odgovore, ker ste prebrali samo moj uvodni post (in je bil morda nekoliko nerazumljiv, je bil preveč poudarjen seksualni moment odnosa), ne pa tudi odgovore drugim komnetatorjem spodaj.
Odgovori v smislu: “Boš že videla, ko bosta živela skupaj, te bo minila vsa ljubezen, želja po spolnosti, težave bodo prišle in ugotovila boš, da jih ne znaš (znata) reševati… Zelo slaba vera v ljubezen je to. Pomeni, da sem zelo slabo izbrala ljubezen svojega življenja in on mene. Pred sabo imam sliko para, ki se dobi in se zaljubi, po dveh letih sicer seksa kot nor, sicer pa ni med njima nič drugega, čeprav se vidita vsak vikend, kar ni malo. Nekateri pari (zakonci) živijo skupaj v isti hiši pa se ne vidijo toliko, kolikor se midva, pa tudi pogovarjajo se ne (tako, da to ni nobeno merilo, koliko si skupaj, ampak, kako si, ko si skupaj). Sicer pa menda je jasno, da obstajajo tudi drugi načini komuniciranja v sodobnem svetu. Za pogovor in tudi za izmenjavo mnenj je veliko časa. mene pa ravno ta manjko stika povzroča težave, kot sem na začetku napisala.
In seveda hvala ti za komentar[/quote]

Ko bo ob – pri tebi in bosta kao za vedno skupaj boš te občutke izgubila.

Mnja…..
Moj zadnji komentar ni bil mišljen kot grožnja, žuganje s prstom, kakor berem tvoj odgovor, želel sem le povedat, da ko bosta preživela več časa drug ob drugem ti občutki ne bodo več tako siloviti, evforični, kot jih sedaj opisuješ, kar se meni zdi čisto normalno.
Vsekakor pa vama želim, da ohranita to povezanost tja do večnosti.

Drugače se pa strinjam s tabo, da se mnogi poročeni pari manj “srečujejo” četudi živijo na istem naslovu, da o kaki strasti, želji po bližini niti ne izgubljam besed, ker se je pri mnogih vse skupaj izgubilo nekje po poti…

Ponovno ponavljam, da ne iščeva izgovorov, da ne živiva še skupaj. Preprosto to si sedaj niti ne moreva privoščiti, bova že, ko bo čas za to. Moje vprašanje se ni nanašalo na to, kar mi ves čas sugerirate, ampak na dimenzije hrepenenja, energij, bolečine ob odsotnosti ljubljene osebe… Najbrž ves čas ponavljate enake odgovore, ker ste prebrali samo moj uvodni post (in je bil morda nekoliko nerazumljiv, je bil preveč poudarjen seksualni moment odnosa), ne pa tudi odgovore drugim komnetatorjem spodaj.
Odgovori v smislu: “Boš že videla, ko bosta živela skupaj, te bo minila vsa ljubezen, želja po spolnosti, težave bodo prišle in ugotovila boš, da jih ne znaš (znata) reševati… Zelo slaba vera v ljubezen je to. Pomeni, da sem zelo slabo izbrala ljubezen svojega življenja in on mene. Pred sabo imam sliko para, ki se dobi in se zaljubi, po dveh letih sicer seksa kot nor, sicer pa ni med njima nič drugega, čeprav se vidita vsak vikend, kar ni malo. Nekateri pari (zakonci) živijo skupaj v isti hiši pa se ne vidijo toliko, kolikor se midva, pa tudi pogovarjajo se ne (tako, da to ni nobeno merilo, koliko si skupaj, ampak, kako si, ko si skupaj). Sicer pa menda je jasno, da obstajajo tudi drugi načini komuniciranja v sodobnem svetu. Za pogovor in tudi za izmenjavo mnenj je veliko časa. mene pa ravno ta manjko stika povzroča težave, kot sem na začetku napisala.
In seveda hvala ti za komentar[/quote]

Ko bo ob – pri tebi in bosta kao za vedno skupaj boš te občutke izgubila.[/quote]

Da ti še prevedem, da ti bo bolj jasno:
kad sam mogu, nisam mogu a sad mogu pa ne mogu

Bo razumljivo kako funkcionira življenje?

Vidva to ob vikendih malo kavsata, ti si pa v glavi delaš sliko, da je to neka ful zveza.

Ali je zelo slaba vera drugih ali pa je tvoja predstava o tem, kako bi naj bilo, bolj slaba. Čas ti bo dal odgovore, ne mi.

Služba ne more biti razlog, če je pri obeh isti interes za skupno bivanje, razen če bi bil on iz druge države ali bi na finance morala biti zelo pozorna zaradi prevoza, ker Slovenija je majhna. Kakor tudi najemniško stanovanje ni težko dobiti (če imaš denar). Predvidevam, da je on prišel na plano s to ugotovitvijo, da je “največji problem” služba in tebi ni preostalo drugega, kakor da se strinjaš, saj nočeš niti pomisliti na opcijo, kaj pa če je on raje čez teden sam in mu tako ustreza, da se videvata le ob vikendih?[/quote]

Razumem te, da mi v tvojih komentarjih sporočaš, da sem jaz tista, ki sem posesivna, odvisna od njega, ga dušim, je raje sam, kot z mano, se zgovarja na službo… Verjamem, da veliko moških tako čuti svoje ženske, ampak to je za to, ker ni normalnega delovanja ali z ene ali z druge strani. Nista za skupaj, se temu preprosto reče. Človeka, ki ga ljubiš si preprosto vesel vsak trenutek, pa, če se z njim pogovarjaš po telefonu ali si z njim skupaj. Kadar se zalotiš, da ti ne ustreza, da te pokliče ali, da se vidiš, je čas za razmislek, ali je to človek s katerim želiš preživet življenje. Če si energetsko na istem nivoju tega ni, ker točno veš, intuitivno čutiš, kaj se z drugim dogaja. koliko prostora zase rabi nekdo. Tudi jaz rabim svoj čas in si ga vzamem, razumem, da tudi on rabi svoj čas in prostor. Saj tudi, če bi živela skupaj, ne bi ves čas visela na njemu ali on na meni. Še manj bi bila skupaj, kot sva sedaj čez vikend, ko veva, da imava samo ta čas na razpolago. Če bi vedela, da se bova vsak dan poljubljala, objemala, da se bova vsak večer stisnila pred spanjem, bi bolj sproščeno opravljala vsakodnevne stvari. V bistvu nisem toliko spraševala o tem, da ne moreva živeti skupaj in kaj sedaj. Bolj o tem, kaj se dogaja na nivoju hrepenenja, telesnosti, duhovnosti…
Seveda, kljub temu hvala za tvoje misli. V bistvu si mi zanimiv, ker imava nekako nasprotno mnenje o večini stvari in bi bilo lepo podebatirat o tem.[/quote]

Ženska, verjetno si zacvetela bolj pozno in nimaš ravno veliko izkušenj z moškimi? Še posebej seksualnih ne…

Razumem te, da mi v tvojih komentarjih sporočaš, da sem jaz tista, ki sem posesivna, odvisna od njega, ga dušim, je raje sam, kot z mano, se zgovarja na službo… Verjamem, da veliko moških tako čuti svoje ženske, ampak to je za to, ker ni normalnega delovanja ali z ene ali z druge strani. Nista za skupaj, se temu preprosto reče. Človeka, ki ga ljubiš si preprosto vesel vsak trenutek, pa, če se z njim pogovarjaš po telefonu ali si z njim skupaj. Kadar se zalotiš, da ti ne ustreza, da te pokliče ali, da se vidiš, je čas za razmislek, ali je to človek s katerim želiš preživet življenje. Če si energetsko na istem nivoju tega ni, ker točno veš, intuitivno čutiš, kaj se z drugim dogaja. koliko prostora zase rabi nekdo. Tudi jaz rabim svoj čas in si ga vzamem, razumem, da tudi on rabi svoj čas in prostor. Saj tudi, če bi živela skupaj, ne bi ves čas visela na njemu ali on na meni. Še manj bi bila skupaj, kot sva sedaj čez vikend, ko veva, da imava samo ta čas na razpolago. Če bi vedela, da se bova vsak dan poljubljala, objemala, da se bova vsak večer stisnila pred spanjem, bi bolj sproščeno opravljala vsakodnevne stvari. V bistvu nisem toliko spraševala o tem, da ne moreva živeti skupaj in kaj sedaj. Bolj o tem, kaj se dogaja na nivoju hrepenenja, telesnosti, duhovnosti…
Seveda, kljub temu hvala za tvoje misli. V bistvu si mi zanimiv, ker imava nekako nasprotno mnenje o večini stvari in bi bilo lepo podebatirat o tem.[/quote]

Ženska, verjetno si zacvetela bolj pozno in nimaš ravno veliko izkušenj z moškimi? Še posebej seksualnih ne…[/quote]

Matjažko, prav imaš! Vse, kar si nazadnje napisal drži. Zanimivo, zanimivo 🙂

Ne pozabi še enoprostorca in psa. Brez tega ljubezen ni popolna in kaže na nezrelost vsaj enega od partnerjev, če ne kar obeh.

Ljubezen je torej prenašanje partnerjevih slabih navad? No, pa sem se spet nečesa novega naučil.

Ne pozabi še enoprostorca in psa. Brez tega ljubezen ni popolna in kaže na nezrelost vsaj enega od partnerjev, če ne kar obeh.[/quote]

Mislim, da je najina zveza obsojena na propad, že v štartu, ker se o psu in enoprostorcu sploh še nisva pogovarjala. In to po dveletni zvezi 🙂

Ljubezen je torej prenašanje partnerjevih slabih navad? No, pa sem se spet nečesa novega naučil.[/quote]

Sama se tudi navdušujem nad novimi spoznanji in me veseli, da se še kdo. Sem že mislila, da sem čudakinja 🙂

Ljubezen je torej prenašanje partnerjevih slabih navad? No, pa sem se spet nečesa novega naučil.

To učenje ti je malo pozno in kaj si ti misliš, da si vseved:)

Ljubezen je torej prenašanje partnerjevih slabih navad? No, pa sem se spet nečesa novega naučil.[/quote]no, tega nisem napisal. Napisal pa sem, da sele, ko s clovekom zivis, ga imas pravo moznost spoznati, ker dokler je to 2 dni v tednu, cloveku ni tak problem skriti dolocenih lastnosti osebi in sele takrat lahko govorimo, da gre za ljubezen, ce le te lahko sprejmemo, brez da bi ob tem sami trpeli.

Ljubezen je torej prenašanje partnerjevih slabih navad? No, pa sem se spet nečesa novega naučil.[/quote]no, tega nisem napisal. Napisal pa sem, da sele, ko s clovekom zivis, ga imas pravo moznost spoznati, ker dokler je to 2 dni v tednu, cloveku ni tak problem skriti dolocenih lastnosti osebi in sele takrat lahko govorimo, da gre za ljubezen, ce le te lahko sprejmemo, brez da bi ob tem sami trpeli.[/quote]

Marko, jaz pa mislim, da je jako čudno, če ti človek s katerim si dve leti, pa čeprav samo dva dni v tednu, sa katerim se ljubiš (beri imaš tudi spolni odnos), se pravi, se mu predajaš in on tebi, lahko skrije kakšne generalne napake in slabosti. Ali pa si sam kot človek, čisto zaslepljen, imaš znižane sposobnosti, tako mentalne, kot čustvene, ali pa imaš sam neke probleme in iščeš točno določene partnerje, s problemi. Npr. hči alkoholika nezavedno išče alkoholika, hči avtoritativne matere, išče moško copato, …

No, zdaj si pa že pošteno zašla s temi hčerami alkoholikov.

Ne, med vikend romanco v stanovanju enega ali drugega, ko vse neprijetnosti, hobije, prijatelje, obveznosti prestaviš na čas od pon do pet, prav gotovo ne moreš ugotoviti, kako človek funkcionira v vsakdanjem življenju.

Ne vem, ali oba živita sama vsak v svojem stanovanju ali je kdo od vaju še pri starših. Če kdo slučajno še živi pri starših, ima bolj malo pojma o tem, kaj vse prinaša hiša, vrt, vzdrževanje, računi …. da o šestih otrocih sploh ne govorimo. Misliš, da si s tisto pripombo o psu duhovita, v resnici je pa dober primer, kako malo vesta drug o drugem. Če karikiram, niti tega ne veš, ali bi rad imel psa, kje so potem šele hiše, otroci, vrtovi in vse ostalo.

Razlog za ločitev v kar precej primerih ni pomanjkanje ljubezni in seksa, ampak vsakdanje obveznosti, ki se jim eden od partnerjev izogiba. Tako da tega ni za podcenjevat.

Vsak, ki bi naredil samomor ob izgubi partnerja je resno bolan/v bolani zvezi.
To nima nobene veze z “ljubeznijo”.

Seveda te ne bo zapustil, ker mu ne daješ izbire! Saj kaj pa je boljša garancija za prižemanje drugega nase, če ne z občutki krivde in z medvrstično grožnjo, da te bo imel na vesti, ker boš naredila samomor, saj brez njega ne moreš.

Oba morata imeti v zvezi vedno proste roke, da se tudi razideta, če se zadeve pač tako obrnejo in bi rad šel vsaj en po svoje. Svoboda je osnova zveze – ker če je ni, tudi zaupanje in odkritost omejuje, ker ti ne bo upal povedati stvari, za katere bi že v naprej vedel ali pa vsaj slutil, da bi te znale pripeljati v samomor.

Nič niste povedali o tem, v kakšnem odnosu ste z njegovimi starši in on z vašimi, kako dobro poznate njegove prijatelje in on vaše, ali se skupaj družite in podobno. Imata skupne prijatelje, družabno življenje?

Če je situacija taka, da se samo vidva videvata – en vikend pri enem doma, drugega pri drugem in oba živita na svojem; potem vi marsičesa o vašem izbrancu sploh veste ne. Ne nujno zato, ker bi vam on kaj prikrival, ampak ker se enostavno še nista skupaj znašla v takih situacijah. Biti v dvoje v prostem času je namreč samo točno določena situacija, vsakdanje življenje je pa sestavljeno iz še mnogih drugih. Iz takšnih, ki so za zvezo težje.

Nam zaupate, koliko časa se vozita eden k drugemu? Kot je nekdo že omenil, Slovenija res ni velika.

Koga ali česa?

Seveda te ne bo zapustil, ker mu ne daješ izbire! Saj kaj pa je boljša garancija za prižemanje drugega nase, če ne z občutki krivde in z medvrstično grožnjo, da te bo imel na vesti, ker boš naredila samomor, saj brez njega ne moreš.

Oba morata imeti v zvezi vedno proste roke, da se tudi razideta, če se zadeve pač tako obrnejo in bi rad šel vsaj en po svoje. Svoboda je osnova zveze – ker če je ni, tudi zaupanje in odkritost omejuje, ker ti ne bo upal povedati stvari, za katere bi že v naprej vedel ali pa vsaj slutil, da bi te znale pripeljati v samomor.[/quote]
No, menda ga nima zaprtega kje v kleti in ga zavikende obišče. 🙂
On ima izbiro, le zaradi tega, ker mu trenutna situacija ustreza, že skoraj dve leti razmišljata o skupnem bivanju.
Veliko moških raje izbere seks vezo, kot pa resno, kjer se je potrebno soočiti z vsakdanjimi izzivi in težavami ter partnerko prenašati tudi takrat, ko je tečna in ne le potrebna. 🙂