Ne morem izpustiti sina
To res ni normalno kakšno zaplankano razmišljanje imate nekatere mame. Sin si je sam zrihtal študij v Angliji, štipendira ga podjetje, pri tem podjetju dela že 3 leta, kako zaboga se ne zavedate kakšen dosežek je to za današnjega najstnika? Namesto, da bi bili veseli kako sposobnega sina imate, bi mu radi preprečili življenje, ki si ga večina ni sposobna ustvariti? Vaš sin ni vaša last, zato si bo ustvaril takšno življenje kot želi. Lahko se pogovorite z njim, lahko mu poveste, da vam je težko, nimate pa pravice, da ga prepričujete naj ostane z vami, ker očitno sami nimate izpopolnjenega osebnega življenja, kaj šele, da ga izsiljujete s svojo boleznijo (iz vašega zapisa se razbere, da niste sami samcati na svetu torej imate ljudi, ki bodo ob vas). Povsem normalno in pohvalno je, da se želi sin osamosvojiti in pod nobenim pogojem ne rinite za njim, če vas ne bo sam prosil za to (skoraj zagotovo tega niti ne želi, zato to idejo kar opustite. Pogovorite se z njim o tem in vam bo sam povedal.) Normalno je, da imate sina radi in da ga pogrešate, normalno pa je tudi, da mu želite uspešno življenje, kakršnega si bo ustvaril, ne pa da zganjate posesivnost. Otroci lahko od tovrstnega obnašanja staršev, kakršnega zganjate vi, odnesejo veliko škode, pa sploh niso sami krivi.
Ali_m lepo napisano. Viharni jezdec ima močno pomanjkanje v temeljih. Primer, ne ve več kaj je prispodoba. Lahko celo sklepamo, da tega znanja ni nikoli osvojil. Oziroma, če smo natančni, pri sogovorniku ne razume bistva. To mu pomaga preživeti v njegovi gnilobi. Viharni v pomoč:
prispodóba -e ž (ọ̑)
ponazoritev bistvene značilnosti česa s stvarjo, ki ima podobne lastnosti: pisatelj ima, rad uporablja prispodobe; govoriti, izražati se v prispodobah; slikovita prispodoba -e / luč mu je prispodoba za duhovnost; jesensko pokrajino prikazuje kot prispodobo smrti / pesniške prispodobe; prispodobe iz Biblije…
[/quote]
Joj ne veš, hvala za lepe besede 😉
Za jezdeca me ne skrbi, itak njegov komentar več pove o njemu kot o meni.
… sploh nisem stara, recimo ;)))
Tudi sama imam dva sina, katera naravnost obožujem. Sicer sta še mala, ampak ves svoj čas namenim ravno njima. Vozim ju naokrog, hodim z njima na igrišča, se z njima igram, hodimo na izlete, na kopanja, tudi med tednom… Dejansko smo ves čas v pogonu. Vsi okrog mene me imajo za čudovito mamo, nekateri me imajo celo za noro, da se z otroci preveč ukvarjam. Ampak moje mnenje je, da imamo otroke zato, da se z njimi ukvarjamo in jim posvetimo svoj čas, doker lahko. Prehitro odidejo na svoje in takrat jih moramo znati spustiti.
Torej moje mnjenje je, da je čar materinstva ravno to, da starši “žrtvujemo” svoja čustva za otrokovo dobro. Njihova čustva in prioritete nam morajo bolj pomembne kot naša čustva do njih. Torej, če vaš sin res želi iti v tujino, ga pri tem spodbujajte. Čeprav vi pri tem trpite, mu tega ne pokažite. Če ga imate res radi, ga ne boste ovirali pri uspehu, temveč mu boste pomagali uresničiti življenske cilje.
medklic takole, 11.03.2021 ob 14:22
se spomnite unega študenta, ki je prišel iz anglije na obisk v maribor in potem utonil v dravi?
mamica se je tud z njim preselila v anglijo, ker jo je tako skrbelo zanj.
na koncu pa je končal v enem jebenem mariboru….
Kerga leta je bilo to? Droge? Se pravi ne smes otroka ucit, da je mamin sinko. Eni se do 40. ne odrastejo, ce ze pridejo do 40.
Mama Nina, 11.03.2021 ob 11:12
Sin zaključuje 4. letnik srednje šole. Je uspešen dijak, s precej velikimi ambicijami. Že pred časom je začel govoriti o študiju v tujini, pa ga v resnici z možem nisva jemala kaj prav resno. Je namreč edinček, po eni strani zelo samostojen, po drugi pač razvajen. Nekako se mi je vedno zdelo, da je preveč “komot”, da bi šel kam prav daleč stran od naju. Sedaj pa nas je doletela resnica. Vse kaže, da na to da bo spakiral kovčke in se odpravil na študij v Anglijo. Pravi, da ime že vse urejeno. Štipendira ga podjetje, kjer že skoraj 3 leta dela in ga bo tudi v bodoče, tako da denar ni problem.
Sama sem pred enim letom neozdravljivo zbolela, bolezen trenutno ne napreduje, pa vendar se niti približnega poteka ne da napovedati. Potovanje z letalom zame ni priporočljivo.
Kako bom od sina ločena toliko časa? kaj če se mi bolezen nenadoma poslabša? Skrbi me kako se bo on znašel v širnem svetu? Razmišljam, da bi šla kar z njim, ker sem itak v invalidskem pokoju. Napokala v se v avto in šla. Sina z mojim razmišljanjem še nisem seznanila. Mož pravi, da sem nora, da pa me na nek način celo razume. Težko mi je in res ne vam kaj naj naredim. Naj prosim sina naj ostane doma? Tudi v Sloveniji imamo dobre fakultete. Mogoče so to naši zadnji skupni trenutki.
Za vaša mnenja bom hvaležna. Pa prosim brez žaljenja, saj me cela situacija že dovolj spravlja iz tira.
Gredo, ampak potem prihajajo nazaj, še bolj veseli, zadovoljni in izolnjeni. Samo v veselje so ti potem. Ko otrok odide, ga vidiš poredko, ampak je vsakič bolj odrasel. Če je deloven (kar sklepam, da je), te ne rabi skrbeti zanj.
Vsako obdobje starševstva prinese nove izzive. Vse bo v redu.
Invalidska ti odpade vse pravice če greš živet v tujini,pripada ti samo če živiš v Sloveniji jst imam tud invalidsko penzijo o tem se je govorilo že v preverjenem oddaji,pozabimaj se na socialni oni ti bojo povedali kaj več o tem če imaš namen it živet v tujini če ti ostane pripada pol invalidska da ne boš izgubila vse pravice do je.pa srecno