Stara sem 50+, da ne bo kdo mislil, da sem nekaj smrklja.

Od vedno imam “problem” z navezanostjo. Ljudje pravijo, da je normalno, celo zaželjeno, da se človek na nekaj ali nekoga naveze. Da je to samoumevno. Jaz ne vem nič o tem. Ne vem niti kakšen občutek je to.

Ko mi je umrl oče mi je bilo …. vseeno. Ni prava beseda, nič posebnega nisem čutila. Enkrat sem se dobro zajokala in to je bilo to. Ko sta otroka zapustila skupni dom in šla na svoje mi je bilo ok. Nič posebnega nisem čutila, nobene žalosti, nobenega občutka zapuščenosti. Zdaj sta že odrasla, s svojima družinama, jaz pa se moram ves ta čas, kar živimo narazen, prav opomniti da pokličem, da grem na obisk. Ker se to spodobi, ker je tako prav.  Babica sem, prav je da pridem kdaj na obisk, s povabim na obisk, skratka obnas se pričakovano, čeprav ob tem ne čutim … nič. Ne razveselim se obiskov, ni mi žal ko odhajajo, ne sikiram se če vidim da komu ne gre po planu, ne jemljem si na dušo njihovih težav. Nanje gledam kot na odrasle samostojne ljudi, tako kot gledam na svoje znanke. Prijateljic nimam, ne morem se navezat na nikogar. Partnerja imam, ampak ne živa skupaj. Ne morem, nisem kompatibilna. Ne vem niti če lahko temu kar čutim … kar naj bi čutila docnjefa, rečem ljubezen. Prej navada. Že dolgo je del mojega življenja, ampak če ga več ne bi bilo .. hmmm … bi mi bilo hudo? Ne vem. Ko se mu kaj zgodi, zboli, izgubi službo se jaz ne sikiram, ker vse te stvari ponavadi predvidoma že vnaprej, tako da jih vidim kot logično posledico njegovega obnašanja. Tudi do svojih sorojencev nimam nekega posebnega obcutkq navezanosti, saj se še kot otroci nismo dosti družili skupaj. Jaz sem bila večinoma zase, hodila po svoje in me nikoli niso prav zanimale njihove poti. Posledično tudi do nečakov in nečakinj nimam nekih občutkov navezanosti.

Imam dom. Sama sem ga opremljala, sama odplačujem kredit, ampak če bi mi ga nekaj vzelo .. npr. sedma sila .. ne vem če bi se pretirano sikirala zanj. Mesečna anuiteta je zame kot najemnina. Ker sem pred tem dolgo časa živela v najemu tudi ta kredit jemljem tako. In tako kot sem najemniško stanovanje menjala za drugega, tako doživljam zdaj svoj trenutni dom. Ne morem reči da sem navezana nanj. Pač točka vračanja je.

Skratka od vedno sem taka, da mi stvari in ljudje pomenijo zelo malo, da ne rečem nič. Nekateri psihologi pravijo, da je to manjko, deficit, ki ga ima kar nekaj ljudi in ki ni ok, po drugi strani pa duhovni voditelji pravijo, da je ravno nenavezanost na zemeljske stvari tisto, kar človeka osvobaja.

Je še kdo tak tukaj, ki se celo življenje dela da je navezan, da mu je do koga ali česa, pa mu v resnici ni?

jaz mislim, da ste imela nekek slabe izkusnje v otroštvu v lastni družini, po vsej verjetnosti niste nikoli občutili ljubezni, zato je temu tako

Če bi bilo to, potem samo do staršev ne bi čutila navezanosti. Tako so mi razložili psihoterapevti.

Jaz vem, recimo, vidim, da me imajo moji otroci radi, to mi izkazujejo, ampak jaz v sebi, prav v sebi noter pa ne čutim neke navezanosti nanje. Razumsko vse štima, čustveno ne. Vem, da so moji, ko so bili mali sem skrbela zanje, nikoli niso imeli občutka da sem indiferentna so njih, ampak jaz v sebi pa ne čutim navezanosti. Ko je še leden od njih v tujino mi nič ni bilo hudo, nisem čutila praznine, kot pišejo druge mame, ni me skrbelo, skratka ok, šel je, se bo že vrnil, ali pa tudi ne.

Tudi ko je mama zbolela in smo pričakovali njeno smrt … pač bo umrla, to je naravna pot. Stara je dovolj, smrt pride za vse, kaj bi se človek jokal in zganjal cirkus. Enako čutim tudi zase. Ko grem kam daleč in mi otroci rečejo naj pazim, da se mi kaj ne zgodi, itd. … jaz vedno rečem, da kakor mi je usojeno. Sploh se ne ubadam prav posebej s tem strahom, mislim, jaz ga itak ne čutim. Že dolgo nazaj sem jim rekla naj me, če se mi kaj zgodi v tujini, absolutno pustijo tam, ker je to samo truplo, ne jaz. To seveda ne pomeni da ne skrbim za svojo varnost, seveda skrbim, ampak npr. v gorah en napačen gib ali premočan sunek vetra na ozkem delu poti lahko povzroči smrt.

Si opravila kak spletni test za sociopata?

Mislim da gre pri tebi za različnost, ki se – hvala bogu – kaže na neagresiven način. Če ugibam – malce drugačna zgradba možganov ali pa napeljave v njih.. Verjetno prirojena, morda pa pridobljena, ni pa to tisto, kar praviš da omenjajo duhovni guruji, kot korist nenavezanosti. Tam mislim, da gre za to da ceniš in čutiš, a ne pretiravaš s tem.

Sigurno je še kar nekaj takšnih, a ker mislim da si ni tako lahko priznati tega, se najbrž ne bo nihče javil.

sem. ampak nisem sociopatka. sem zelo mirne narave, neagresivna. čutim čustva drugih, ne morem pa z njimi sočustvovati. na primer če se moji znanki kaj zgodi, zboli recimo, takoj ponudim pomoč, pomagam, ampak da bi mi pa bilo res hudo zanjo ker je zbolela pa ne. ker to gledam z drugega zornega kota. bolezen si priklices, tako ali drugače, tudi sama si jo (bom), zato mi pač ni hudo za nekoga ko zboli. tudi kar se otrok tiče je zgodba podobna. ne krivim boga ali zdravnikov ali kogarkoli drugega.

Prvič slišim za kaj takšnega …

Vprašanje – zakaj pa potem pomagaš? Pri ljudeh so ponavadi motivi čustvene narave.

Eno je logika (da ima vse svoj vzrok oz. posledice), drugo pa nezmožnost čustvovanja oz tudi razumevanja tega. In še glede psihopatije/socipatije…; kolikor vem – agresivnost ni nujna sestavina teh stanj.

zakaj pomagam? ker se to pač spodobi, ker je prav, da ponudim pomoč. Če odkloni prav, če sprejme prav. Tudi sicer delam na področju pomoči drugim. Ne razumem zakaj bi morala biti čustveno vpletena npr. če pomagam starejši osebi? Pač pomagaš ker znaš, zmoreš.

avtorica. meni so pa te tvoje lastnosti povsem normalne. kot bi opisovala sebe.. mlajša sem od tebe dve tri leta.

Ne trdim, da bi morala biti čustveno vpletena v vse. Pravim le, da je pri ljudeh čustvena vpletenost najpogostejši razlog za kakršnokoli dejavnost.

Enostavno se mi zdi zanimivo v tvojem primeru raziskati motive, ker najbrž vodijo do odgovora na vprašanje zakaj tako deluješ. Raziskovanje – če te sploh zanima – lahko nadaljuješ z vprašanjem zakaj; npr zakaj misliš, da je tako prav? Itd.

Morda je še bolj zanimivo vprašanje, ali čutiš da ti kaj manjka – oz ali bi raje, da bi bilo drugače kot je… A ne bom rinil v to, ker tole raziskovanje sploh ni poanta tvoje teme. Samo zanima me, ker mislim da poznam nekoga podobnega, pa ne morem direktno vprašati.

Gia se ti je že oglasila da deluje podobno, morda bo še kdo

Kot bi opisovala mene, imam 10 let več, a vse enako. Razen da otroka nimata družine in da imam kredit za stanovanje odplačan. Prav vse enako, le morda sem na stanovanje malo navezana, zato s partnerjem ne živiva skupaj.

Seveda ni edina. Kot vidiš sva se že dve javili. Pri meni gre verjetno z ADHD, ki pri ženskah poteka drugače in se z leti slabša.

Avtorica, čudna si. Ampak najbrž je en določen procent ljudi pač takih “hladnih rib”,

Jaz sem ravno obratna , preveč se navežem, zato tud trpim, ker vidim da so ljudje bolj plehki glede odnosov.

Tudi jaz sem takA

Uf, kuk vas je. Lepo je sicer, da nobenemu ne delate nič slabega, ampak ni verjetno kaj dosti za filozofirat, ste verjetno neke vrste psihopati/sociopati  nezmožni čustev, vse je ravno, če je ali pa če ni.

Saj recmo ni treba, da je človek tuk čustven, ko vidi bolečino neznsnca, ampak da si pa čist ravnodušen pa je nek znsk. Jaz recimo jokam, ko vidim žrtve vojne, predvsem otroke. Ne jokam pa, ko preberem, če ne vidim slike. Mi je pa žal, da se to dogaja in bi rada pomagala.  Ne čustvujem za vsak dr… ampak pri hudih stvareh pa. Oglejte si zdej na Netflixu nadaljevanko Mindhunter o serijskih morilcih, kako dojemajo svet, čustva.

Ja, danes se vsemu daje nalepke. Zelo moderen je ADHD, ne vem zakaj točno, ampak dovolit mavrico v karakterjih in občutenih je najbrž nemogoče. Ali pa smo psihopati oz. sociopati. Zakaj?

Jaz za vsako žalostno stvar, situacijo, najdem logičen in razumski vzrok. Mogoče zato nisem dovzetna za tovrstno čustvovanje. Pravzaprav niti ne morem npr. custvati z nekom, ki je izgubil otroka, če ga jaz nisem. Pa tudi če bi jaz ga, ne bi reagirala tako kot nekdo, ki je na otroka noro navezan, ki mu je mogoče posvetil življenje, ki mu je mogoce otrok pomenil vse na svetu. Saj jaz tudi ne razumem tovestne navezanosti, ko vendar vemo, da se bomo enkrat ločili in da je ločitev neizogibna.

Moja sestra je taka. Je oseba nezmožna čustev, empatije, sploh ne razume da so na drugi strani ljudje s čustvi. Zanjo ne morem reči da ne prizadene, ogromno ljudi je prizadela, starše, mene, stare starše, vsi so ji opravičevali, da je pač takšna, dajmo  razumeti. Jaz sem po več težkih stvareh naredila črto, zame to da je nekdo pač tak, ni opravičilo. Vsak zase odgovarja . Avtorica, ti vsaj agresivna in zlobna  nisi (če res nisi, sestra tudi tega ne bi priznala, jaz pa vidim njo drugače), pa poskušaš vsaj nekaj igrati, ona tudi tega ne. Na pogrebu je bila zmožna mrtvo hladno na glas reči, kaj jokate, a ni bil že cajt da umre.  Vedno sem se bala, kje bo izbruhnila in naredila sceno. Z leti se je to potem malo umirilo, ker se je naučila malo diplomacije, saj je imela tudi ona velike težave v službi, ki jih je izgubljala po tekočem traku. Skregana je z vsemi sosedi.  Ko je bila mlajša, je bilo še huje, neprestano so bile scene  .  Nima niti tiste bremze v sebi, kaj je nemoralno kaj ne. Diplomacija ji je zelo tuja, le občasno se ji vklopi. Že dolgo o njej nisem niti razmišljala, ampak mislim da se takimi ljudmi ni vse v redu. Nimajo tistega centra empatije, čustev, vse razlagajo brez čustev, razumsko, ljudi prizadenejo , niso zmožni nekih odnosov, sestra je poročena, svaka čast njemu, da jo gleda, zame je on heroj, da zdrži.  Mislim da edino do moža in otroka nekaj malega čuti, čeprav ne pokaže. Do staršev, do mene nima nobenih čustev.

Ampak meni je pri tem igrati, ker nisem jaz jaz. Mislim problem …. težko mi je že, ne da se mi. Pa še umikam in ker se umikam spet ni prav. V službo se dostikrat znajdemo v situaciji ko nekdo umre ali se mu bolezensko stanje znatno poslabša. Potem pa po cele dneve premlevamo to situacijo pa zakaj pa kako … pa a ni škoda človeka … Meni je vse to naravno. Stari ljudje, pridružene bolezni, kupi tablet, kaj drugega pričakovati kot smrt. Kar se mene tiče je vsaka dobrodošla in nobenega mi ni žal. Za nekaj njih celo vem, ker pa mi sami rekli, da komaj čakajo da umrejo. Kako naj potem igram žalost?

Sicer pa vem kaj se spodobi in kaj ne. Ne izpostavljamo svojih mnenj, včasih jih niti nimam. Ko je govora o sodelavcih in njihovih družinskih članih – kakšna smrt, bolezen, ipd … se sploh ne javljam, si ne ustvarjam mnenja in nikogar niti ne zanima. Ampak no, ne dajem denarja zraven ko se zbira za pogreb in ne grem na pogreb, niti ne dajem zraven za rojstne dneve in se jih ne udeležujem. Tudi svojegq rojstnega dneva ne praznujemo, niti drugih praznikov. Ne kupujem daril, ne krasim doma, jaz komu kaj kupim ko oz. če potrebuje, dam denar ko vidim da komu zmanjka.

No avtorica, saj sta si čist isti z mojo sestro. Z leti se je “naučila” brzdati, da ne odpade čudna, kar v resnici je. Ko je zbolel en od staršev, mu sestra reče, kaj bi rad, živel? Saj si dosti star, kaj bi še rad. Mi smo ostali brez besed.  Mislim da takšni ljudje nimate razvitega čustvenega  centra za empatijo.

za Anonimno387

No, jaz tega nikoli ne bi rekla človeku, ker vem, da je zelo neprimerno in ker vem, da vsak rad živi. No, skoraj vsak.

Ampak poglej iz drugega zornega kota. Že ko se rodis veš, da boš umrl in s seboj ne boš odnesel prav nič, razen izkušenj, če verjameš v to. Če se tega zavedaš, zakaj se potem vezes na osebe in stvari, zakaj kopicis materialne dobrine, zakaj se cukaš za npr. dediščino, ali za kak drug delež, valgas vso energijo v pridobivanje denarja … če pa itak ves, da boš umrl?

Zakaj svojo srečo vežeš na uspehe drugih, otrok, zakonca? Zakaj se sikiras za stvari, na katere nimaš vpliva?

V bistvu smo mi veliko bolj mirni, imamo manj turbolentno življenje, gremo mirneje skozi in smo pomirjeno tudi s svojim koncem. Če pogledaš tako na moje doživljanje potem si hitro pri vprašanju kaj je narobe z vami, da vas obvladujejo čustva?

Isto, mislim pa da se je začelo z najstniško zaljubljenostjo, najprej vse v redu, cvetoče, potem nenadna zavrnitev. Še nekaj hujših šokov v življenju, potem pa tako kot praviš. Jaz bi rekla da sem otopela.

Joj, si me spomnila. Res je, tudi jaz sem bila v otroštvu in najstništvu dvakrat obupno zaljubljena. Ena ljubezen je platonska, “trajala” je preko 30 let. Ni, da sem v tega človeka zaljubljena, to je že zdavnaj minilo, ga pa sanjam in se z njim pogovarjam. Ali pa tudi ne, samo pojavi se iz čistega mira v sanjah. V živo se nisva videla že 20+ let. Druga “ljubezen” pa se je tudi izpela že cca 20 let nazaj, je pa dolgo trajalo da sem prebolela. Je pa kar minilo, skoraj čez noč. Partner, s katerim sem zdaj, je čisto nekaj drugega. Niti blizu temu kar sta bili ti dve “zaljubljenosti”.

Empatije se tudi naučiš, ko te življenje udari. Tudi jaz sem bila včasih dosti bolj  pragmatična,hladna, potem pa sem doživela par udarcev in takrat sem postala empatična. Razumeti sem začela tudi ljudi, ki  mogoče celo neracionalno razmišljajo, ki ne morejo preboleti, ki se vrtijo v bolecem krogu, ki zalujejo leta in leta. Sestra pa ne . Njo ne spremeni nič. Močno je zbolela, ampak jo ni življenje naucilo lekcije. Je mrtvo hladna, pa če se jo vse sesuje. Nekdo žaluje za papagajem, drug za staršem, tretji za otrokom, četrti za razbitim avtom. Ljudje smo vsak knjiga zase.  Ampak tega ti in moja sestra ne morete razumeti. Ve ste klene kot kamnit steber. Ne morete razumeti, da nekdo preboleva  na primer  bivšo ljubezen dve leti. Ali da žaluje za starši ki so umrli, čeprav so bili stari. Seveda so stari, samo ki jih imamo radi. Moja sestra tega ne more dojeti. Ona na vse gleda mrtvo hladno . Ni to ok. Grozno je živeti s tako osebo. Mene je vedno poniževala, ko sem jokala za umrlim kanarčkom ali muckom ali fantom.  Sčasoma sem se začela sramovati custev. Potem pa sem k sreči doživela v srednjih letih par udarcev, ki so moje srce omehčali. Danes sem hvaležna za zmožnost empatije.