Avtorica, pretiravaš.

Me zanima, kako bi reagirala, če bi ti prišli povedat, da je se je tvoj otrok smrtno ponesrečil (oprosti, ker dajem tako ekstremno primerjavo, Bog ne daj, da se zgodi kaj takega).

Po mojem bi se sesula. Torej, čustva imaš, samo se navzven delaš, da si mrtvo hladna. Prepričana sem, da imaš otroke iskreno rada.

Je pa dejstvo, da v današnjem svetu, ko vsakodnevno poslušamo o mrtvih, o umorih, o streljanju, o potresih, o zlorabah, postajamo nekako otopeli, ker drugače se nam zmeša.

Ampak meni je pri tem igrati, ker nisem jaz jaz. Mislim problem …. težko mi je že, ne da se mi. Pa še umikam in ker se umikam spet ni prav. V službo se dostikrat znajdemo v situaciji ko nekdo umre ali se mu bolezensko stanje znatno poslabša. Potem pa po cele dneve premlevamo to situacijo pa zakaj pa kako … pa a ni škoda človeka … Meni je vse to naravno. Stari ljudje, pridružene bolezni, kupi tablet, kaj drugega pričakovati kot smrt. Kar se mene tiče je vsaka dobrodošla in nobenega mi ni žal. Za nekaj njih celo vem, ker pa mi sami rekli, da komaj čakajo da umrejo. Kako naj potem igram žalost?

Sicer pa vem kaj se spodobi in kaj ne. Ne izpostavljamo svojih mnenj, včasih jih niti nimam. Ko je govora o sodelavcih in njihovih družinskih članih – kakšna smrt, bolezen, ipd … se sploh ne javljam, si ne ustvarjam mnenja in nikogar niti ne zanima. Ampak no, ne dajem denarja zraven ko se zbira za pogreb in ne grem na pogreb, niti ne dajem zraven za rojstne dneve in se jih ne udeležujem. Tudi svojegq rojstnega dneva ne praznujemo, niti drugih praznikov. Ne kupujem daril, ne krasim doma, jaz komu kaj kupim ko oz. če potrebuje, dam denar ko vidim da komu zmanjka.

Isto, mislim pa da se je začelo z najstniško zaljubljenostjo, najprej vse v redu, cvetoče, potem nenadna zavrnitev. Še nekaj hujših šokov v življenju, potem pa tako kot praviš. Jaz bi rekla da sem otopela.

O smrti svojih otrok sem že desetletje nazaj začela premišljevati. Takrat, ko so naredili izpite za avto in mi je bilo jasno, da bodo vsakodnevno izpostavljeni možnosti smrti ja cesti. Tudi z njimi sem se pogovarjala veliko o tem. Ker živim blizu prometne ceste in je kar nekaj mojih muckov končalo na njej smo na koncu pogovorov prišlo do tega, da smo tudi mi mucki. Enim uspe preživeti 14 in več let, drugim niti mesec dni ne. Kakor bo bo.

za Eno

Prepričana sem, da mi na splošno narobe razumemo ljubezen. Mi smo prepričani, da ima rad samo tisti, ki ima globoko rad – globine se pri nikomer ne more izmeriti, kar naj bi pomenilo, da je čustveno zelo vpleten v dotični odnos, kar naj bi pomenilo da je globoko prizadet če ga nor. partner prevara, izda, razočara na kakršen koli način, če mu umre. Tukaj mi je izjemno blizu razmišljanje Tonya se Mella. Zame to niti slučajno ni ljubezen, pač pa posedovanje, vezanje, lastninjenje. Da vsega tega sama nimam sem spoznala v dolgoletni vezi, v kateri je bilo vsega, od varanja do izdajstva, nasilja in manipuliranja. Mene kot da se vse to ni dotaknilo. Sem bila prisotna, sem reagirala, a vedno v nasprotni smeri od pričakovane. Ljubosumja ne premorem, sovražiti ne znam, edino kar znam in mi je lastno je ignor. Oziroma niti ne ignor.  Pač črtam iz življenja. Če z nekom prekinem odnos ga brez težav lahko srečam in ga pozdravim, to je to, če pa hoče ta oseba z mano komunicirati pa mu povem da ne bo šlo in zakaj ne. Ne goustam, to ni moja lastnost. Imam razčiščene odnose. Tudi z mamo in očetom kar nekaj let nisem komunicirala, brez problema, sta vedela zakaj sem se distancirala. Včasih sta klicala, se nisem oglašala, dokler se ni zgodila očetova smrt. Takrat sem z mamo ponovno vzpostavila odnos ( na distanci) in prišla na pogreb da ne bi *sosedje” čudno gledali in spraševali zakaj me ni. Torej prišla sem zaradi videza, ne zaradi svoje potrebe. Oče je bil zame psihično mrtev že več kot desetletje prej.

Zadnja leta veliko poslušam Krešimirja Mišaka. Njegova razmišljanja o življenju, svobodni volji, smislu … so mi blizu, ker tudi sama prebiram literaturo s tako vsebino.

S tem se pa popolnoma strinjam, da sem analitičen tip človeka. Pri meni travmiranje za prazen nič ne gre skozi, pa tudi tisto drugo ni dolgega veka. Ob meni človek tudi depresiven ne more bit. Najprej bom njegove razloge zanalizirala, potem ga bom skušala spravit na pozitivno stran, če po nekaj mesecih ne bo uspeha, bom dvignila roke.  Zame je življenje zanimivo in rada ga živim, tako da ob sebi  ne morem meri ljudi, ki niso enako naravnani. Je pa s tem povezana osebna odgovornost vsakega posameznika do življenja. Vsaj jaz menim, da je vsak sam svoje sreče kovač.

Je pa res, da sem cca12 let nazaj v službi pregorela. Kar nekaj let je bila služba praktično moje življenje in ko sem ugotovila, da se me čisto preveč in po nepotrebnem  izkorišča, mi je preskočilo. Ne znam opisati, ampak kot da se je nekaj temeljnega premaknilo. Živ bog me več ne spravi v službo z veliko odgovornosti, Takoj ko zaznam stresne situacije potegnem ročno in niti pod razno ne držim več jezika, če ga je treba stegniti. Moji nadrejeni v šali pravijo da je z mano težko, ker je nimajo s čim ustrahovati.

za Anonimno387

Pred časom je bila pogovorna oddaja o empatiji. Strokovnjaki so rekli, da je empatija karakterna lastnost človeka, da razume čustva in čuti čustva drugih, ne pomeni pa to že kar avtomatično, da z drugimi tudi sočustvuje. Sem se omenila da delam z ljudmi, s starejso populacijo, ki ima vse vrste težav, od zdravstvenih do osamljenosti zapuščenosti. Ne morem rečt da ne razumem njihovih žalosti, ne morem biti rečt da mi včasih za trenutek ni zaradi koga hudo, ampak da bi pa to nosila v sebi in premlevala in žalovala skupaj z njimi … Preveč jih je, izgorela bi in nikomur je bi s tem naredila nič dobrega. Jih poslušam, jih tudi objamem, na koncu pa običajno obrnem vse na hec. Ker to ap je ena od mojih lastnosti, da sem pozitivna, da se smejem, da vidim kozarec na pol poln. Npr. če sem s kom, ko mi že 1000x nasteva kakšne vse ima diagnoze in kaj ga vse boli, na koncu njegovega mono ko ogo rečem da ni, on ima vse to, jaz imam pa njegovo jamranje. Vsak ima nekaj. Ali pa da ima on vse to, jaz pa samo občasne bolečine v hrbtu. To res ni fer. – Kakorkoli, vedno se trudim obrnit stvari na hec, razen kadar so res res resne.

Ko mi je prvega mačka povozil avto sem se morala kar hitro sestavit. Nisem pričakovala tega, stala sem ob cesti ko je pripeljal avto mimo in direktno zapeljal v mačka ob cesti. Zanalasc ga je zavozil. Najprej sem obnemela od šoka, potem sem se zjokala, zdrla ja ves glas, vzela mačka v naročje, ker je umrl od strahu, ne ker bi ga avto zmečkal, ga odnesla na vrt, skopala luknjo in ga pokopala. Od tega je cca 10 let. Takrat sem se potem v sebi na novo sestavila kar se tega tiče – mačke imam, cesta je dejstvo, oboje skupaj je recept za prezgodnjo smrt. Za nobenim mačkom več nisem jokala in ko koga najdem na cesti, me sploh več ne gane. Enega imam že nekaj mesecev na vrtu – samo kosti so ga še. Pravi moj sin mama, zakaj ga ne pokopljes, pa mu odvrnem zakaj le. Rad je bil na tistem delu vrta, tam je umrl, naj bo kjer je. Mene ne moti.

“Za nobenim mačkom več nisem jokala in ko koga najdem na cesti, me sploh več ne gane. Enega imam že nekaj mesecev na vrtu – samo kosti so ga še. Pravi moj sin mama, zakaj ga ne pokopljes, pa mu odvrnem zakaj le. Rad je bil na tistem delu vrta, tam je umrl, naj bo kjer je.”

Crkovino imate kar na vrtu, nepokopano? To ni glih v skladu z zakonom, neka pravila so o ravnanju s posmrtnimi ostanki ljudi in živali, ne moreš jih kar na vrtu zbirat.

Stara sem 50+, da ne bo kdo mislil, da sem nekaj smrklja.

Od vedno imam “problem” z navezanostjo. Ljudje pravijo, da je normalno, celo zaželjeno, da se človek na nekaj ali nekoga naveze. Da je to samoumevno. Jaz ne vem nič o tem. Ne vem niti kakšen občutek je to.

Ko mi je umrl oče mi je bilo …. vseeno. Ni prava beseda, nič posebnega nisem čutila. Enkrat sem se dobro zajokala in to je bilo to. Ko sta otroka zapustila skupni dom in šla na svoje mi je bilo ok. Nič posebnega nisem čutila, nobene žalosti, nobenega občutka zapuščenosti. Zdaj sta že odrasla, s svojima družinama, jaz pa se moram ves ta čas, kar živimo narazen, prav opomniti da pokličem, da grem na obisk. Ker se to spodobi, ker je tako prav.  Babica sem, prav je da pridem kdaj na obisk, s povabim na obisk, skratka obnas se pričakovano, čeprav ob tem ne čutim … nič. Ne razveselim se obiskov, ni mi žal ko odhajajo, ne sikiram se če vidim da komu ne gre po planu, ne jemljem si na dušo njihovih težav. Nanje gledam kot na odrasle samostojne ljudi, tako kot gledam na svoje znanke. Prijateljic nimam, ne morem se navezat na nikogar. Partnerja imam, ampak ne živa skupaj. Ne morem, nisem kompatibilna. Ne vem niti če lahko temu kar čutim … kar naj bi čutila docnjefa, rečem ljubezen. Prej navada. Že dolgo je del mojega življenja, ampak če ga več ne bi bilo .. hmmm … bi mi bilo hudo? Ne vem. Ko se mu kaj zgodi, zboli, izgubi službo se jaz ne sikiram, ker vse te stvari ponavadi predvidoma že vnaprej, tako da jih vidim kot logično posledico njegovega obnašanja. Tudi do svojih sorojencev nimam nekega posebnega obcutkq navezanosti, saj se še kot otroci nismo dosti družili skupaj. Jaz sem bila večinoma zase, hodila po svoje in me nikoli niso prav zanimale njihove poti. Posledično tudi do nečakov in nečakinj nimam nekih občutkov navezanosti.

Imam dom. Sama sem ga opremljala, sama odplačujem kredit, ampak če bi mi ga nekaj vzelo .. npr. sedma sila .. ne vem če bi se pretirano sikirala zanj. Mesečna anuiteta je zame kot najemnina. Ker sem pred tem dolgo časa živela v najemu tudi ta kredit jemljem tako. In tako kot sem najemniško stanovanje menjala za drugega, tako doživljam zdaj svoj trenutni dom. Ne morem reči da sem navezana nanj. Pač točka vračanja je.

Skratka od vedno sem taka, da mi stvari in ljudje pomenijo zelo malo, da ne rečem nič. Nekateri psihologi pravijo, da je to manjko, deficit, ki ga ima kar nekaj ljudi in ki ni ok, po drugi strani pa duhovni voditelji pravijo, da je ravno nenavezanost na zemeljske stvari tisto, kar človeka osvobaja.

Je še kdo tak tukaj, ki se celo življenje dela da je navezan, da mu je do koga ali česa, pa mu v resnici ni?