Moj me je zaprosil. Sem rekla ja. Zdej me pa nekaj kljuva in grize in žge…. ne zaradi njega samega, ampak zato, ker enostavno nisem, ne morem, ne počutim se, da bi postala del njegove družine – da bi me tast in tašča sprejela kot svojo hči… Ma kje pa! Ne morem, ne želim si bit pokopana v isti grobnici kot njegova družina… ne, ne, ne… Rada bi ostala jaz, jaz in samo jaz, s svojim priimkom, pa bi se vseeno rada tudi zavezala njemu.

Kaj naj storim?

Saj ni nujno, da sprejmeš njegov priimek, lahko on tvojega ali imata še naprej vsak svojega, niti najmanj ni nujno, da si tašči hči in tudi vse ostalo ni nujno. Lahko pa ši še vedno poročena s svojo ljubeznijo. 😉

Pri meni enako.
Zaprosil me je, privolila sem, premislila, se pogovorila in potem sva se skupaj odločila, da bova raje na koruzi, ker nama tako bolj odgovarja. In tako je že tretje desetletje:)

Ja, pa ostani ti – ti! S svojim priimkom. Kaj kompliciraš. Jaz in večina mojih prijateljic imamo tudi po poroki samo svoj priimek. Ne razumem, kje je problem. Do grobnice je pa še daleč.
Pa se daj stresti v morje…

Moja sorodnika poročena po vseh predpisih sta pokopana vsak na svojem koncu Slovenije – njuna želja.

Ravno tako kot poroka ni prisila tudi družinski gobovi niso.

matr mate cajt,da si take probleme delate. ce ne cutis,pol raje ne.vidim da je zlahta the problem?

Ti pa si ena čudakinja. Kva je fora tega, da je koruzniško življenje ok, poroka pa ne??? A s koruzništvom ne bi postala del njegove družine? A je res tak velik bav bav un podpis in priimek??? Bla bi z njim, poročila pa se nebi??? Sploh te ne zastopim…..da bi bila tastu in tašči kot hči. Zakaj??? Ti ena mama in ati nista dovolj??? Jaz imama eno in edino mamo(ati), tašča je pa tašča. Kar se pa grobnice tiče…..omg, o čem razmišljaš. Kje pa piše, da moraš biti pokopana tam kjer on oz. njegova familija?? Pomojem je boljše, da gresta narazen, ker o kakšnih stvareh ti razmišljaš……res ni pravi zate.

Ja res je težko prevzeti priimek. Feminizem vas uničuje, da bi jst zaprosil pa bi mi rekla ja potem pa se nebi poročila z mano bi jo sigurno zapustil.

Hm… Obzirno jim povej, da bi rada bila pokopana v drugi grobnici. Tam boš stoprocentno ostala ti, ti in samo ti. S svojim priimkom.

če se poročita, se bosta ziht tudi ločila. problem rešen.

Če ti nista všeč različna priimka po poroki, pa ti prevzemi ženinega. Samo ne težit in komplicirat okrog malenkosti:)

zanimivo razmišljaš, jaz razmišljam obratno: s poroko postaneva midva in otroci samostojna družina in se odcepljava od svojih primarnih družin. poroka je torej korak, ko naj bi partner postal bolj tvoj:))

Točno tako.

Avtorica pa, glede na njeno razmišljanje, vseeno polagam na srce naj dobro razmisli, kaj je tisto, kar jo v resnici moti. Ker ja, zna biti, da čuti, da njen potencialni mož ni voljan in/ali sposoben se ločiti od svoje primarne družine. Če je temu tako, potem niti koruzništvo en bo pomagalo. Tako sem se nasrala jaz, poročila s takim, želela svojo družino, najino družino, pa tega ni bil sposoben. Ostal je zvest svoji primarni družini, jaz in otroci smo bili sekundarni (ali celo nižje, ker prednost so imeli tudi vsi njegovi sorodniki). mene je to seveda preveč bolelo, ker končno, sploh nismo bili družina. Sem ga zapustila. A to je moja zgodba.

Razumem te.
Sem pravkar poročena, imela sem tudi dvome a sem se porčila. Obdržala sem svoj priimek in njegov, zaradi otroka ki je na pote, da se ne bom pisala samo s svojim priimkom.
Drugače pa sem se morala pač preseliti k tašči in tastu, doma so še trije otroci, starejši brat 35 let in sestri 27 in 18 let. Sicer za enkrat ni nobenih konfliktov, živiva v svoji hiši zraven. Tašča je kolikor toliko prijazna, če me pride pogledat je pri meni cca 5 min, ker tudi ne kažem zanimaja, da bi se družila z njo in bila njena hči. Je pa na začetku treba postaviti svoje meje.
Če ga imaš rada se poroči z njim, saj če bi živela na koruzi bi isto živela skupaj. Če ne bo šlo tukaj pa se bosta preselila ali bo že kako.

Če s partnerjem nimata enakih pogledov na odnos vajine družine do njegove, ti tudi lasten priimek in tolažba, da boš enkrat pa v svojem grobu pokopana, ne bosta nič pomagala.

Vprašanje odnosa s partnerjevo družino ni vezano na poroko/koruzništvo.

Ampak tiste z dvema priimkoma so bolj pomembne od ostalih, bolj pametne…

ženska ti si že v odnosu z njegovo familijo in če želiš ostati z njim tudi boš še naprej. Če boš pametna in hitra boš lahko še kaj rešila in odnose postavila po svoje, če ne boš pač morala sprejeti tudi to, da od nekje izvira ali je pa bolje, da zdaj spokaš. Zdaj pred poroko misliš na grobnice in take reči, saj si res malo trčena ali pa 100% kontrolfrik. Veš kaj se vse še zgodi v lajfu – ko boš mrtva ti bo to, kje te zagrebejo gladko dol viselo.
Upam da provociraš, ker če ne boga ti in ‘mož’

Ne, nismo ne bolj ne manj pametne. Ampak želela sem obdržati moj rojstni priimek ker mi je všeč, dodala sem pa še moževega, da se ne pišem drugače kot otroci. Tudi oni imajo oba. Ha, ha, torej so zelo pametni….

Se strinjam z zgoraj napisanim. Tudi jest sem obdržala svojj priimek.
Mogoče si ga tudi sama hotela pa ti mož ni pustil, ker klatiš take, kdo je bolj pameten in kdo ne. Mislim ste eni otročji

Tudi jaz mislim, kot nekateri zgoraj, da s poroko (ali z izvenzakonsko skupnostjo) začneš ustvarjati svojo družino s partnerjem in s tem oba izstopita iz prejšnjih družin. Oz. se vsaj malo oddaljita od njih. Se mi zdi, da so časi, ko je nevesta vstopila v ženinovo družino mimo. Če pa pri tvojem partnerju to še vedno smatrajo tako in hkrati tebi to ne ustreza, je treba pa premisliti o prioritetah in vrednotah v življenju: če imata sploh skupne.

LP,
Lenka

Potem si že odgovorila sama sebi na vprašanje : Ne naredi tega !