Nikamor ne spadam, nič nimam, nič ne znam, nič me ne zanima. Nimam svoje družine, prijateljev, zdravje mi nagaja. Moja edina prijateljica je depresija. Samo še smilim se samemu sebi. Nikoli se nisem znal postaviti zase, zato sem končal na dnu. Če hočem kaj spremeniti, se izkaže za korak v napačno smer, znova in znova. Moja frustracija dosega nove razsežnosti. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj res brezveze, to ni življenje. Tole pišem, ker se nimam s kom pogovarjati, osamljen sem in hudo mi je. Lahko mi napišete kaj nazaj, sprejemam tudi žaljivke. Če ne odpišem, sem preveč slabe volje, ne vzemite osebno. Lep dan vsaj vam.

Sem si zamenjal vzdevek. Ne maram teh številk, ki jih forum samodejno doda vzdevku. Če že moram biti številka, sem najrajši ničla.

V tolažbo – nisi edini.

Sem preveč depresivna, da bi ti napisala še kaj več.

Drži se, pa en virtualni objem 🤗

Objem nazaj. Ti razumeš, kako zahteven projekt je v takšnem stanju celo nekaj tako enostavnega, kot je objava na forumu. Želim ti vse dobro, če bo kaj energije, se kar še kaj oglasi.

In kaj zelis doseci z objavo na forumu?

Nimam specifičnih ciljev in tudi v tem primeru je tako.

Država, sploh policija, sodstvo in psihiatri ljubijo takšne kot si ti, avtor. Pripeljali te bodo na rob obupa, napisali sodbo v imenu ljudstva in te oglobili. Ker se boš nerviral, ti bodo z veseljem napisali tone ubijalskih antidepresivov. Na Žalah za krste nimajo več placa, popularno je zažiganje trupel.

Ali pa se odločiš da ceniš sebe in ljubiš življenje.

Če se začnem ceniti, bom razočaral psihiatre, sodnike, policaje, roparje proračuna in še koga. Ne maram razočarati ljudi.

Brez šale, odlično si napisala.

ti si pa čisto pravi Ukrajinec

Še en, ki ne dojame. Preberi si knjigo MOč vaše podzavesti, Postanite prebujeni itd.

Vse te knjige namreč tudi potrjujejo obstoj boga, višje inteligence in ljubezni, kakor to pač že poimenuješ.. Najprej je bila inteligenca in nato smo bili ljudje in ne obratno…

In to je prišlo iz ust znanstvenika, ki je raziskal biologije celice… in se iz ateista spremenil v mistika… Na koncu znanstveniki pridejo do resnic, ki so opisane v Vedah…

Zahod izumlja stroje in se vede kot majmun – onesnaževanje itd., kopičenje, pohlep, individualiziem – pač majmunskost… Vzhod iz človeka lahko naredi napredni stroj….

Kljub padcem in porazom grizi dalje. Kdor vztraja tistemu se življenje slej kot prej obrne.

če ne vztrajaš tudi pasti ne moreš več v življenju. 🤣

Veliko nas je, ki smo imeli podobna obdobja občutka nesmisla v življenju najmanj enkrat. Jaz sem si najprej poiskala pomoč psihologa, si postavila cilje v življenju in zagrizla v njihovo uresničevanje. Četudi mi je večkrat spodletelo sem se, ko je najhujše razočaranje minilo, ponovno zagrizla v uresničevanje ciljev, drugega za drugim. Najprej sem se prisilila, da sem opustila cigarete in vsak dan hodila najmanj eno uro, tudi kolesarila. Telovadila sem doma in hodila v fitnes. Kjer sem spoznala nekaj novih ljudi, s katerimi se še zdaj občasno dobimo tam ali pa gremo na kavico. Ljudi sem spoznavala tudi med pohajanji na manjše hribe, pa na različnih prireditvah v knjižnjici, pa v kinu, pa na delovnem mestu. Skratka, ko sem se odprla svetu sem bila vedno manj zamorjena in brezvoljna. Če bi bila kjerkoli sem pohajala vase zaprta in tiha seveda ne bi mogla vzpostaviti kontaktov z drugimi ljudmi. Nisem bila vsiljiva ampak samo nevsiljivo prijazna in klepet je stekel med mano in tistimi, s katerimi smo se energijsko začutili. Moram priznati, da so bili začetki težki a po prvem in potem drugem dosegu mojih sprva skromnih ciljev sem bila tudi manj depresivna in vedno bolj samozavestna. V bistvu jaz ne potrebujem veliko družbe in druženja ampak, nekaj dobrih prijateljev mi povsem zadostuje, čeprav bi jih lahko imela več.  Znam biti srečna sama, kakor tudi v prijetni družbi. Najbolj pa mi je življenje osmislila moja pomoč drugim, po svojih najboljših močeh. In ne takšna pomoč pri kateri nekaj pričakuješ v zameno, ne. Pomagati je potrebno brezpogojno in iz srca, saj je to tisto glavno kar duhovno bogati naše življenje, če imamo mirne in srečne duše se tudi fizično dobro počutimo.

Enota za krizne intervencije, UKC Ljubljana, na Grablovičevi 44 v Ljubljani. To je pravi naslov zate, tam se najde rešitev. Dobra, kvalitetna rešitev. Pokliči, lahko že danes, na 01 587 49 18 in jim povej to, kar si nam. Vedno je pot.

Ampaj tole jamranje je pa že bilo objavljeno tu! Tole je samo copy-paste!

Nimam kaj bolj pametnega napisat, kot drži se. Nisi edini, čeprav si sam. Smisel je precenjen. Si na svetu, boriš se vsak dan posebej, mogoče nimaš upanja da bo kdaj bolje, ampak dokler vztrajaš imaš vsaj šanso. Če se ti da, vsak dan kaj dopiši.

A tam delaš? Psihiatri so precej zviti in prebrisani. Brali vam bodo Janko in Metka in med branjem vam v usta tlačili kemijo in vas potrepljali po ramenih kako ste pridni…za bruhat ste!!

Razlika med poraženci in zmagovalci je v fokusu. Eni iščejo rešitve, drugi probleme. Eni so hvaležni za vse kar imajo, drugi iščejo samo to kar nimajo. 

Zakaj se ne povežeta in družita. Mogoče se bosta pa imela prav fajn

Na forumu imamo tudi nevidnega psihoterapevta. In to že dolgo časa. Ne vem zakaj se ne javlja. Je pa vrhunski psiholog, ni psihiater.

HAha, samo nekaj pa le maš. Dober smisel za cinični humor.

Če si brezposeln in prejemaš socialno ter živiš pri starših, ti ne bo hudega. Mi, ki smo na svojem, na minimalcu, v najemu, delamo za tri fičnike, plus s tem, kar ti pišeš, najebemo vsak dan. Ti pa imaš prihranjene, zdrave, živce.

Ja mnogi se počutimo podobno na nek način v več obdobjih. Potem pridejo še zdravstvene tegobe. In pol je klinac. Borba vsak dan. Lih prideš na zeleno vejo počasi, vse si uredil, pol te pa psiha in zdravje ubijata. Kaj da ti rečem bodi vztrajen in ne daj se. Morda pa pride nekoč tudi zate srečno obdobje. Ne obupat.

Tudi sama sem na istem in vem kako je težko živeti v taki temi. Zelo mi je hudo zate, rada bi ti kaj spodbudnega napisala vendar ne vem kaj, ker tudi sebi ne znam pomagati. Zavidam ljudem, ki znajo živeti iz danes na jutri, ki živijo v tem trenutku, poznam jih nekaj, to so najbolj zadovoljni ljudje, pa ravno tako materialno nimajo veliko, imajo pa nek občutek pripadnosti in smiselnosti, to česar jaz nisem nikoli imela, že kot otrok sem bila odveč staršem in skozi celo svoje otroštvo, mladost in kasneje. In tako ne najdem svojega prostora na tem svetu.

Hvaležni za vse in večno nasmejani so samo nizko ineligentni. Razumni, ki vidijo svet kakršen je ne morejo biti taki, če se še tako trudijo. Sčasoma se nehajo truditi, ker tu rešitve ni, depra pousti, na tesnobo se navadijo in temu lahko rečemo zrelost, celo modrost.