Nikamor ne spadam, nič nimam, nič ne znam, nič me ne zanima. Nimam svoje družine, prijateljev, zdravje mi nagaja. Moja edina prijateljica je depresija. Samo še smilim se samemu sebi. Nikoli se nisem znal postaviti zase, zato sem končal na dnu. Če hočem kaj spremeniti, se izkaže za korak v napačno smer, znova in znova. Moja frustracija dosega nove razsežnosti. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj res brezveze, to ni življenje. Tole pišem, ker se nimam s kom pogovarjati, osamljen sem in hudo mi je. Lahko mi napišete kaj nazaj, sprejemam tudi žaljivke. Če ne odpišem, sem preveč slabe volje, ne vzemite osebno. Lep dan vsaj vam.