Ne obupati…..
….preberite do konca…….ni dolgo……
Ah! Mali princ, počasi spoznavam tvoje majhno, otožno življenje. Razen sladke miline sončnih zahodov dolgo nisi imel ničesar, kar bi te razvedrilo. To novo podrobnost sem zvedel četrtega dne zjutraj, ko si mi dejal:
“Zelo rad imam sončne zahode. Dajva, oglejva si sončni zahod.!
“Počakati morava vendar…”
“Kaj počakati?”
“Počakati, da zaide sonce.”
Najprej si se zelo čudil, potem pa si se samemu sebi zasmejal. In si mi dejal:
“Mislil sem, da sem še vedno doma.”
Res. Kadar je v Zdrženih državah poldne, tedaj – to vemo vsi – v Franciji sonce zahaja. Zahod bi videli, če bi mogli v kratki minuti priti v Francijo. Toda Francija je, žal, predaleč. Na tvojem malem planetu pa ti je treba samo premakniti stol za nekaj korakov nazaj. In kadar se ti je zahotelo, si gledal, kako sonce tone…
“Nekega dne sem videl sončni zahod štiriinštiridesetkrat!”
In čez čas si sejal:
“Veš…kadar je človek zelo žalosten, rad gleda sončne zahode…”
“V enem samem dnevu si bil torej štiriinštiridesetkrat žalosten?”
Toda Mali princ ni odgovoril.
……sonce je zašlo….
…..dragi vsi….eno lepo noč………
… četudi je bil tudi Mali princ v enem dnevu kar
štiriinštiridesetkrat žalosten …. ni obupal …….
Tiha, ker ti nisem mogla zaželeti lahke noči, ti
zaželim eno najlepših juter … sobotno umito čisto
sončno toplo jutro, ki naj se prevesi v nepozabni
dan. Le dan je nekaj vreden, le ura v dnevu, le minuta
v uri, le sekunda v minuti ……
Težko je misliti, kaj bo jutri, ko še tega ne vemo, kaj
bo danes. Težko je razmišljati o včerajšnjem dnevu,
ko človek misli na dan, v katerem je. Pa vendar ni
težko misliti na lepo, ko je to lepo že v nas !!!