ne pelje me nikamor

Bližava se 30-im. Že vidim vzorec pri njegovih starših.

Hm, morda takole: imej se rada in ne čakaj, da te bodo imeli radi drugi.
Nihče te ne more prizadeti, dokler mu ti tega ne dopustiš.

Sedi v avto, odpelji se v sončen dan. Napiši si spodbuden, ljubeznji verz in si ga vtakni v torbo z malico. Pa ne enkrat, ampak pogosto. Nagradi sebe, ne čakaj da to storijo drugi, nasmehni se zjutraj svoji podobi v ogledalu, objemi se in pod kožo zavriskaj, ker se imaš!

Ko se začneš imeti rad, ko sam sebe zadovoljiš, ker si zadovoljen in pomirjen sam s seboj – ne iz maščevanja drugim, ker tega niso storili oni – ampak preprosto zato, ker si tega vreden, ne po svojih dosežkih, ampak ker si bitje, človek… potem te začnejo kot vrednega ceniti tudi drugi.

Kdo je rad v družbi človeka, ki čaka, da ga bodo osrečili drugi, ker mu globoko v sebi nečesa manjka? Hm… In kdo je rad v družbi nekoga, ki je popularen? Vsak. Mislim popularen pri sebi, in zato kipi od veselja in navdušenja.

Izziv: podari si velik šopek rož, jih zatakni za kolo in se odpelji na štiri kepice sladoleda. In potem še na ogled sončnega zahoda. Kar tako, ker se imaš rada. Povej mu, kako ti je bilo lepo – ne ker izzivaš, ampak iz povsem nedolžnega srca, ker ga želiš jasno obveščati, kdaj in kako ti je življenje lepo in kaj potrebuješ (ker tega pač ne zna opaziti sam). Ponavljaj to, dokler redno osrečevanje samega sebe ne postane tvoj življenjski slog. In ne, to ni egoizem in ni zanemarjanje drugih. Samo tisti, ki zna imet rad sebe, lahko sprejema in ima sproščeno rad tudi druge.

Zelo verjetno bosta prišla do točke, ko bo spoznal kako lepo zna biti s teboj, on pa to zamuja, zato bo naravnost prosil, če je lahko takih trenutkov deležen. S tem narediš nekaj ogromnega – spremeniš usidran vzorec iz otroštva tudi njemu. kakšen premik! Ali pa bo, manj verjetno, iz obupa, ker nočeš igrati uboge, žrtvujoče se in zagrenjene doma sedeče žene, pristal v gostilni ali doma v družbi kozarca (ali tudi brez, zato pa s toliko več odtujevanja). V tem primeru boš vsaj vedela, da po tej poti nisi izgubila sebe in si hkrati naredila vse. In boš lahko v miru odšla.

Najslabša pot pa je jamranje in ne storiti nič, samo primerjati z njegovimi starši… čakati da ti postaja vedno bolj slabo, tesno, da ti nekaj težkega leži na prsih in ne moreš več svobodno dihati, roke pa imaš prostovoljno zvezane…

Sedi že na kolo in si kupi tiste rože in sladoled, no! 😉

Pač nista za skupaj, če veš kaj si želiš, potem ti vesolje tisto štima, zato je povedalo da ta ni zate, da je debil….. da te čaka boljše in slajše drugje. Če misliš trpet pa trpi….. po želji.

Zakaj bi te moral vozit? A ma milijone? Kaj če je utrujen? Kako veš da ni, če meniš da ni…

Naporne babnce ne morte pustit tipu da v miru odleži kako desetletje ali dva, pogleda fuzbal, ti pa skači okol cele dneve

Em… zakaj bi vas pa moral peljat? Kaj se ne morete peljati sami? Kaj pa, če bi peljali vi njega?

ful lepo napisano 🙂

Obes se.

Pozdravljeni!

Hvala ze te spodbudne besede. Moj se vedno izgovarja, ko ga prosim za pozornost, da on tega ni navajen iz otroštva, ker tega pri njegovih straših ni bilo. Zadnjič, ko sem ga prijela za roko me je odrinil proč. Že sedaj je zagrenjen moški, ki ne more brez piksne pira. Žalostno je, da rajši “objame” piksno pira, kot lastno ženo in otroke.
Tudi jaz bom se bom rajši odpeljala v lepi svet, z več lastne vrednosti in si sama kupila rože in kaj lepega.
lp