sorodnica leži na onkološkem, precej na koncu, in včeraj so ji ukinili infuzijo. Ima kisik, dajejo ji protibolečinske inekcije in to je to. Zdravnik nam je prav arogantno rekel, da ji infuzija pač ne pripada več. NIsem mogla verjet, da lahko tako brez vsakega občutka zine takšno užaloščenim svojcem. Kaj jo bodo sedaj pustili, naj dehidrira/shira? Ima kdo kakšen nasvet, kaj narediti? Ženksa ne more piti, jesti še manj.Urad za pacientove pravice pa seveda nima uradnih ur…Lepo prosim, vsak nasvet bo dobrodošel.

Hm….kaj pa če pokličete Hospic, mogoče vam lahko oni pomagajo z nasveti:
http://drustvo-hospic.si/

Ugibam, pa res ugibam. Mogoče ji nočejo več podaljševati življenja, ker vedo, da je vsak novi dan zanjo novo upanje, rešitve pa ni. Če se to dela z namenom šparanja, pa dvomim, je pa skrajno sramotno.

Vaša sorodnica je žal v umirajočem stanju. Ko ne more bolnik z rakom več jesti in piti, pomeni, da se bliža neizbežni konec. Tako je to pri rakavih bolnikih. Ima kisik, ima protibolečinska zdravila, dajanje infuzije pa bi bilo samo podaljševanje agonije. Govorim iz izkušenj v družini, saj smo imeli kar dva rakava bolnika.
Sprijaznite se, da se bliža smrt, bodite pripravljeni na vse. Na internetu dobiš zelo izčrpne informacije o umiranju in o negi umirajočih. Želim vam veliko moči, umirajoči in sorodnikom pa bodite v pomoč in tolažbo. Prav je, da se o vsem poučite, kar vas lahko čaka. Vse dobro vam želim.

ja, to sem že pomislila – samo bi lahko tako povedal, bi človek lažje prenesel. Pa v tem primeru bi raje, da jo (grdo rečeno) do konca zakomirajo, da reva vsaj ne trpi več. zdej pa ji po koščkih dajejo protibolečinske, pa jo še zmer boli, pa še žejna je:(((

hvala za tole izkušnjo. saj vemo, da prihaja konec, samo se mi zdi grozno, kako nemočen je ubogi človek. In vsi poleg nje, nič ji ne moremo olajšati trpljenja. Protibolečinske ima max možno, pa vseeno jo boli in trpi…. še pse uspavajo, človek pa mora odtrpet do konca.

Enako je bilo pri moji mami. Imela raka, v dveh mesecij iz povsem zdrave do smrti. Na koncu imela morgij in infuzijo in zamašile so se ji žile – ni teklo več. Bila je res slaba. Seveda sem se “bunila” naj hitro uredijo. Pa je prišla prijazna zdravnica in mi lepo povedala, da ji s tem ne podaljšujemo življenja ampak trpljenje in da če bi bila njena mama bi pustila brez infuzije, da se počasi poslovi. Bilo je res težko sprejeti te besede, ampak sem vedela, da ima prav.
Zdrži, bodi močna in razmisli ali ni tudi v vašem primeru tako.

Tega ne delajo zaradi varčevanja, ampak dejansko bolnika, ki je tako daleč oskrbijo samo s protibolečinskimi sredstvi in je to to. Ko je bila tašča na tem, sem prebrala en kup člankov na to temo, ker sem bila frapirana nad tem, ampak sem našla eno strokovni članek, ki je govoril o tem, da je človek pred smrtjo baje ful žejen, lačen ne, ampak da hkrati nadomeščanje tekočine predstavlja trpljenje. Prav lepo je bilo razloženo zakaj je temu tako, ampak ne bom zdaj tu pisala, ker se pdorobnosti ne spomnim, traparij pa nočem pisati. Gre tudi za to, da se jim pogosto mašijo žile, zbadanja z infuzijo pa jih baje neverjetno bolijo. Zato velikokrat na koncu tudi ne dajejo protibolečinskih injekcij, ampak obliže in tablete (no, to drži za taščo). Naši tašči smo sicer par dni pred smrtjo dajali tekočino po kapkjicah in močili smo ji usta. Zadnji dan je bila brez refleksa za požiranje in ni pogoltnila niti kapljice, se je takoj začela dušiti. No, takrat smo vedeli, da je konec čisto blizu. Po navadi se to zgodi 24-48 pred smrtjo. Še vedno pa smo ji močili usta, ker je res delovala hudo žejna. Ker ni mogla pogoltniti niti zdrobljenega morfija, so ji dali par obližev in zadnja dva dni ni kazala, da bi čutila kake bolečine.
Je hudo biti priča temu, ampak dejansko se ti ljudje rešijo vsega hudega. Ko je enkrat tako daleč, je vsako podaljševanje življenja zgolj podaljševanje trpljenja in ne življenja. HUdo je le, da morajo dati toliko tega skozi, preden je dejansko konec.
Držite se

lp

hvala vsem za vaše izkušnje. Ko to berem mi je malce lažje sprejeti to njihovo odločitev. saj pravim, najbolj je zabolelo zaradi besed “ji ne pripada več”. Takrat bi najraje komu glavo odtrgala, ker je izpadlo tako, da ji pač ne dajo, ker je že porabila svojo “kvoto” sedaj naj se pa matra dalje. in dobiš občutek, da je zdravnikom za te ljudi prav malo mar.

Zgleda, da se zdravniki res kdaj napačno izrazijo. Za njih je smrt nekaj vsakdanjega, saj imajo tak poklic, da se s tem vsak dan srečujejo. Ne vem, kako jih učijo na faksih, ampak zgleda, da jih premalo učijo o komunikaciji s svojci umirajočega.

Je bolje če ne dobiva več infuzije,manj bolečin,začnejo se sproščati neki elementi v telesu,kar tudi povzroči da ne čutiš bolečin.Nič ni narobe.Dolgotrajna študija je pokazala,da ljudje,ki umirajo oziroma bodo umrli ogromno manj trpijo,če nimajo infuzije.

Ponavadi je tako, da ne da ji ne pripada ampak nocejo podaljsevati TRPLJENJA. V končnih stadijih ne pomagajo ponavadi niti morfij in podobni narkotiki in pacient TRPI. Podaljsujejo mu trpljenje. Ker pomagat mu NE MOREJO! Ni njihova kaprica, ni varcevanje ampak je NEHUMANO cloveku daljsat trpljenje. “uspavanje” oziroma evatanazija je prepovedana in kazniva torej na kak nacin bi ti krajsala trpljenje? Tako da bi jo prilljucila na vse mozne naprave naj se muci se en mesec v bolecinah? Takrat ko je smrt neizbezna, ko so bolniki v zadnjem stadiju in mu ne morejo pomagat vec drugace kot z protibolecinskimi zadevami, se bolniku pusti da umre tako, da cimmanj trpi. Najvec kar lahko storite je to da ste ob njej. Vem da je izredno tezko. Ampak tako boste vi pomagali njej! Nobena borba z zdravniki in tuljenje po pisarnah za pravice in ne vem kje se vse ni zdaj na mestu! Zdaj vas gospa potrebuje!!! Zdravniki so naredili VSE, zdaj ste vi na vrsti. Ne morete jo resiti, lahko pa ste ob njej in ji omogocite da se poslovi od sveta ob svojcih! Res vam polagam na srce, ne letajte zdaj naokoli ker pomagat ji ne morete. Bodite ob njej. Res mi je zal in moje najiskrenejse sozalje, vem da je hudo ampak prepricajte se da je tako najboljse – zanjo! Vem da je najbolj tezko nemocen gledat ampak gre se za gospo, da se ji ne podaljsuje trpljenja. Zdravila niso vsemogocna in bolniki vseeno cutijo bolecine ceprav dobivajo maksimalne doze. Seveda pa obstaja tudi pravilnik in predpisi kdaj odklopijo infuzijo. Lahko gres tudi do direktorja ali predstojnika oddelka in zahtevas kar hoces. Samo s tem delas uslugo sebi in ne bolnici. Zal je tako, da se ne da pomagat ceprav si to najbolj zelimo :((((

Tako je, ko pride pri onkološkemu bolniku do konca – ko ni več upanja – a se tega ne zavedate?

In ko pride do faze, ko tudi možgani niso več prisebni, bosdisi zaradi opiatne protibolečniske terapije, al pa so rakave celice že prizadele tudi možgane, potem je to znak, da poslovitev ni več daleč.

Smo dali nekateri to skozi, zato vemo. In smo razumno to sprejeli. Poizkusite tudi vi.

Je pa res, da s tem samo podaljšuješ trpljenje prisebnim svojcem, ne onkološkemu bolniku ki se ponavadi v taki fazi ne zaveda več čisto ničesar, je samo še v fazi vegetiranja. So doze protibolečinskih zdravil premočne.

Žal mi je, tudi sama sem pred leti to dala skozi. Grozno je, vem. Bodite močni. In hvala vsem tule za primerne odgovore.

Žal mi je, in tudi jaz sem to doživljala. In nikakor mi ni jasno, zakaj zdravniki ne morejo tega povedati svojcem na način, da bi to razumeli. To ni sprejemljivo. Ja, oni to doživljajo vsak dan. Mi pa prvič v življenju. In ne vemo… Zakaj nam ne povejo na človeški in razumljiv način? Tako bi olajšali situacijo umirajočemu in nam…