Ne razumem, kaj ima zdaj od tega

Zaradi strahu in nezaupanja, ki ustvari bolestno ljubosumnost in posesivnost ter željo po nadziranju tujega življenja.
Seveda so tudi ženske pretirano ljubosumne in posesivne. Le, da svojih čustev ne izražajo na takšen nasilen način in ker ženske lažje govorijo o težavah ter prej poiščejo pomoč.
Ali pa zapadejo v depresijo.

Vzroki za posesivnost pa nastanejo že v otroštvu.
Vsi potrebujemo občutek varnosti in da je nekomu mar za nas.
Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da si zgradimo naše samospoštovanje.
Ti občutki pa izhajajo iz našega odnosa s starši v zgodnjem otroštvu. Če je bil odnos ljubeč, topel, stabilen in konstanten, smo se počutili varni, cenjeni in ljubljeni. In partnerski odnosi so nekako odsev teh izkušenj. Kadar pa smo se ob starših počutili negotove, neupoštevane,, bomo kot odrasli iskali prav tisto, po čemer smo zaman hrepeneli v otroštvu. To je občutek, da nas nekdo konstantno ima rad in posveča pozornost, ne glede na naše obnašanje.
Neke vrste težnja po brezpogojni ljubezni, kot jo pričakuje otrok, da lahko čustveno odraste. Kdor pa tega ni prejel v otroštvu, pa to išče v svoji odrasli dobi in zato deluje nezrelo in nasilno, ker je zafrustriran, kot če se otrok vrže po tleh, ko ne občuti ljubezni in željene pozornosti.
Seveda to ne pomeni, da je treba otroku v vsem ustreči. Je pa pomembno, da prevladuje občutek varnosti in zaupanja, pa čeprav moramo otroku postaviti meje.

Čustveni afekt, prikriti psihopat. Ne, normalno ni ubit mlado dekle, samo ker te zavrne, za to moraš biti dosti bolan, ampak ni edini v tej deželi, ki ubija iz strasti, vsak dan je kakšna nova žrtev v časopisih.

Zaradi strahu in nezaupanja, ki ustvari bolestno ljubosumnost in posesivnost ter željo po nadziranju tujega življenja.
Seveda so tudi ženske pretirano ljubosumne in posesivne. Le, da svojih čustev ne izražajo na takšen nasilen način in ker ženske lažje govorijo o težavah ter prej poiščejo pomoč.
Ali pa zapadejo v depresijo.

Vzroki za posesivnost pa nastanejo že v otroštvu.
Vsi potrebujemo občutek varnosti in da je nekomu mar za nas.
Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da si zgradimo naše samospoštovanje.
Ti občutki pa izhajajo iz našega odnosa s starši v zgodnjem otroštvu. Če je bil odnos ljubeč, topel, stabilen in konstanten, smo se počutili varni, cenjeni in ljubljeni. In partnerski odnosi so nekako odsev teh izkušenj. Kadar pa smo se ob starših počutili negotove, neupoštevane,, bomo kot odrasli iskali prav tisto, po čemer smo zaman hrepeneli v otroštvu. To je občutek, da nas nekdo konstantno ima rad in posveča pozornost, ne glede na naše obnašanje.
Neke vrste težnja po brezpogojni ljubezni, kot jo pričakuje otrok, da lahko čustveno odraste. Kdor pa tega ni prejel v otroštvu, pa to išče v svoji odrasli dobi in zato deluje nezrelo in nasilno, ker je zafrustriran, kot če se otrok vrže po tleh, ko ne občuti ljubezni in željene pozornosti.
Seveda to ne pomeni, da je treba otroku v vsem ustreči. Je pa pomembno, da prevladuje občutek varnosti in zaupanja, pa čeprav moramo otroku postaviti meje.[/quote]

Recimo imamo dva brata, dve sestri. Vzgajani zelo neprimerno. V glavnem brez neke prave ljubezni, oče jih pretepal, polno alkohola in saj vemo kako je z našo pogosto klasiko.
Potem pa obe sestri si dobita pijanca. Ena se sicer loči, druga vztraja. Kaj se ni prav nič naučila iz svoje primarne družine? Ali pa se je le to naučila, da je ženska ničvrednica, ki jo lahko mož pretepa? Tako razmišljanje v današnjem času? Tista, ki se je ločila, se je postavila na svoje noge, ampak ostaja samska, ker misli, da so vsi moški barabe.
En od bratov: se poročil, bil v zakonu totalna copata, ki ga je ženska totalno izkoriščala. Po ločitvi se zapil in totalno propadel.
Drugi brat: ves zapit, poročen, zatira žensko, jo ima za ničvrednico, zatira otroke. Grozi ji vse mogoče. Tudi, da jo bo ubil. V glavnem čisto kontra od brata, ki je cmerava copata. ALkohol jima je skupen.

Štirje otroci: ena sestra in en brat totalne cmere, copate. En brat nasilnež. Ena sestra sicer ni nasilna, ne pije, vseeno pa bila poročena s takim tipom, je pa zbrala pogum in se ločila.

Vsak člove je že od rojstva unikat. Še enojajčni dvojčki postanejo različni. Preprosto zato, ker vsak izmed nas živi v svojem prostor-času in zato drugače dojema svet okrog sebe.
Najprej zaradi svojih telesnih značilnosti, potem pa še zaradi svoje tipične perspektive iz katere gleda na svet v katerem živi.
Zato nastanejo razlike pri odzivih in odločitvah.
Čeprav imajo vsi štirje marsikaj skupnega zaradi svojih podobnih izkušenj iz primarnega okolja.

Tudi jaz ne razumem kaj ima od tega, mi je pa iz dneva v dan bolj jasno, da je takšnih in drugačnih psihopatov čedalje več in da moraš bit prav prekleto previden, da ne naletiš na kakega, ki ti lahko zagreni ali celo skrajša življenje.

… ali njo .. da se ne bo govorilo le v moškem spolu

Kakorkoli že. Srhljivo je to s temi umori.
Ni lahko razumeti.
Meni se tudi zdi, da je razlika med spoloma trajajoča že tisočletja. Ženske se je vzgajalo kot neka lastnina moških. Pa je enim to še ostalo. Še nenako se to kar naprej dogaja. Čeprav smo v letu 2015 in v Sloveniji.
Da ne bi omenjala kakih afriških držav in obrezovanja žensk. Kar je še bolj grozno, to obrezovanje naredijo ženske ženski. No saj tudi pri nas mama hčer še marsikje vzgaja, da mora biti dobra žena in dobro služit možu.

Da bi jo vsaj omamo odneso pa zlorabljal kak teden pol pa fental, bi vsaj nekaj mel od nje, debil 😛

to je “če te ne bom imel jaz te nobeden ne bo imel” stil….
Če ni fovšije je za vse dovolj 🙂

Haha, samo res, to je monogamija ki jo majo punce tako rade, dokler ne pride do tega da jo tip sprakticira na ”svoj način” 😛

Haha, samo res, to je monogamija ki jo majo punce tako rade, dokler ne pride do tega da jo tip sprakticira na ”svoj način” :P[/quote]
Ja, pol pa eno samo zgražanje… mater babe ne vejo kaj bi rade, spljoh 🙂

Da bi jo vsaj omamo odneso pa zlorabljal kak teden pol pa fental, bi vsaj nekaj mel od nje, debil :P[/quote]

Matkič, ti si tud en Fritzl, res :))

Haha, samo res, to je monogamija ki jo majo punce tako rade, dokler ne pride do tega da jo tip sprakticira na ”svoj način” :P[/quote]
Ja, pol pa eno samo zgražanje… mater babe ne vejo kaj bi rade, spljoh :)[/quote]

Haha. Se pravi, pravite, da je bil človek monogamist, verjel je v eno samo do smrti. Dokler naju smrt ne loči.

Ja, pol pa eno samo zgražanje… mater babe ne vejo kaj bi rade, spljoh :)[/quote]

Haha. Se pravi, pravite, da je bil človek monogamist, verjel je v eno samo do smrti. Dokler naju smrt ne loči.[/quote]

To to, še nehče ki razume obljubo 😛

Je pa tudi samomorilcev več med moškimi (nekateri potem itak trdijo, da se fentajo zaradi ženske, ampak osnova je ista – niso dovolj zreli in so hkrati dovolj patološki, da ne znajo težave rešiti na drugačen način kot z nasiljem ali do sebe ali do drugega).

Zgoraj je nekdo dal en primer otrok, ki se niso bili sposobni rešiti bolnega pečata primarne družine: jaz poznam družino s petimi otroki, ki so imeli ne samo nasilnega, temveč tudi sadističnega očeta, ki je zlorabljal vse po vrsti, mamo, hčerke, sinove brutalno mučil. Na srečo je dokaj mlad umrl. Ampak vseh pet ima uspešno partnerstvo in so zelo srečni. Celo mama si je pozneje našla okej partnerja.

Zdej je pa LOČEN 🙂 Zdej je šele dovoljeno, da gleda za drugimi, da ne bo varalica.

Sam fantje, daj pomislite raje nekaj. Ta ženska ga ni znala unovčit. Če je bil tako obseden z njo, da bi za njo naredil vse, se pravi tudi tvegal 20-30letni zapor, bi za njo naredil karkoli. Kar pomeni, da bi mu lahko rekla “odpri uspešno firmo, pa bom s tabo”, pa bi jo. Ali pa karkoli. Zgleda ni znala to BLAZNO energijo preusmerit v kaj kreativnega, je udarlo pa na napačnem mestu, škoda. BTW, a še noben ni napisal, da bi bilo treba spoznati obe strani 🙂

Ja, kr odpret uspešno firmo je p.ičkin dim in to vsakemu rata kr tak.

+10000000000000000000

A razumeš, da je bil tip BOLAN ? Če je bil pripravljen 30let zapora tvegati, doživljensk stigmo in vse…

Tak bi vso to obsedenost preusmeril v to, če ne drugega bi se ga LEPO rešila, tako bi bil zaposlen z NEUSPEŠNO firmo, da bi imela mir do takrat ko postane uspešna. Pa kok jih poznate k jo je sploh probal odpreti, ali pa kar nekaj. Tak tip kot je bil ta, bi jih odpiral serijsko, odprl/zaprl, prej k slej bi mu uspelo, prej kot sedaj ostati na prostosti. No itak ne razumete.

Malo si zamegljenega uma prebral s.p.-ider. Če bi mu dala ta pogoj, ga ne bi direktno zavrnila. Seveda ni lahko, tako da morda nikol ne bi zadostil pogojem, ne bi bil pa direktno zavrnjen 🙂 A bi imel 1000000000000000000 večjo šanso, da mu uspe “uspešna” firma v 20-30ih letih, kot sedaj ko bo gnil v zaporu.

Ma daj ti multinick malo si tečen počasi s temi teorijami, kako so babe krive, da so luzerji luzerji.

Ooo spider, pa si le dojel kaj hočem povedat. My work is done.

Zaradi strahu in nezaupanja, ki ustvari bolestno ljubosumnost in posesivnost ter željo po nadziranju tujega življenja.
Seveda so tudi ženske pretirano ljubosumne in posesivne. Le, da svojih čustev ne izražajo na takšen nasilen način in ker ženske lažje govorijo o težavah ter prej poiščejo pomoč.
Ali pa zapadejo v depresijo.

Vzroki za posesivnost pa nastanejo že v otroštvu.
Vsi potrebujemo občutek varnosti in da je nekomu mar za nas.
Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da si zgradimo naše samospoštovanje.
Ti občutki pa izhajajo iz našega odnosa s starši v zgodnjem otroštvu. Če je bil odnos ljubeč, topel, stabilen in konstanten, smo se počutili varni, cenjeni in ljubljeni. In partnerski odnosi so nekako odsev teh izkušenj. Kadar pa smo se ob starših počutili negotove, neupoštevane,, bomo kot odrasli iskali prav tisto, po čemer smo zaman hrepeneli v otroštvu. To je občutek, da nas nekdo konstantno ima rad in posveča pozornost, ne glede na naše obnašanje.
Neke vrste težnja po brezpogojni ljubezni, kot jo pričakuje otrok, da lahko čustveno odraste. Kdor pa tega ni prejel v otroštvu, pa to išče v svoji odrasli dobi in zato deluje nezrelo in nasilno, ker je zafrustriran, kot če se otrok vrže po tleh, ko ne občuti ljubezni in željene pozornosti.
Seveda to ne pomeni, da je treba otroku v vsem ustreči. Je pa pomembno, da prevladuje občutek varnosti in zaupanja, pa čeprav moramo otroku postaviti meje.[/quote]

Recimo imamo dva brata, dve sestri. Vzgajani zelo neprimerno. V glavnem brez neke prave ljubezni, oče jih pretepal, polno alkohola in saj vemo kako je z našo pogosto klasiko.
Potem pa obe sestri si dobita pijanca. Ena se sicer loči, druga vztraja. Kaj se ni prav nič naučila iz svoje primarne družine? Ali pa se je le to naučila, da je ženska ničvrednica, ki jo lahko mož pretepa? Tako razmišljanje v današnjem času? Tista, ki se je ločila, se je postavila na svoje noge, ampak ostaja samska, ker misli, da so vsi moški barabe.
En od bratov: se poročil, bil v zakonu totalna copata, ki ga je ženska totalno izkoriščala. Po ločitvi se zapil in totalno propadel.
Drugi brat: ves zapit, poročen, zatira žensko, jo ima za ničvrednico, zatira otroke. Grozi ji vse mogoče. Tudi, da jo bo ubil. V glavnem čisto kontra od brata, ki je cmerava copata. ALkohol jima je skupen.

Štirje otroci: ena sestra in en brat totalne cmere, copate. En brat nasilnež. Ena sestra sicer ni nasilna, ne pije, vseeno pa bila poročena s takim tipom, je pa zbrala pogum in se ločila.[/quote]

Robijeva razlaga je le delno resnična zato ne da pravega odgovora, oz ne odgovori na zastavljeno vprašanje.
Že res, da se otrok vrže po tleh, ko ne občuti ljubezni in željene pozornosti, ampak to je le pol odgovora.
Zmotno bi bilo iz tega sklepati, da je treba otroku dat le občutek ljubezni in želeno pozornost in bo mali s tem prenehal. Bedarija prvoklasna!
Anologila z umorom:
Če bi mu ženska dala kar si je psihopat zaželel jo ne bi umoril….
Je to rešitev? O_o

Otrok , ko ne občuti ljubezni in željene pozornosti, se vrže po tleh sredi trgovine, ni mu mar, da ga vsi gledajo.
Odrasel “otrok” umori žensko , ko ne občuti ljubezni in željene pozornosti, ni mu mar za posledice.

Skupno obema je, da sta nevzgojena, ne znata se obnašat, ne znata kontrolirat lastnih misli.
Oba imata zgrešeno lastno podobo o sebi zaradi neprimernega odziva okolice – staršev. Sebe dojemata kot center sveta, kateremu se mora vse podredit. Ne razumeta, da imajo tudi drugi svoje potrebe, da v odraslem svetu vladajo določena pravila. Starši otroku, ki se meče po tleh v trgovini, niso doma postavili nobenih mej, ki bi jih resno branili, in otroku je posledično nedoumljivo, da mu jih sedaj v trgovini postavljajo, zato “protestira”, ker ve, da je to “prava pot”, ki doma vedno vodi do uspeha. Z metanjem po tleh oz z nenehnim prigovarjanjem, doma dosežejo vse! Starši popustijo njegovemu pritisku, ker mu vedno in povsod dajejo občuti ljubezen in pozornost…
Ne meče se po tleh, ker bi bil premalo ljubljen, meče se po tleh, ker je nevzgojen! Starši nikoli ne branijo mej do konca, razen, ko pridejo v trgovino, ker tam pa je meja denarnica in ne gre drugače. 😉
Tako otrok od doma odnese lekcijo izsiljevanja in občutek lastne večvrednosti, ki se v takih situacijah, ki je opisana zgoraj, sprevrže v tragedijo.

Zmotno lahko sklepa le tisti, ki ni prebral mojega zadnjega stavka v tistem komentarju, kjer sem omenil, da morajo starši otroku postavljati meje, pa čeprav otrok izsiljuje.
In to sem napisal na koncu ravno zato, da kdo ne bi prišel do zmotnih prepričanj.

V tem primeru ne bi jaz govoril o nevzgojenosti, kot vzroku za umor, ampak o drugi skrajnosti.
Če si ob vsej svoji težnji po vzgojenosti in postavljanju mej v otroku vzbudil nezaupanje in povzročil, da otrok več ne mara starša, nisi otroka nič bolje vzgojil, kot tisti, ki mu je v vsem ugodil.

Zmotno lahko sklepa le tisti, ki ni prebral mojega zadnjega stavka v tistem komentarju, kjer sem omenil, da morajo starši otroku postavljati meje, pa čeprav otrok izsiljuje.
In to sem napisal na koncu ravno zato, da kdo ne bi prišel do zmotnih prepričanj.[/quote]

Zmotno je to, da si napisal, da samo postavljanje mej, reši zadevo.
Vsi mi otrokom postavljamo meje, razlika je v tem, da nekdo pri njih vztraja, drugi pa najdejo opravičilo zato, da ugodijo zgolj in samo SEBI in svojim čustvom, ker ne morejo gledat “trpečega” otroka, ki mu kao odrekajo ljubezen in pozornost.

V tem primeru ne bi jaz govoril o nevzgojenosti, kot vzroku za umor, ampak o drugi skrajnosti.
Če si ob vsej svoji težnji po vzgojenosti in postavljanju mej v otroku vzbudil nezaupanje in povzročil, da otrok več ne mara starša, nisi otroka nič bolje vzgojil, kot tisti, ki mu je v vsem ugodil.[/quote]

Vsak otrok mara svojega starša, kar je po svoje ironija, ga ima na nek način rad, kakršenkoli že ta starš je. Starši so tisti, ki ustvarijo pogoje v katerih otrok oblikuje lastne misli in pretirano nastrezanje otroku ustvari pogoje v katerih se otrok izoblikuje v egoista, ne razvije empatije, sočutja…
Zgoraj imaš primer, ko so ljudje kljub nasilnemu očetu vzpostavili dobre odnose s svojimi partnerji. V očetovem tiranstvu so razvili empatijo in sočutje. Ne zagovarjam nasilja, vendar nekoliko bolj špartanska vzgoja, da po mojem boljše pogoje za razvoj določenih občutkov, kot večno nastrezanje.

Veliko od nas ima genske preddispozicije razviti psihopatsko vedenje, razlika med tem kdo ga dejansko razvije in kdo ne, je v vzgoji. Kdor je pravilno vzgojen se bo znal obvladat, ostalim bog pomagaj….