Ne razumem, kaj ima zdaj od tega
…in smo spet na začetku:).
A smo se že kdaj sploh kam premaknili? 🙂
Takle mamo.
Ne da se mi vedno iti v detajle in razlagati podrobnosti.
Postavljanje mej, pri katerih ne vztrajamo, niti ni vredno, da temu rečemo postavljanje mej.
S tem se pa ne morem strinjati.
S tem se mogoče tolažijo tisti, ki poskušajo opravičevati svoje grehe, nasilje, nezmožnost dajanja ljubezni….
Brezpogojne ljubezni ni. Niti otrok ne zmore imeti starša brezpogojno rad, če je ta bil alkoholik ali nasilen…
Otrok se na takšen način nauči sovraštva in zaradi sovraštva bo potem tudi ubijal.
S tem se pa ne morem strinjati.
S tem se mogoče tolažijo tisti, ki poskušajo opravičevati svoje grehe, nasilje, nezmožnost dajanja ljubezni….
Brezpogojne ljubezni ni. Niti otrok ne zmore imeti starša brezpogojno rad, če je ta bil alkoholik ali nasilen…
Otrok se na takšen način nauči sovraštva in zaradi sovraštva bo potem tudi ubijal.[/quote]
Hudič je v detajlih…. 🙂
Četudi je starš alkoholik ga ima otrok rad že iz preprostega razloga, ker nikogar drugega nima.
Ne rečem, da ta otrok nekoč ne zraste in se mu vse skupaj priskuti, ampak dokler je mali, drugega ne pozna.
Od kod sovraštvo?
A od tega, ker je bil starš pijanec nap?
Ne se hecat Robi…..
Primer, ki je bil izpostavljen v uvodu govori o tem kako se ima neko za večvrednega in ker ni bil uslišan v svojih (nerealnih!) zahtevah je vzel stvari v svoje roke.
Kje je tu sovraštvo?
Nimam pojma. Jaz takšnih ljudi nisem nikoli razumela, sem se jih pa vedno bala. S takšnim človekom se ne moreš (v “tistem” elementu) razumsko pogovarjat. Razuma ni. Niti ni empatije, da bi lahko začutil stisko, strah pri potencialni žrtvi. Je kvečjemu mera adrenalina, bi rekla… ne vem, razmišljam.
Razmišljam tudi, kako lahko stopiš iz te “igre”. Se temu izogneš. Če nisi ravno mojster borilnih veščin, kaj lahko sploh narediš. Kaj lahko žrtev naredi. Kaj lahko ženska naredi, če mož dvigne roko nad njo, tisti trenutek, ko dvigne roko, da prepreči, da bi roka tudi dejansko pristala na njej. Vse kar naredi ali reče lahko nekdo jemlje kot posmeh oz. kot nekaj, kar bo še bolj razburilo nasilneža, da bo bil fizično nasilen. Če se samo skrči v sebe, na tak ali drugačen način pobegne, kaj potem s tem naredi. Da tistemu, ki je nasilen, neko potrditev, da je sprejemljivo kar dela. Saj na nek način to tudi sprejme, da se to nad njo izvaja.
Kaj sploh lahko žrtev naredi?
Daleč od ljubezni, saj če imaš človeka že malo rad, ti še na misel ne pride, da bi ga poškodoval, ranil, kaj šele ubil. Ti ljubosumni manijaki poskušajo nad žrtvijo izživljati zgolj željo po kontroli in posedovanju – in ko jim to ne uspe, da se jim žrtev izmika, jih ignorira, se nekaterim skrajnežem strga.
Daleč od ljubezni, saj če imaš človeka že malo rad, ti še na misel ne pride, da bi ga poškodoval, ranil, kaj šele ubil. Ti ljubosumni manijaki poskušajo nad žrtvijo izživljati zgolj željo po kontroli in posedovanju – in ko jim to ne uspe, da se jim žrtev izmika, jih ignorira, se nekaterim skrajnežem strga.[/quote]
Neke vrste narcisoizem v bistvu. Žrtev obožujejo toliko časa, dokler se jim zdi, da so v njihovih očeh oboževani. Ko se jim ta slika sfiži, poruši, izgubijo nadzor nad svojimi čustvi, znorijo pravzaprav, krivca pa seveda najdejo v edinem možnem krivcu, torej tistemu, ki mu je to sliko uničil. To je žrtev, ki jo je v bistvu nezavedno sam izbral in tudi sam si je ustvaril v svoji glavi sliko o tem, kako je oboževan. Ampak to je za narcisa itak nepomembno oziroma se tega niti ne zaveda. On samo išče žrtve, ki ga bodo oboževale in za to se je pripravljen tudi silno pretvarjati. Kar pa seveda slej kot prej pripelje do razočaranja, ko žrtev spozna pravo sliko.
Čeprav ni nujno, da bo narcis vedno ubil svojo žrtev, pa je njegova reakcija ob spoznanju, da ni več oboževan, vedno lahko zelo burna. Verjetno je to, kaj vse se v tistem momentu lahko zgodi, odvisno tudi od tega, kako se ob vsem tem odziva tarča oziroma žrtev in ali morda še dodatno vzpodbuja njegove rakcija oziroma doliva olje na njegova eksplodirajoča občutja. Kar pa v tistem momentu niti ni tako težko, posbej če gre za neizkušene, mlajše ljudi.
Tudi na tem forumu so ljudje brez empatije, brez občutka do soljudi. Veliko je agresije, izpadov, žaljenja, nesarmnosti.
Je kdo kdaj pomislil, da ti morilci, ki se pojavijo v medijih, kdaj tudi tu gor pišejo?
Drugače pa jaz opažam, da na eni strani so psihopati, ki izhajajo iz disfunkcionalnih družin, kjer je bil alkohol, nasilje, ljubezni pa ne. Na drugi strani pa so ravno iz obratnih razmer. Otrok je bil center vesolja, razvajen do onemoglosti, vse so mu nudili, ga zavijali v vato in ko odraste pristane v realnosti. Ne znajde se, ostali ljudje mu ne strežjo tako kot doma. Druge ženske niso kot njegova mama in mu rečejo ne. Postane zagrenjen, sovražen, agresiven, napadalen.
Tako, da iz obeh načinov (ne)vzgoje dobimo izmečke.
A misliš?
Moderator, ki si zbrisal moj odgovor in temo, si izgubil smisel za humor ali pa ga nikoli nisi imel?
Čisto korekten, samokritičen post sem objavil, in to v forumu, kjer se nenehno obdelujejo psiho-teme in uporabniki medsebojno obtožujejo. Le zakaj ne more bit ena smešna tema prav temu namenjena? Bo ta forum zato kaj boljši? Korektnejši? Zanimivejši? Manj vedno isti? Come on, lighten up.
Vaš rezident psycho.
PS: zbriši še ta post in se me boš učinkovitp odkrižal.
Pravilno, da je bil izbrisan, ker prav nič ne bi pripomogel k čemu koristnemu. Post, kjer nagovarjaš ljudi, da druge označujejo s psihopati, ni prav nič samokritičen, ampak ravno nasprotno.
Ne vem, če si opazil, ampak to se odkrito ali prikrito precejkrat dogaja tukaj. Tudi s strani moderatorja. No, pa saj niti ni pomembno. Bil je hec (moja odprta tema), samokritičen je bil, sebe sem dal na prvo mesto. Moving on.
Koliko postov na tem forumu pa pripomore čemu koristnemu?
Napake drugih ne morejo biti tvoje opravičilo.
Hudič je v alkoholizmu, nasilju….
Otrok res nima nikogar drugega, kot starša. A še to ne pomeni, da ju (ga) imel rad, če bo žrtev disfunkcionalne družine.
Namesto ljubezni, bo razvil odpor. Otrok se seveda zaveda tega, da je odvisen od staršev in ne more kar oditi. In zaradi svoje odvisnosti in nemoči, ne bo imel starša rad.
Tudi žena, ki z odvisnikom ali nasilnežem ostaja samo zato, ker se čuti ujeta in ne najde izhoda ter ne zmore oditi, ga še zaradi tega nima rada.
Na netu je ogromno zogdb, kjer odrasli ljudje pišejo, da se sramujejo svojih staršev, ker so živeli v travmatičnem družinskem okolju.
Če otrok nima zdravega okolja, ne more razviti občutka ljubezni.
http://www.odnos.org/odrasli-otroci-alkoholikov-in-relacijska-druzinska-terapija
Ok, ne bo ga imel rad, ker stari pijejo in je družina v razsulu.
Koko pa otrok sploh ve kaj pomeni imeti rad? Od kod mu ta informacija, če nima nobene slike o tem? Kako nekoga ne imeti rad, če niti ne veš kaj pomeni imeti rad?
Kakorkoli že temu rečeš, otrok je odvisen od svojega starša, je navezan nanj in od njega pobira kar mu je dano.
Sodbe o tem ali je to prav ali narobe bo lahko delal šele, ko bo stopil izven te družine, do takrat pa ne more presojat, še manj izbirat. Niti ne ve, da druge opcije obstajajo.
Neglede na to razpredanje pa je pomembno, da se otrok čimprej zave, da imajo tudi drugi svoje potrebe, da ni on edini pomemben, da ni rešitev v metanju po tleh/ ubijanju, če ni po njegovo in to vedenje/znanje mu dajo postavljene meje, ki jih ne sme zaobit. Brez tega tudi občutki ljubezni in pozornosti nimajo nikakršne vrednosti.
Ker je občutek varnosti in ljubezni naša potreba s katero se rodimo.
Podobno, kot otrok ve, če je lačen ali sit.
Zato svoje okolje primerja s to sliko ali potrebo s katero se rodi. In če mu okolje ne omogoča izpolnjevanja teh potreb, se ne bo mogel normalno razviti. Pa naj se gre za hrano v fizični ali čustveni obliki.
To je res. Seveda je pa bistvena razlika v tem kaj pobira, oziroma kaj mu okolje nudi.
Je razlika ali otrok pobira le smeti po tleh ali pa ima na razpolago kvalitetno hrano, ki se mu ponudi na prijazen način.
Otrok bo sicer v obeh primerih preživel. Bo pa s posledicami tega moral celo življenje živeti.
Definitivno.
Ne smemo pa zanikati vpliva samega načina, na kakršen način se mu postavljajo meje in vcepljajo vzorci.
Če bo starš preveč agresiven in otroka le kritiziral, bo otrok postal čustven invalid brez samozavesti in z uničeno samopodobo.
Nobena skrajnost ni dobra.
O tem, da čutimo potrebe ni dvoma.
No, ta je bil lačen ljubezni in ni vedel kako bi se nahranil pa je kar ubil tisto, ki bi ga lahko nahranila.
Torej je treba že otroke naučit kako se kaki potrebi streže/lakoti, da ne brazdajo po nepotrebnem s hrano…
Treba jih je naučiti z zgledom, kako na pravilen način uresničevati svoje potrebe.
Nepravilni načini vedno vodijo v nezadovoljstvo in v razne motnje, ki imajo za posledico posesivnost, nasilje….Ker so to potem sredstva s katerimi takšna oseba poskuša zadovoljiti svoje potrebe.
Saj lepega načina ne pozna. Za resocializacijo pa ni sposoben. Zato bi takšne osebe morale prevzeti v nadzor institucije, ki bi lahko preprečile takšne posledice, kot je to v tem primeru.
Treba jih je naučiti z zgledom, kako na pravilen način uresničevati svoje potrebe.
Nepravilni načini vedno vodijo v nezadovoljstvo in v razne motnje, ki imajo za posledico posesivnost, nasilje….Ker so to potem sredstva s katerimi takšna oseba poskuša zadovoljiti svoje potrebe.
Saj lepega načina ne pozna. Za resocializacijo pa ni sposoben. Zato bi takšne osebe morale prevzeti v nadzor institucije, ki bi lahko preprečile takšne posledice, kot je to v tem primeru.[/quote]
Zgled ni dovolj, še zdaleč ne, potrebni so pogoji v katerih se otrok uči odnosa, praktično vsega.
Z zgledom se ne more naučit vozit kolesa, niti plavat, niti brat, niti pisat, lovit ribe… Če ti vse to obvladaš in daješ zgled otroku, on še ne bo nič od tega znal!
Še manj bo (po)znal tvoje občutke, ki jih deliš s partnerico, če tega ne bo sam izkusil in to kar bo izkusil od staršev, ne gledal, izkusil!, to mu bo mušter za celo življenje. Za vse to pa rabita starša ustvarit pogoje v katerih bo otrok izoblikoval lastne misli.
Če želiš, da bo znal plavat, ga moraš peljat v vodo in bo pogoltnil kak liter, če želiš, da bo znal vozit kolo ga moraš usest na kolo, čeprav bo prvič razbil kolena…itd. Šele lastna izkušnja da znanje!
Ravno tako ga moraš soočit z doslednim NE, postavljeno mejo, ki jo bo poizkušal podret, a mu tega ne boš dovolil neglede na njegovo doživljanje frustracij, če želiš, da se bo znal nekoč, ko bo zavrnjen od drugih ljudi, spopast z negativnimi občutki, ki jih bo takrat doživel.
Zgled tu absolutno NI dovolj, je lahko samo uvod v nekaj kar bo še sledilo, to je lastna izkušnja.
On_, ni čisto tako, da otrok na podlagi zgleda ne bo čisto nič znal.
Zgled in odnos staršev do otroka, že v ranem otroštvu postavlja temelje njegove usode.
Otrok se potem s tem, kar je pridobil v otroštvu z zgledom, sooča skozi življenje.
Tu je strokovni članek, ki razloži to povezavo in bo mogoče komu pomagal pri razumevanju njegove usode.
Te povezave raziskuje epigenetika:
http://www.kvarkadabra.net/epigenetika-kar-imamo-zapisano-v-genih-ni-nujno-nasa-usoda
Očitno je, da je vpliv okolja na naše gene je večji kot smo mislili nekoč.
Toda, a bo znal dovolj, če so zgledi zgledni? Nič ne rabi sam probat?
Sploh pa kako veš, da si otroku res taprav zgled, da nekaj delaš čist pravilno, z dobrim namenom pa ti vedno uspe al se vseeno kdaj sfiži?
Še sploh take konkretne stvari kot je nap plavanje? Ti pred njim plavaš in on obvlada?
Ti pred njim voziš kolo in on že zna vozit kolo?
Ti s partnerico vedno mirno rešuješ konflikte in otrok ne bo nikoli konflikten?
Ne me hecat….
In če zamudiš neko obdobje je vse absolutno izgubljeno?
Znal res še ne bo. Bo pa te pa skušal oponašat in če se mu bo zdelo zabavno, se bo trudil, da izpopolni oponašanje do mere, da bo znal vsaj tako dobro kot ti, če ne bolje.
Ob temle fantu mene kar srh spreletava:
Forum je zaprt za komentiranje.