Ne razumem, kaj ima zdaj od tega

Ob temle fantu mene kar srh spreletava:

http://med.over.net/forum5/read.php?163,10474427%5B/quote%5D
Spodi pa že takoj Marko, lol. Ta tip ni šans da ma kej od lajfa…

Če bo otrok večkrat videl, da njegova starša bereta, se samo zaradi tega najbrž ne bo naučil brati, ima pa dobre predispozicije, da bo tudi sam vzljubil knjige, saj bo dobil informacijo, da knjige niso samo sredstvo za uspavanje, ampak nekaj, kar te tako pritegne, da pozabiš na zunanji svet, nekaj, kar je lahko čisto super zabava, da o koristnosti tovrstnega izobraževanja sploh ne govorim…

Če bo otrok večkrat videl, da njegova starša bereta, se samo zaradi tega najbrž ne bo naučil brati, ima pa dobre predispozicije, da bo tudi sam vzljubil knjige, saj bo dobil informacijo, da knjige niso samo sredstvo za uspavanje, ampak nekaj, kar te tako pritegne, da pozabiš na zunanji svet, nekaj, kar je lahko čisto super zabava, da o koristnosti tovrstnega izobraževanja sploh ne govorim…[/quote]

Tega sploh ne zanikam, pravim samo, da zgled ni dovolj, kot sem že napisal, zgled je lahko samo uvod v nekaj kar bo še sledilo.In če zgledom ne sledijo pogojih v katerih bo lahko otrok dobil lastno izkušnjo, kot je to v navadi pri “novodobnih starših”, češ bo že sam začel (brat), ko bo to hotel, je čas zamujen in “otrok” odraste kot teliček na gmajni… se ne zna obnašat v širši družbi, ko je čas za to, kot to navaja začetno pisanje.

http://www.rtvslo.si/crna-kronika/med-druzinskim-prepirom-do-smrti-zabodla-partnerja/368392

Toliko o nasilju SAMO moških nad ženskami 🙂

No no.. verjetno sta se v bifeju spoznala in/ali je ona k njemu pristopila oz dala pobudo 🙂

Še to bi dodal, če bi bil zgled dovolj se nebi noben otrok zadrogiral iz “zgledne družine”, od delavnih staršev saj bi se zgledoval po njihovem delu in bi tudi sam šel delat…
Ta “zgledna” matematika se enostavno ne izide 😉

Ja ne, ponavad je tako, da te super uspešne družine dajo otroke na stran. Staršev ni doma cele dneve, na videz super družina, veliko denarja, otroci so vzgajani na ulici, oba starša delata do ponznega popoldneva, večera. In otrok odplava.

Na drug stran pa ni redko da kakšni iz bedne družine vzkali, ker se starši toliko ukvarjajo, je ženska doma, oče tudi veliko etc…

Če bo otrok večkrat videl, da njegova starša bereta, se samo zaradi tega najbrž ne bo naučil brati, ima pa dobre predispozicije, da bo tudi sam vzljubil knjige, saj bo dobil informacijo, da knjige niso samo sredstvo za uspavanje, ampak nekaj, kar te tako pritegne, da pozabiš na zunanji svet, nekaj, kar je lahko čisto super zabava, da o koristnosti tovrstnega izobraževanja sploh ne govorim…[/quote]

Tega sploh ne zanikam, pravim samo, da zgled ni dovolj, kot sem že napisal, zgled je lahko samo uvod v nekaj kar bo še sledilo.In če zgledom ne sledijo pogojih v katerih bo lahko otrok dobil lastno izkušnjo, kot je to v navadi pri “novodobnih starših”, češ bo že sam začel (brat), ko bo to hotel, je čas zamujen in “otrok” odraste kot teliček na gmajni… se ne zna obnašat v širši družbi, ko je čas za to, kot to navaja začetno pisanje.[/quote]

Jaz nisem zrasla v nobeni novodobni družini, pa sem dejansko sama od sebe (pri štirih) prišla do mame s časopisom v roki in želela vedeti, “kaj to piše”. Pa je mama zelo na easy rekla, da se bom morala naučiti brati, če bom hotela to vedeti, da trenutno nima časa, ampak da jutri po njeni službi pa lahko. In naslednji dan sva šli (na mojo pobudo) popoldne v štacuno, kjer sem si izbrala svoj prvi zvezek…
Branje časopisov (opravilo, za katerega je veljalo neizgovorjeno pravilo, da sta starša med njim – karikirano – nedotakljiva) je bila zame prva intriga, da sem pa mamo pogosto videla, kako je zamaknjena v branje knjige, je bila pa samo še večja…
Če starša ne bereta, in otroka ne vzpodbujata k učenju branja in pisanja, privede pa do tega, da se ali v času rednega šolanja nauči, ali pa otrok kasneje dobi odločbo, po kateri mu zaradi disleksije ali legastenije pripada dodatna učna pomoč, individualna obravnava itd. O tem, koliko teh odločb je upravičenih ali ne, na tem mestu ne bi razglabljala.
Všeč mi je Juhantov primer očeta, ki svojega nekajletnega sina ufurava v nogomet, ko mali pride v 1. razred, pa pri “med dvema ognjema” popuši na celi črti, in otroku motivacija za športne dejavnosti čisto upade (včasih tako zelo, da je nesiguren sam vase tudi takrat, ko dobi priložnost igrati nogomet, čeprav ga – objektivno gledano – obvlada bolj kot ostali).
Zato pravim, da mora biti tudi zgodnje usmerjanje otroka premišljeno, prilagojeno otrokovim sposobnostim in potrebam. Brez forsiranja in brez bremzanja.

Po drugi strani boš pa s čikom v roki težko mulcu dopovedal, da kajenje ni zdravo. Pa statistika zapitih naslednikov zapitih očetov… Vse ima svoja “pravila” in svoje odklone, univerzalne resnice ni.

Jasno, da samo zgled ni dovolj. Ne vem, ali je to sploh kdo trdil. ??

Po drugi strani boš pa s čikom v roki težko mulcu dopovedal, da kajenje ni zdravo. Pa statistika zapitih naslednikov zapitih očetov… Vse ima svoja “pravila” in svoje odklone, univerzalne resnice ni.[/quote]

Ni vse tako kot je videti.
Tudi abstinenti zrastejo iz zapitkov, kako to?
Po moje, ker imajo kljub zapitim staršem neke pogoje v katerih dojamejo, da to početje ni ok, na drugi strani pa imaš totalno zadete mulce abstinentov, ker teh pogojev niso imeli.
Tudi ti se nisi naučila branja iz zgleda, zgled je bil nemara zgolj povod oz tvoja radovednost. Če te mama ne bi naučila, nudila pogoje (kupila zvezek, kazala črke…itd), ti ne bi čitala oz šele, ko bi prišla v šolo. Za nekaj takega kot je naučiti se brati, obstajajo zelo specifične metode kako se to nauči, kaj pa medsebojni odnosi?
Kaj pa se zgodi s stvarmi, ki jih šola ne uči oz le posredno starši pa mislijo, da so že s stalnim “božanjem dojenčka” (kasneje otroka 😉 naredili vse kar je potrebno, da se bo nekoč odrasel otrok znal obnašat?
Kako se ti ljudje znajdejo na področju medsebojnih odnosov, oz kaj vse je potrebno, da spremenijo svoje zmotne predstave/navade? In na čigavo škodo?
Kaj vse bo treba sedaj naredit, da ti bo nekdo nehal pisat, da si pras…a in se začel pri svojih letih, primerno obnašat?

Po drugi strani boš pa s čikom v roki težko mulcu dopovedal, da kajenje ni zdravo. Pa statistika zapitih naslednikov zapitih očetov… Vse ima svoja “pravila” in svoje odklone, univerzalne resnice ni.[/quote]

Ni vse tako kot je videti.
Tudi abstinenti zrastejo iz zapitkov, kako to?
Po moje, ker imajo kljub zapitim staršem neke pogoje v katerih dojamejo, da to početje ni ok, na drugi strani pa imaš totalno zadete mulce abstinentov, ker teh pogojev niso imeli.
Tudi ti se nisi naučila branja iz zgleda, zgled je bil nemara zgolj povod oz tvoja radovednost. Če te mama ne bi naučila, nudila pogoje (kupila zvezek, kazala črke…itd), ti ne bi čitala oz šele, ko bi prišla v šolo. Za nekaj takega kot je naučiti se brati, obstajajo zelo specifične metode kako se to nauči, kaj pa medsebojni odnosi?
Kaj pa se zgodi s stvarmi, ki jih šola ne uči oz le posredno starši pa mislijo, da so že s stalnim “božanjem dojenčka” (kasneje otroka 😉 naredili vse kar je potrebno, da se bo nekoč odrasel otrok znal obnašat?
Kako se ti ljudje znajdejo na področju medsebojnih odnosov, oz kaj vse je potrebno, da spremenijo svoje zmotne predstave/navade? In na čigavo škodo?
Kaj vse bo treba sedaj naredit, da ti bo nekdo nehal pisat, da si pras…a in se začel pri svojih letih, primerno obnašat?[/quote]

No, da se ne bova vrtela v krogih… Tole sem namreč napisala že prej:

Pa to, da univerzalne resnice, ultimativnega pravila, ki bi veljalo za vse, ni. Sicer obstaja statistika, ampak še za njo velja, da “laže”, saj ne upošteva ekstremov…
Velja pa, da se predsodki rojevajo tudi znotraj družin, in da se nespoštljivo, nesramno, pa tudi nasilno vedenje potencira, v kolikor ga starši ne omejujejo, saj otrok nase “namagneti” podobno mislečo družbo. Za lepo vzgojenega otroka v prvi vrsti potrebuješ lepo vzgojene starše. Vse ostalo je zmanjševanje škode.