Ne želi imeti otrok?

Še vedno velja to, da bi naj človek delal na tem, da bi predelal travme. Kot človek dela na tem, da ozdravi fizične bolezni, tako bi naj ozdravil psihične.
V večini primerov pa je ovira le velik ego in razvajenost ter beg od odgovornosti, ne pa spolne zlorabe, kot je tvoj omenjeni ekstremni primer, ki je bolj ali manj le izgovor za večino ljudi.[/quote]

Če delaš na tem, da si pozdraviš zlomljeno nogo traja nekaj časa in tudi potem, ko je že ozdravljena moraš pazit nanjo, moraš prilagodit svojo fizično aktivnost tej ozdravljeni nogi.
Če si pa psihično polomljen je zdravljenje dolgotrajnejše, ozdravitev pa pomeni, da si se “zgolj” naučil živet s svojo polomljeno psiho ne pa, da si kar zdrav.

Še vedno velja to, da bi naj človek delal na tem, da bi predelal travme. Kot človek dela na tem, da ozdravi fizične bolezni, tako bi naj ozdravil psihične.
V večini primerov pa je ovira le velik ego in razvajenost ter beg od odgovornosti, ne pa spolne zlorabe, kot je tvoj omenjeni ekstremni primer, ki je bolj ali manj le izgovor za večino ljudi.[/quote]

Če delaš na tem, da si pozdraviš zlomljeno nogo traja nekaj časa in tudi potem, ko je že ozdravljena moraš pazit nanjo, moraš prilagodit svojo fizično aktivnost tej ozdravljeni nogi.
Če si pa psihično polomljen je zdravljenje dolgotrajnejše, ozdravitev pa pomeni, da si se “zgolj” naučil živet s svojo polomljeno psiho ne pa, da si kar zdrav.[/quote]
Če pa v prejšnjem komentarju omenjaš, da bi človek naj bil sposoben pogledati čez lasten plot in se spremeniti, tu pa nekako zagovarjaš drugo plat.

Če delaš na tem, da si pozdraviš zlomljeno nogo traja nekaj časa in tudi potem, ko je že ozdravljena moraš pazit nanjo, moraš prilagodit svojo fizično aktivnost tej ozdravljeni nogi.
Če si pa psihično polomljen je zdravljenje dolgotrajnejše, ozdravitev pa pomeni, da si se “zgolj” naučil živet s svojo polomljeno psiho ne pa, da si kar zdrav.[/quote]
Če pa v prejšnjem komentarju omenjaš, da bi človek naj bil sposoben pogledati čez lasten plot in se spremeniti, tu pa nekako zagovarjaš drugo plat.[/quote]

Spremeniš se lahko v tem, da znaš živet s svojo “zlomljeno nogo”, nikoli pa ne bo zlomljena postala “nezlomljena” neglede na terapijo, samospoznavanje…itd. Taka sprememba po moje ni možna in je izguba časa se trudit v to smer.

Če se povrnem na prvoten post oz. primer…

Jaz se strinjam, če želi, se ji lahko naredi sterilizacija. Tako kot moški lahko naredijo vazektomijo, ne vidim, zakaj ženska ne bi smela (zaradi let) narediti sterilizacijo. Razlog za NE je pač v napisanem zakonu, predvidevam, ne pa v (ne)volji zdravnikov. Pač nekdo je bil toliko pameten, da je zapisal, da se sterilizacija lahko opravlja šele po 36 letu (pri nas, se mi zdi, nisem čist ziher). Kako je v drugih državah, ne vem.

Kakorkoli, jaz takšno osebo ne bi na vsak način pošiljala še psihoterapevtom. Zakaj? Če si želi, naj gre, če nima želje, pač ne. Ne bo s tem, če ne bo imela otrok, nič ogrožala druge. Če svoja prepričanja in neželje po otroku ne doživlja kot nekaj slabega, kot neko travmo, karkoli, potem res ne vem, zakaj bi na vsak način morala pristopit k nekemu zdravljenju. S to svojo “travmo” svojo okolico pač nič ne ogroža, mar ne?

Predvidevam, da je ta ženska tekom odraščanja materinstvo doživljala kot delo, samo kot delo, kot fizičen in psihičen napor, in nekako skozi svoje bratce ali sestrice svojo materinskost odživela. Ni to nič nenavadnega, poznam primer, ko je najstniško dekle zaradi dosti mlajšega bratca (in skrbi za njega), v tistih najstniških letih kar naprej ponavljala, da ona pa svojih otrok ne bo imela. Čeprav je potem skozi odraslost to željo spremenila, je pa vseeno ironija, da jih prav zares nima, da jih ne more imeti.

Res, življenje nam včasih uresničuje želje.

Mater so naivni ti ljudje 😀

OB tem trendu bo kmalu Elizij… SE pravi LASTNIKI bodo imeli vse…potem ostala gamad bo imela pa službo al v bolnici (superskill), nekaj diamantkov bo delal v R&D pa science po tovarnah… ostali bodo pa postopali cele dneve pa iskali priložnostna dela za pere pa čike…

But we can change the FUTURE… sam bo treba delat

Iz bodoče futuristic bolnice (JANEZ RUGELJ MEMORIAL HOSPITAL) vam pošiljam v preteklsot nazaj THE MESSAGE:

Zdaj je pitja več in še več ga bo! Globalizacija bo namreč še bolj poglobila razlike med uspešnimi in neuspešnimi. Redno zaposlitev bo imelo zelo omejeno število pridnih in ubogljivih ljudi z vrhunsko izobrazbo, vsi drugi, butalci in manj oziroma neizobraženi, bodo delali zgolj občasno. Najverjetneje pa bo za vse dovolj alkohola, dovolj drog in nore glasbe. Alkoholizem in narkomanija bosta tako pod taktirko medicine (zaradi neustreznega zdravljenja alkoholizma, narkomanije in nevroze, ki je vzrok za alkoholizem in narkomanijo) služila za odstranjevanje odvečnih ljudi. In zdaj imamo kar 4 milijarde ljudi preveč.
http://www.viva.si/Intervju/206/Intervju-dr-sci-med-Janez-Rugelj-dr-med

Me veseli, da se na MONu najdejo tudi pametni komentatorji. V tej temi je to predvsem Spider.
Ja, samski brez otrok, skrbimo za tuje otroke. Ne boste verjeli,ampak, čeprav niammo otrok, plačujemo šolnine otrok, otroške dodatke, porodniške.

Drugače pa tudi mene moti, da je pri nas možna sterilizacija šele po 35tem.
Že pri 15ih pa pri 20ih pa pri 30ih – vedno prepričana, da ne bom imela otrok. Samo sem morala še vseeno čakat do 35tega leta, da sem lahko dala vlogo za sterilizacijo.

Tisti, ki nimamo in ne bomo imeli otrok, nikogar ne ogrožamo.

Bolj problematični so tisti, ki imajo otroke, zato, da popravljajo napake svojih staršev. Pogost pojav so osebe, ki imajo otroke, da bi prek njih izživeli svoje otroštvo.

Primer : Michael Jackson

Vseeno pa je bolje, da takšni ljudje res nimajo otrok, kot pa da jih (spet) okolica prepriča, da jih imajo. Seveda pa bo problem kasneje, ko bo želja po otrocih prišla, pa to ne bo možno.[/quote]
Okolica jih prepričuje le toliko, kolikor sami sebe prepričujejo, da nočejo otrok. Bolj so v sebi v konfliktu, močnejši je občutek zunanjega prepričevanja.
Zato je običajno za takšne ljudi prepričevanje že to, da jim drugi ljudje ne pritrjujejo.

Tudi ta članek ni nič drugega, kot poskus samoprepričevanja. Seveda se tega ne zavedajo, ampak se zavedajo le zunanjih dejavnikov, ki pridejo s strani okolice.

Zato se tu ne gre za zavestno odločitev, ampak le za odziv na izkušnje iz otroštva. Zavestno odločitev pogojuje razčiščevanje vseh teh vsiljenih vzorcev, ki nasprotujejo našim osnovnim potrebam, da lahko potem živimo s svojimi resničnimi potrebami, saj šele potem ne čutimo nobene želje po (samo)prepričevanju in se ne poutimo ogrožene s strani drugačnih mnenj.[/quote]

A ni to malo preveč črno-belo? Za nekoga, ki je …. osebnostno zrel oz. hoče bit?

Okolica jih prepričuje le toliko, kolikor sami sebe prepričujejo, da nočejo otrok. Bolj so v sebi v konfliktu, močnejši je občutek zunanjega prepričevanja.
Zato je običajno za takšne ljudi prepričevanje že to, da jim drugi ljudje ne pritrjujejo.

Tudi ta članek ni nič drugega, kot poskus samoprepričevanja. Seveda se tega ne zavedajo, ampak se zavedajo le zunanjih dejavnikov, ki pridejo s strani okolice.

Zato se tu ne gre za zavestno odločitev, ampak le za odziv na izkušnje iz otroštva. Zavestno odločitev pogojuje razčiščevanje vseh teh vsiljenih vzorcev, ki nasprotujejo našim osnovnim potrebam, da lahko potem živimo s svojimi resničnimi potrebami, saj šele potem ne čutimo nobene želje po (samo)prepričevanju in se ne poutimo ogrožene s strani drugačnih mnenj.[/quote]

A ni to malo preveč črno-belo? Za nekoga, ki je …. osebnostno zrel oz. hoče bit?[/quote]

Na sumu ga imam, da ne priznava opcije, da človek lahko razčisti vzorce (tako svoje kot tiste iz okolice), pa se kljub temu ne odloči za otroke. Odsotnost želje pač še ni odpor, samo ja, razdalja med njima je pa že tisto sivo polje, ki ga ne zazna vsak.

Pred kratkim pa si s svojim ekstremnim primerom želela prikazati, da ni enostavno predelati svojih travm, oziroma jih je v nekaterih primerih celo nemogoče.

Večina je takšnih, ki se sklicujejo na odsotnost želje, o svoji preteklosti pa nočejo govoriti, kar pa je na podlagi krajše debate in načina življenja, povsem jasno zakaj tega ne želijo.
Ampak ljudje na splošno želijo biti vsi popolni in razloge za svoja dejanja iščejo vsepovsod drugje, le v svojih vzorcih ne.
Tako pač je, kar pa seveda ne pomeni, da bi kdorkoli moral imeti otroke ali pa ne.

Pred kratkim pa si s svojim ekstremnim primerom želela prikazati, da ni enostavno predelati svojih travm, oziroma jih je v nekaterih primerih celo nemogoče.

Večina je takšnih, ki se sklicujejo na odsotnost želje, o svoji preteklosti pa nočejo govoriti, kar pa je na podlagi krajše debate in načina življenja, povsem jasno zakaj tega ne želijo.
Ampak ljudje na splošno želijo biti vsi popolni in razloge za svoja dejanja iščejo vsepovsod drugje, le v svojih vzorcih ne.
Tako pač je, kar pa seveda ne pomeni, da bi kdorkoli moral imeti otroke ali pa ne.[/quote]

Ja, Robi, obstaja nešteto primerov (in temu primerno tudi nešteto različnih rezultatov in posledic), seveda, od takih in drugačnih ekstremov, pa še vseh ostalih vmes. Ti si tisti, ki ima težavo dojeti razlike, zato vse možne ljudi predalčkaš do nezavesti, ni važno, o čem gre tema, nekdo navede nekaj lastnosti, pa mu že nalepiš etiketo.

Zanimivo, ti praviš, da ljudje na splošno ne želijo priznavati, da njihovo vedenje, funkcioniranje, način razmišljanja itd. izvirajo iz njihovih vzorcev; jaz pa zadnje čase veliko pogosteje opažam, da se ljudje trudijo vzorce vsaj prepoznati, če že ne spremeniti. In kar se mi zdi (edino) sporno, so primeri, ko je človek sicer prepoznal svoje vzorce, vendar jih – namesto, da bi jih spremenil – uporablja za izgovore za svoje neuspehe, ampak opažam tudi, da je tistih, ki se trudijo (prepoznane) slabe nadomestiti z dobrimi (boljšimi), čedalje več, tako da ne verjamem v ta tvoj na splošno.

To je res, da imaš takšne in drugačne primere. Treba je pa upoštevati, da človek ni le to, kar kaže navzven. Zato se večina zateka k bližnjici, ki se ji reče samo-prevara in le igrajo določeno vlogo, zaradi česar se prav tako povečuje potreba po potrditvah in po drugi strani obsojanjih, ko okolica ne odseva željenih reakcij.
Resnična resocializacija in notranja preobrazba zahteva veliko let dela na sebi ter poglabljanje vase. Prav tako pa ne moreš predelati odpora do otrok, če jih nimaš. Otrok namreč.
Ker se v nasprotnem primeru gre le za sprenevedanje in ustvarjanje lažne identitete, ki jo kreiramo s svojim egom. Je podobno temu, kot če bi želela odpor do pajkov odpraviti tako, da se z njimi nikoli več ne bi soočila. Takšne in podobne odpore pa uspešno odpravljamo in jih dokazujemo lahko le s terapijo soočanja.
Vsi ostali načini povzročijo le lažno io navidezno ter izredno krhko samozavest, ki živi v nenehnem strahu, ki jo bolj ali manj uspešno ljudje zakrijejo z aroganco in egoizmom.

Torej, še vedno ne vem kako je z željo po otrocih kot posledico travme. Je to možno ali velja le obratno?

Ogromno je takih ljudi, ki so polni travm. Pa imajo otroke. Si rečejo, da bodo drugačni od svojih staršev, da bodo nudili svojim otrokom drugačno življenje. Pa naredijo nekaj otrok.
Potem pa imamo. Ata pijanec, mama mučenica, hči se poroči s pijancem, sin pretepa svojo ženo in tako naprej.
Pogost pojav, ko imajo ljudje polni raznih travm otroke, da bi na njih popravljali napake svojih staršev.

Da boš ti nekoč lahko dostojno živel na stara leta, ker si sedaj neproduktiven….Ok?[/quote]

Hahaha, dajte mi bruto plačo pa bom sam več prihranil, če bom pa umrl bom pa vsaj kakemu frendu ali ljubici zapustil keš ki gre zdaj v jamo brez dna (beri penzijsko shemo)

Sicer pa One, kdo pravi da bo čez 40 let sploh še tole, kaj če se prej sesuje, smo zastonj vplačeval, za tisti keš si še pištole ne bom mogo kupit da poknem koga, al pa sebe…..

Da boš ti nekoč lahko dostojno živel na stara leta, ker si sedaj neproduktiven….Ok?[/quote]

Hahaha, dajte mi bruto plačo pa bom sam več prihranil, če bom pa umrl bom pa vsaj kakemu frendu ali ljubici zapustil keš ki gre zdaj v jamo brez dna (beri penzijsko shemo)

Sicer pa One, kdo pravi da bo čez 40 let sploh še tole, kaj če se prej sesuje, smo zastonj vplačeval, za tisti keš si še pištole ne bom mogo kupit da poknem koga, al pa sebe…..[/quote]

Ta sistem ne bo vzdržal.

Pokojnine čez 30-40 let bodo polovico današnjih in delali boste do 67 leta.
Kako bo to izgledalo npr. V šolstvu;))) ni mi jasno;))

Hahaha, dajte mi bruto plačo pa bom sam več prihranil, če bom pa umrl bom pa vsaj kakemu frendu ali ljubici zapustil keš ki gre zdaj v jamo brez dna (beri penzijsko shemo)

Sicer pa One, kdo pravi da bo čez 40 let sploh še tole, kaj če se prej sesuje, smo zastonj vplačeval, za tisti keš si še pištole ne bom mogo kupit da poknem koga, al pa sebe…..[/quote]

Ta sistem ne bo vzdržal.

Pokojnine čez 30-40 let bodo polovico današnjih in delali boste do 67 leta.
Kako bo to izgledalo npr. V šolstvu;))) ni mi jasno;))[/quote]

Saj tole ravno, in One misli da bodo čez 40 let penzije tako kto danes, ali pred 10 leti, pozabi brate, sistem gre v maloro, ti pa sanjaj svoj 4 urni delovnik…..

Ta sistem ne bo vzdržal.

Pokojnine čez 30-40 let bodo polovico današnjih in delali boste do 67 leta.
Kako bo to izgledalo npr. V šolstvu;))) ni mi jasno;))[/quote]

Saj tole ravno, in One misli da bodo čez 40 let penzije tako kto danes, ali pred 10 leti, pozabi brate, sistem gre v maloro, ti pa sanjaj svoj 4 urni delovnik…..[/quote]

Čez 40let verjetno ne bo nič, mogoče bo celo obstoječi sistem dokončno razpadel, bomo imeli spet kako vojno, totalno uničenje in bomo lahko začeli od začetka….

Ne vem zakaj ne bi imeli prenzij?
Penzij ne bo le v primeru, če bo “elita” pobrala vso smetano, ves dobiček družbe. Samo kaj jim bo ves ta denar, ko jim bo za vrat dihalo 95% ostalega prebivalstva?

To je res, da imaš takšne in drugačne primere. Treba je pa upoštevati, da človek ni le to, kar kaže navzven. Zato se večina zateka k bližnjici, ki se ji reče samo-prevara in le igrajo določeno vlogo, zaradi česar se prav tako povečuje potreba po potrditvah in po drugi strani obsojanjih, ko okolica ne odseva željenih reakcij.
Resnična resocializacija in notranja preobrazba zahteva veliko let dela na sebi ter poglabljanje vase. Prav tako pa ne moreš predelati odpora do otrok, če jih nimaš. Otrok namreč.
Ker se v nasprotnem primeru gre le za sprenevedanje in ustvarjanje lažne identitete, ki jo kreiramo s svojim egom. Je podobno temu, kot če bi želela odpor do pajkov odpraviti tako, da se z njimi nikoli več ne bi soočila. Takšne in podobne odpore pa uspešno odpravljamo in jih dokazujemo lahko le s terapijo soočanja.
Vsi ostali načini povzročijo le lažno io navidezno ter izredno krhko samozavest, ki živi v nenehnem strahu, ki jo bolj ali manj uspešno ljudje zakrijejo z aroganco in egoizmom.[/quote]

Aha, človek najprej predela teorijo, za praktični del pa naredi otroka. Kaj pa, če zajebe? Ker, kakor te razumem, drugega načina kot soočenja, itak ni? Nič čudnega, da je toliko disfunkcionalnih družin.

Saj tole ravno, in One misli da bodo čez 40 let penzije tako kto danes, ali pred 10 leti, pozabi brate, sistem gre v maloro, ti pa sanjaj svoj 4 urni delovnik…..[/quote]

Čez 40let verjetno ne bo nič, mogoče bo celo obstoječi sistem dokončno razpadel, bomo imeli spet kako vojno, totalno uničenje in bomo lahko začeli od začetka….

Ne vem zakaj ne bi imeli prenzij?
Penzij ne bo le v primeru, če bo “elita” pobrala vso smetano, ves dobiček družbe. Samo kaj jim bo ves ta denar, ko jim bo za vrat dihalo 95% ostalega prebivalstva?[/quote]

Zakaj ne? Ker je lahko vojna in nas okupirajo kaki drugi narodi ki se jim bo fučkalo za našo ponzijevo shemo, lahko preneha obstajat monetarni sistem, itd….. če pridemo nazaj na blagovno menjavo, a misliš da nam bo ”država” dajala mleko pa klobase namesto keša al izplačevala keš ki ne bo uporaben, in mu rekla ”penzija” ?

Lahko postane totalni kaos, itd….. kdo bi vedel kaj vse se lahko zgodi čez 40 let…..

Ampak najbolj sporno od vsega je itak to, da MORAM plačevat (če želim služit) in ne smem tega keša potem zapustit željeni osebi (ob prezgodnji smrti) ker ga država pobere v imenu solidarnosti…… jaz pa si želim biti solidaren predvsem z ljudmi ki mi nekaj pomenijo. Pa niso to davki, to je MOJ DENAR ki gre za MOJO penzijo!